Našega Festivala za ljubitelje živali v Novi Gorici, ki bo na Trgu Evrope 27. maja bodo prišli tudi pravi slovenski psi - mogočni in neustrašni kraški ovčarji. Njihova lepota vas bo zagotovo prevzela, lahko jih boste pobliže spoznali in pobožali ter se pogovorili z njihovimi skrbniki. Festival v Novi Gorici so prevzeli primorski kraševci, kraški psarni Miliruj ter Kamengorska tudi zato, ker želijo med drugim tudi povečati število kraševcev v njihovi izvorni domovini.
Obiskali nas bodo tudi na Festivalu za ljubitelje živali v Domžalah, ki bo v Češminovem parku 10. junija, v primeru slabega vremena pa 17. junija.
"Kraški ovčar se je skozi stoletja boril za preživetje, obstoj. Vedno je bil zatiran, slabo priznan kot pasemski pes – približno tako kot slovenski narod," so nam pojasnili v Klubu kraških ovčarjev Slovenije (KKOS)
Marsikdo ne ve, da je bil kraški ovčar že leta 1558 kot prvi pes v kobilarni Lipica čuval plemenske kobile in žrebce.
"Vzreditelji se zelo trudimo, da bi ga ljudje bolje spoznali, ga spoštovali takega kot so ga naši predniki vzredili in nam ga zapustili. Želimo si, da bi se bolj razširil predvsem na Krasu in seveda tudi po Sloveniji," dodajajo v Klubu.
Kraški ovčar, slovenski ponos
Slovenci imamo eno samo mednarodno priznano pasjo pasmo, kraškega ovčarja. "Nič drugega. Če smo še kaj imeli, smo izgubili, obujamo lahko samo spomine, nič več. Tudi s kraševcem, čeravno je edini, ravnamo tako mačehovsko, da bolj skoraj ne bi mogli, še slabške kot s konjem lipicancem," ugotavljajo v KKOS.
Pojasnjujejo, da je kraševec slovenska naravna dediščina in je najstarejša slovenska avtohtona pasma psov, ki je bila mednarodno priznana že leta 1939, takrat pod imenom ilirski ovčar, ponovno in z današnjim imenom "kraševec" pa leta 1968. Šteje le še 700 ali 800 psov, s čimer se uvršča na seznam najbolj redkih pasem.
Pasma se v mednarodni kinologiji imenuje kraški ovčar, v Sloveniji pa se uprablja tudi ime kraševec.
Za varnost plemenskih kobil
Prvi pisni viri o kraških ovčarjih kot pastirskih psih segajo v leto 1558, ko je upravitelj kobilarne Lipica Franc Jurko zapisal, da so za varnost plemenskih kobil poskrbeli z nakupom močnih in ostrih psov.
V KKOS pravijo, da jih je v 17. stoletju v Slavi Vojvodine Kranjske kot močne in bojevite pse iz okolice Pivke opisal tudi Janez Vajkard Valvasor: "Med psi niso kranjski najslabši, zlasti na Krasu in Pivki, kjer so tako veliki in močni, da volku krepko kožo stresejo; zato jih imajo pastirji vedno pri sebi". Ta zapis je po njihovih navedbah najbolj trden dokaz, da so kraševci živeli na našem ozemlju že pred več stoletji.
"Ta pasma psov je ime kraški ovčar dobila v prvi kinološki študiji, ki jo je leta 1925 objavil Ivan Lovrenčič v reviji Športni pes. Leto pozneje se ime kraški ovčar v povezavi z razstavo psov pojavi tudi v reviji Slovenec," opisujejo.
Dodajajo, da je leta 1939 slovenski kinolog Teodor T. Drening v Stockholmu predstavil referat, na podlagi katerega je FCI pasmo prvič mednarodno priznal pod imenom ilirski ovčar. Imenu kraški ovčar so se zaradi nasprotovanja italijanskih kinologov odpovedali, saj je bil v tistem času Kras pod Italijo.
Preživelo jih je le nekaj
V KKOS pojasnjujejo, da je druga svetovna vojna pasmo številčno močno zmanjšala, saj je preživelo le nekaj živali. Z leti so kinologi in vzreditelji njihovo število ponovno povečali, leta 1968 je bila pasma mednarodno priznana kot pasma kraškega ovčarja. In tako, je kraševec postal in zaenkrat ostal edina avtohtona slovenska pasma, priznana v mednarodnem merilu.
