V ruski Sibiriji se nahaja nenavadna geološka tvorba, ki je iz leta v leto večja. Gre za Batagajsko megadepresijo, ogromno udornico, ki ji zaradi mogočnega videza pravijo tudi vrata pekla. Njene razsežnosti so tako velike, da jo je mogoče jasno opaziti na satelitskih posnetkih. Po podatkih ameriškega geološkega zavoda (USGS) je približno kilometer dolga, 800 metrov široka in do 50 metrov globoka. Razprostira se na območju velikosti približno 81 hektarjev, njeno širjenje pa raziskovalci spremljajo s satelitskimi posnetki in drugimi merilnimi metodami.
Čeprav je na prvi pogled videti kot velikanski krater, ni nastala zaradi padca meteorita ali vulkanske dejavnosti. Njeno nastajanje je povezano s taljenjem permafrosta, torej tal, ki ostajajo zamrznjena najmanj dve zaporedni leti.
Od majhne razpoke do velikanske udornice
Prvi znaki nastajanja Batagajske megadepresije so vidni že na vojaških satelitskih posnetkih iz leta 1965. Takrat je bila na območju opazna le ozka razpoka v tleh. Danes je tam obsežna udornica s strmimi robovi, ki se še naprej širi.
Po podatkih ameriškega geološkega zavoda se je njena velikost med letoma 1991 in 2018 potrojila. Njen volumen se po ocenah povečuje za približno milijon kubičnih metrov na leto. Letošnje fotografije si lahko ogledate na spletni strani Evropske vesoljske agencije.
Udornica leži v bližini naselja Batagaj, po katerem je dobila ime. Znanstveniki jo uvrščajo med tako imenovane retrogradne udore, ki nastanejo, ko se odmrznejo tla, bogata z ledom, in se začnejo sesedati.
Permafrost je značilen za obsežna območja Arktike, kjer so lahko tla zamrznjena tudi več tisoč let. Ker se Arktika segreva hitreje od svetovnega povprečja, se led v tleh postopoma tali. Tla zato izgubljajo stabilnost, njihovi robovi se krušijo, material pa drsi proti notranjosti udornice.
Podobni procesi se odvijajo na številnih območjih Arktike, vendar je Batagajska megadepresija zaradi svojih izjemnih razsežnosti postala eden najbolj prepoznavnih primerov tega pojava.
"Permafrost ni ravno najbolj fotogenična tema. Običajno govorimo o zamrznjeni zemlji pod površjem, ki je pogosto ne moremo videti, dokler se na nek način ne razkrije, kot se je zgodilo pri tej megadepresiji," je za Business Insider pojasnil Roger Michaelides, geofizik z univerze Washington v St. Louisu.
Na območju se je stalilo toliko ledu kot v 14 velikih piramidah
Raziskovalci so v študiji, objavljeni junija 2024 v znanstveni reviji Geomorphology, združili satelitske posnetke in podatke, zbrane z brezpilotnimi letalniki. Na njihovi podlagi so izdelali tridimenzionalne modele udornice in ocenili hitrost njenega širjenja.
Ugotovili so, da je količina staljenega ledu in odmrznjenih tal primerljiva s prostornino približno 14 velikih piramid v Gizi. "Te številke so resnično osupljive," je za Business Insider povedal Alexander Kizjakov, glavni avtor raziskave in znanstvenik z Moskovske državne univerze Lomonosov. Po njegovih besedah rezultati kažejo, kako hitro lahko permafrost razpada in izginja.
Taljenje sprošča toplogredne pline
Znanstvenikov ne skrbijo le velikost udornice in hitrost njenega širjenja, temveč tudi posledice taljenja permafrosta. V trajno zamrznjenih tleh so se tisočletja ohranjali ostanki rastlin in živali. Ko se tla odtalijo, začnejo mikroorganizmi razgrajevati organsko snov, pri čemer se sproščata ogljikov dioksid in metan. Oba plina prispevata k segrevanju ozračja.
Tako nastaja nevarna povratna zanka: višje temperature pospešujejo taljenje permafrosta, sproščeni toplogredni plini pa dodatno krepijo globalno segrevanje.
Permafrost prekriva približno 15 odstotkov kopnega na severni polobli. Po ocenah vsebuje približno dvakrat toliko ogljika, kot ga je trenutno v ozračju. Če se bo taljenje nadaljevalo, bi lahko emisije iz teh tal pomembno prispevale k prihodnjim podnebnim spremembam.
Kljub temu znanstveniki še ne znajo zanesljivo napovedati vseh posledic tega procesa. Nejasno ostaja predvsem, kako močno bo sproščanje toplogrednih plinov vplivalo na podnebje v prihodnjih desetletjih.
"O tej povratni zanki in njenem prihodnjem razvoju še veliko ne vemo. Obstaja pa možnost zelo velikih sprememb v podnebnem sistemu v razmeroma kratkih geoloških obdobjih," je leta 2024 opozoril Michaelides.
Vsako leto se sprosti več tisoč ton ogljika
Po ocenah raziskovalcev Batagajska megadepresija vsako leto sprosti od 4000 do 5000 ton ogljika. To je v študiji primerjano z letnimi emisijami, povezanimi s porabo energije v približno 1700 do 2100 ameriških gospodinjstvih. Za znanstvenike te številke niso presenetljive, so pa pomembne za razvoj modelov, s katerimi poskušajo oceniti prihodnje taljenje permafrosta in z njim povezane emisije.
Batagajska megadepresija zato ni zanimiva le zaradi svoje velikosti. Raziskovalcem omogoča, da neposredno preučujejo procese, ki se na drugih območjih pogosto odvijajo skriti pod površjem tal.
Ugotovitve bi lahko pomagale pojasniti, kako se bodo podobne udornice razvijale drugod na Arktiki. Pri tem ni nujno, da dosežejo primerljive razsežnosti, da bi bile pomembne za podnebje.
"Menim, da se lahko iz Batagajske megadepresije veliko naučimo – ne le o njenem nadaljnjem razvoju, temveč tudi o tem, kako bi se lahko podobni pojavi širili po Arktiki. Tudi če so desetkrat ali stokrat manjši, so fizikalni procesi v njihovem ozadju enaki," je sklenil Michaelides.
Nič hudega,bodo kmalu v sibiriji banane sadil.