“Pirenejski planinski pes je močan, skladno grajen, vendar eleganten, predvsem značilen po slednikih na nogah," opisuje vzrediteljica Eneja Brenčič iz psarne “Le Patou”.
Njihova dlaka je dolga in pretežno bela. Dovoljene so tudi oranžne, volčje sive ali jazbečje sive lise po glavi, korenu repa in kakšna na trupu. Gre za velike in mogočne pse, samci povprečno tehtajo okoli 60 kilogramov, psice pa med 45 do 50 kilogramov.
“So še zelo "čista pasma", kar pomeni, da so še takšni kot so bili nekoč in vzreditelji strmimo k temu da to ohranimo,” pojasnjuje Eneja Brenčič.
Ponoči postanejo aktivni
Opisuje jih kot mirene in zadržane psi, ki so zelo dobri čuvaji in dobri z otroki. “Je nezaupljiv do tujcev. Socializacija je potrebna že od mladiča, da se ognemo kasnejšim težavam,” pravi ljubiteljica pasme.
Idealen življenski prostor zanj je velik ograjen prostor, kjer se prosto giblje in tako opravlja svoje delo čuvaja: “Ni primeren za življenje v stanovanju, zaprt pretežno v boksu, sploh pa ne privezan na verigi.”
Po njenih besedah imajo najraje nizke temperature, zato so lahko celo zimo zunaj, tudi pri globokem minusu. Seveda pa morajo skrbniki poskrbeti, da ima primerno zavetje.
Lastnik mora imeti po njenih besedah veliko mero doslednosti in potrpežljivosti, saj so zelo samostojni psi, ki se nikoli ne podredijo svojemu lastniku, ampak so njegov partner. “So tudi zelo igrivi in nežni. Ponavadi podnevi bolj dremajo, ampak so vedno pozorni na dogajanja, ponoči pa postanejo aktivni pri svojem delu,” opisuje.
Za koga je primeren
“Primeren je za ljudi, ki mu lahko nudijo čim večji ograjen prostor za prosto gibanje, ljudi ki znajo biti dosledni in ne popustijo pri vzgoji ter imajo veliko potrpežljivosti,” pojasnjuje.
Hkrati pa pravi, da pirenejski planinski psi niso primerni za ljudi, ki živijo v preveč urbanem okolju, kjer bi lahko bil problem lajanje. Niso primerni za učenje raznih trikov, kot prinašanje žogice, za razne športe ali discipline s psi. “Ne marajo bit sami, zato ni primeren za ljudi, ki so večino dneva zdoma,” dodaja.
Pirenejski planinski psi so bili že od nekdaj prisotni v Pirenejih, uporabljali so jih za čuvanje gradov in čred pred volkovi in medvedi. Pri vzreji so odbirali pse, ki so kazali nagon k zaščiti tistega, kar čuvajo.
Nežni in radi v stiku s človekom
“Pirenejski planinski pes mi je všeč, ker je ponosen in lojalen pes do svoje družine, ščiti svojo družino do konca in prepozna kdo je vreden zaupanja in kdo ne,” nam je zaupala Eneja Brenčič.
Prav tako pa so po njenem opisu nežni, radi v stiku s človekom, igrivi in zabavni: “Z našo psičko lahko gremo kamorkoli in nimamo nobenih težav se vleže poleg nas in spi.”
Zdravje pasme
Vzrediteljica pojasnjuje, da so v osnovi precej zdrava pasma, zaradi velikosti pa se lahko pokažejo težave s kolki v obliki displazije. “Zato je ključno, da se odločite za nakup pri preverjenem vzreditelju, ki ima opravljeno slikanje staršev in lahko izvide kupcu tudi pokaže,” pravi. Vzrejno dovoljenje dobijo samo psi z dobrimi kolki.
S samočistilno dlako
Pirenejski planinski pes potrebuje veliko gibanja. “V kolikor imamo dovolj veliko posest okoli hiše, se večinoma razgiba že sam, dovolj je samo še dodaten sprehod,” pravi. Če pa nimamo večje površine, mu moramo omogočiti vsaj dva sprehoda na dan, od tega vsaj enega daljšega, kjer mu omogočimo prosto gibanje brez povodca.
“Dlaka je samočistilna. Čeprav je bele barve, vsa umazanija odpade sama ali s krtačenjem. Dlaka nima posebnega vonj,” opisuje. Svetuje, da ga skrtačimo vsaj enkrat na teden, več krtačenja potrebuje dvakrat letno, ko menja dlako. Kopamo ga le po potrebi, oziroma čim manj.