"Desetletja, so se za to priznanje borili priznani slovenski kinologi, ki so želeli svetu dopovedati, da je to samostojna pasma, da je to kraški ovčar. Stoletja se je kraševcu namreč godila krivica, da so ga zamenjevali z vsemi mogočimi pasmami, predvsem s šarplanincem. Samo tako, da ga bomo kraševca izbrali za svojega psa, ga imeli doma, v hiši in na dvorišču, ampak predvsem v hiši, za družabnika in spremljevalca, bomo pasmo ohranili," pravijo.
"Če bomo iskali tistih ducat ali dva lastnikov ovčjih čred in jih prepričevali, naj si za čuvanje svojih živali izberejo kraševca, bomo pasmo zagotovo izgubili, če ne v tem, pa v naslednjem desetletju," so prepričani.
Je zelo zanesljiva pasma
Pojasnjujejo, da je kraševec po značaju zelo specifična in zelo zanesljiva pasma. Že kot pastirski pes je samostojen in pogumen, vendar tudi preudaren in zanesljiv: "Ima stabilno osebnost, zato ne prenaša podložništva, rad pa je enakovreden partner, zato ga je treba šolati razumno, strpno, vendar dosledno."
Po njihovih izkušnjah služi lastnikom kot prijazen spremljevalec in zanesljiv čuvaj. Pravijo, da bo svojo nalogo čuvaja opravil 100-odstono, brezkompromisno, je vdan in nepodkupljiv: "Je inteligenten, nikoli se vam ne bo podredil in sam zna presoditi situacijo in sam bo odločal ali je vaše ukaze res nujno izpolniti ali ne. Je odličen čuvaj, zaradi česar ga številni ljudje, na žalost, obsodijo na življenje na verigi ob svojih hišah."
Kraševci so praviloma dobri obrambni psi, zanesljivi in samostojni čuvaji, srednje uspešni sledarji, slabši prinašalci, še vedno pa so zelo dobri pastirski psi.
Obožujejo otroke
"Kraševec ima zelo rad otroke. Kraševec bo užival pri družinah z otroci, ki so radi veliko v naravi. Ni ravno najprimernejša pasma za začetnike, vendar zanj velja pravilo, da ko ga enkrat imaš, ne moreš več imeti kake druge pasme. Je inteligenten pes, ki je moral, ko je čuval črede, sam presoditi situacijo, zato je suveren pes, ki se človeku ne bo nikoli popolnoma podredil, vendar ga lahko z dosledno vzgojo naučimo poslušnosti," ga opisujejo v KKOS.
Da je kraševec ustaljena in kakovostna pasma, dokazuje tudi to, da ima več kot sto kraševcev enega ali več naslovov kandidat za državnega ali mednarodnega prvaka in več kot deset mednarodnih prvakov in da je več kot petdeset kraševcev opravilo izpite za službene pasme. Poleg tega kraševci nastopajo kot terapevtski psi, nekaj psičk pa je odličnih v izvajanju tako imenovanih trikov.
"V nasprotju z razširjenim stereotipom, da so pastirski psi svojeglavi, trmasti in neučljivi, so številni kraševci dokazali, da temu ni tako. V urbanem okolju pogosto srečamo predstavnike z opravljenim izpitom B-BH, nekateri tekmujejo v priljubljeni disciplini rally obedience, obvladajo veliko trikov, imajo certifikat za terapevtskega, tekmovali pa so tudi po programih IPO," naštevajo v Klubu.
Kraški ovčar je po značaju je umirjen, dobrodušen, toda tudi pogumen in oster, vedno vdan le svojemu gospodarju. Je prijeten spremljevalec, pogumen branilec, dober čuvaj, do tujca nezaupljiv in nepodkupljiv. Je suverenega značaja, toda kljub temu poslušen.
"Torej poskrbimo, da ga bomo bolje spoznali, ga imeli vedno ob sebi kot prijatelja in varuha, ga priporočili sosedu, prijatelju in morda sčasoma postali celo vzreditelji. Tako bodo naši predniki veseli, da spoštujemo njihovo zapuščino," so zaključili.
anja.scuka@zurnal24.si
Kraški ovčar in šarplaninec, ostalo so v glavnem izrodki.