"V prvih minutah po srčnem zastoju je pri odraslih v krvi in pljučih še vedno kisik, zato lahko takojšnji stisi prsnega koša, ki jih izvajajo očividci, rešijo na stotine življenj vsako leto zgolj v Sloveniji," pravi predsednik Slovenskega združenja za urgentno medicino Dr. Rajko Vajd.
Strokovnjak dodaja, da se kar sedemdeset odstotkov srčnih zastojev zgodi doma, 55 pa pred pričami. Kljub temu v Sloveniji glede na podatke iz leta 2015 oživlja le 30 odstotkov očividcev, kar nas uvršča v spodnjo tretjino evropskih držav.
Človeku je ob zastoju srca treba pomagati, so poudarili na novinarski konferenci ob današnjem evropskem dnevu oživljanja, kjer so ponovno pozvali k obnovitvi znanja. Tako bodo do konca oktobra izvedli več kot 90 odprtih in brezplačnih tečajev oživljanja po vsej Sloveniji, več kot 20 jih bodo izvedli tudi za zaprte skupine učencev in delavcev osnovnih ter srednjih šol.
V prikazu prve pomoči, kjer je sodelovala nekdanja vrhunska smučarka Špela Pretnar, so pojasnili, da najprej preverimo, ali bolnik diha ter pokličemo klicni center na številko 112. Za tem določimo središče prsnega koša in izvajamo pritiske pet centimetrov globoko dokler ne pride zdravstvena pomoč. V kolikor je v bližini avtomatski zunanji defibrilator, si med oživljanjem pomagamo tudi z njim.
Anketa med Slovenci
Rezultati oktobrske ankete na reprezentativnem vzorcu Slovencev kažejo, da velika večina izraža pripravljenost oživljati (več kot 90 odstotkov bi jih zagotovo ali verjetno oživljalo); trdna pripravljenost oživljanja (zagotovo da) je močneje izražena pri domačih (85%), kot pri neznancih (52 %).
Starejši ne vedo, kaj je defibrilator
Večina Slovencev tudi dokaj dobro pozna znake srčnega zastoja in ve na koga se lahko obrne po pomoč. Pravilno večina v Sloveniji (60 %) tudi ve, kaj je AED – avtomatski zunanji defibrilator – vendar pa je izrazito nepoznavanje med starejšimi: kar 60 odstotkov tarejših od 55 let ne ve, kaj je to. Velika večina tistih, ki vedo, kaj je AED, tudi ve, kje v bližini njihovega doma se nahaja, in bi si ga upali uporabiti.
Za navodila pokličimo dispečerja
Strokovnjaki so opozorili, da se v primeru, ko ne vemo, kaj se s človekom dogaja, lahko obrnemo na pomoč: "Kot kažejo rezultati ankete, Slovenci dokaj dobro poznamo znake srčnega zastoja. Pri tem pa bi poudaril, da oseba, ki ji je zastalo srce, poleg
tega, da je neodzivna, lahko tudi hlasta za zrakom in ima krče po telesu. Če nismo prepričani, ali je oseba v srčnem zastoju, pokličemo 112, kjer je zdravstveni dispečer izšolan, da vam pove, ali je potrebno osebo oživljati in kako," je dejal Dr. Primož Gradišek, predsednik Slovenskega reanimacijskega sveta.
Velika verjetnost, da človek ostane živ
Podatek, da bi Slovenci prehitro obupali pri oživljanju pa ni ravno vzpodbuden, dobra dobra tretjina (39 %) jih namreč meni, da možnost preživetja osebe v srčnem zastoju pade na praktično nič že po dveh minutah ozrioma prej, dobra četrtina (26%), da v petih minutah; le slaba petina (19%) pravilno pravi, da v desetih minutah: "Verjetnost da bi oživili osebo je zelo velika, če takoj pokličemo na telefonsko številko 112, pričnemo stiskati prsni koš 5-6 cm globoko in nekoga v okolici prosimo, da nam prinese najbližji AED. Iz svoje prakse poznam primere, ko so osebo v srčnem zastoju oživljali zelo dolgo in je preživela z minimalnimi posledicami, " je ob tem poudaril Gradišek.
Glavni razlog je strah, da bi nekoga poškodovali
Tisti, ki pravijo, da ne bi oživljali, kot glavni razlog navajajo strah, da ne bi pravilno oživljali, ali da bi osebo fizično poškodovali.
Neznanje je tudi glavni razlog za neuporabo AED-ja: "S to raziskovalno metodo žal nismo mogli ugotoviti, kaj se dogaja v trenutku, ko je oseba dejansko soočena s to stresno situacijo, ko se pri nekaterih lahko pojavi tudi panični, paralizirajoči strah, za to bi bil namreč potreben drugačen raziskovalni pristop. Vendar pa je prvi korak, da ta strah premagamo, prav tako znanje", je še dejal dr. Gradišek. Prav zato so tečaji in delavnice oživljanja še kako pomembni, je opozoril.
Potrebno je pristopiti, potrebno je pomagati. Č ebomo samo gledali, smo naredili veliko napako. In to je napaka, ne pa, če ne bomo povsem odlično izpeljali oživljanje. Potrebno je premagati tisti strah, ki je nekajnormalnega, ki ga doživi vsakdo - tudi strokovnjaki; treba je stopiti čezenj in pristopiti k človeku.«
"Ko človek pade na tla in preneha dihati, je to eden najhujših stresnih dogodkov, ki se nam lahko zgodi. Seveda je povsem normalno, da nas je ob tem strah. Moramo pa se zavedati, da bomo temu človeku veliko bolj škodili, če ne naredimo nič, kot če pristopimo in pomagamo" je dodal Dr. Damijan Perne s Psihiatrične klinike Ljubljana.
