Rudnik bodo zaprli
Čilski predsednik, ki je rudarje obiskal v bolnišnici, je napovedal, da rudnik San Jose ne bo več obratoval. "Ta rudnik zagotovo ne bo več odprt," je zatrdil Pinera. Dodal je, da bo treba poskrbeti, da ne bo nihče več delal v takih razmerah.
Govorili so tudi o prijetnejših temah. Predsednik je rudarje pozval na nogometno tekmo. 25. oktobra naj bi se Pinera in deset ministrov pomerilo proti rudarjem, med katerimi je kar nekaj dobrih nogometašev. Nogomet je bil za rudarje pomemben način sproščanja tudi, ko so bili ujeti v rudniku. Reševalci so jim omogočili, da so gledali mojstrovine Maradone in Peleja ter spremljali igro čilske reprezentance.
Zadnji je prišel Urzua
Čilski predsednik Sebastian Pinera, njegova žena in minister za rudarstvo Laurence Golborne so s ponosom dočakali reševanje zadnjega rudarja Luisa Urzua, ki je čilskega predsednika objel in dejal: "Naredili smo tisto, kar je ves svet pričakoval od nas. Mukotrpno čakanje, ki smo ga težko prenašali, ni bilo zaman. Imeli smo moč, pogum, želeli smo se boriti za svoje družine in to je bilo nekaj najbolj čudovitega," je predsedniku dejal 54-letni Urzua, ki je kot vodja rudarjev zadnji zapustil rudnik.
Predsednik mu je čestital za pogum in dejal, da je "kot pravi kapitan zadnji zapustil potapljajočo se ladjo". "Niste več isti in tudi Čile ni več isti po vsem skupaj. Za nas ste navdih. Pojdite in objemite svojo ženo in hčer," je Urzuu dejal predsednik, ki je skupaj z rudarji zapel čilsko himno, rudnik pa so na koncu zapustili tudi reševalci, ki so rudarjem pomagali iz rudnika.
"Močnejši kot kdajkoli prej"
Po tem, ko so vsi zapustili rudnik, je čilski predsednik vsem zbranim povedal, da je ponosen, da je Čilenec. "Zahvaljujem se vsem rudarjem, ki so v dneh ujetništva pokazali solidarnost, sodelovanje in zaupanje, predvsem pa so bili pravi tovariši. Te vrednote bomo za vedno obdržali v svojih srcih. Upam, da smo se od rudarjev česa naučili," je povedal Pinera, ki je dodal, da je država po tem dogodku še močnejša in združena kot kdajkoli prej. "Ljudje o naši državi vedo več. Smo država, ki lahko premaga vsako nesrečo. Zelo sem ponosen, da sem lahko predsednik Čila," je še dodal Pinera.
Reševanje napeto spremljal ves svet
Rudarjem, reševalcem in vsem, ki so sodelovali pri reševanju, je čestital tudi ameriški predsednik Barack Obama, ki je reševanje označil za "neverjetno navdihujočo zgodbo". Mediji poročajo, da med reševanjem v Čilu najverjetneje nihče ni spal. Trepetali niso le rudarji in njihove družine, temveč tudi državljani Čila. V glavnem mestu Santiago so se številni zbrali na ulicah in jokali, se smejali ter sočustvovali z družinami rudarjev. Reševanje so spremljali po vsem svetu, neka Newyorčanka pa je na Twitterju zapisala: "Pred 41 leti je ves svet spremljal prve korake človeka na Luni. Danes lahko spremljamo prav tako velik dogodek, ki ga človeštvo zagotovo ne bo pozabilo."
70 dni pod zemljo pa kljub močnemu duhu in pogumu rudarjev ni minilo brez posledic. Številni rudarji imajo zdravstvene težave, zato so jih vse odpeljali v bolnišnico, kjer bodo ostali na opazovanju, nekateri pa tudi na zdravljenju. Večina rudarjev naj bi imela težave z očmi, kožnimi in zobnimi obolenji ter dihanjem. "Položaj je veliko boljši, kot smo pričakovali. Njihovo zdravstveno stanje je veliko boljše, kot smo mislili sprva," je povedal čilski zdravstveni minister Jaime Manalich.
Zdravniki so povedali, da so sobe rudarjev v bolnišnici zatemnili, da bi se lahko prilagodili na dnevno svetlobo. Najbolj resno naj bi bilo stanje najstarejšega rudarja, 63-letnega Maria Gomeza, ki naj bi bolehal za pljučnico. Zdravniki so še povedali, da njegovo življenje ni v nevarnosti.
Strokovnjaki pravijo, da bo okrevanje pri nekaterih rudarjih dolgotrajno, zaradi stresa in neprespanih noči pa bi lahko posledice čutili še nekaj let. "V tem trenutku najbolj potrebujejo spanec, saj niso spali več kot 48 ur," so povedali zdravniki, ki bodo rudarje takoj, ko bodo okrevali, izpustili domov k družinam. Pred bolnišnico so se zbrali številni ljudje, ki svojim junakom vzklikajo in jih opogumljajo.
