Zdravje > Aktualno
3012 ogledov

O posmrtnem življenju, sorodnih dušah, svečkah in grobovih

Urška Puš Žurnal24 main
O tem, kaj se zgodi po smrti, kaj počnejo duše umrlih, kako se nam prikazujejo in kako jih čutimo, smo govorili z medijem Urško Puš. Zanimalo nas je tudi, kakšne grobove si želijo in ali jim je prižig sveče zelo pomemben. Nekateri pridejo z nami lažje v stik prav za prvi november.

S čim se ukvarjate?
Kot medij lahko komuniciram s pokojnimi ljudmi, se pravi z dušami umrlih. Na tak način lahko predam sporočilo svojcem. Medij komunicira tudi z ljudmi, s katerimi ni v sorodstveni povezavi, kar pomeni, da so povsod, jih vidim povsod, kadarkoli si tega želijo. Večinoma delam v pisarni, pride pa, da moram predati sporočilo tudi ko sem kje na pijači, ko grem na koncert …

Se vam to velikokrat zgodi?
Kar pogosto. Čeprav se velikokrat naredim malo neumno, ker Slovenci še vedno nismo zelo dojemljivi za te stvari. Včasih je tako, da kar pristopim do tujcev in jim povem, tako kot je. Tako kot vidiš po televiziji (smeh) … Včasih je malo čudno. Ampak je to takšno delo. Kamorkoli greš, jih vidiš. Zato je tako naporno hoditi ven med ljudi. Več ljudi kot je, več je umrlih.

Vi jim rečete duše umrlih?
Pokojni, duše umrlih …

Jim ne rečete duhovi?
Mi Slovenci nimamo pravega poimenovanja, v Angleščini jim rečemo ghost in spirit. Ghost so pokojni, ki so ostali ujeti med dvema svetovoma. Jaz jim rečem zemeljske duše. Ti poznajo še vedno tudi negativna čustva, kot sta denimo žalost ali agresija. Potem je tu spirit, po naše duša, ki se izgubi s prevodom. To so tiste duše, ki so uspele poiskati portal na drugo stran. Vsi skupaj gredo v onosranstvo, ampak razlika je, ali so v luči ali ne. Za zemeljske duše je značilno, da se kažejo kot temne, tudi če jih vidimo, so kot temne sence, črne silhuete. So kot mi živi. Tiste duše, ki so prečkale, zaznavamo drugače. So lahkotnejše, svetlejših barv, nimajo potrebe po lastnini, ne strašijo ljudi in jih ne preganjajo iz hiše ... Te duše nas varujejo, usmerjajo in vodijo. Oboji so v miru, so pa te duše na višji vibraciji. Zato je treba zemeljskim dušam pomagati na drugo stran. Po mojih izkušnjah jih ostane vmes zelo veliko, okoli 90 odstotkov.

Zakaj pa ostanejo?
Ponavadi ostanejo samomorilci, ljudje, ki želijo ostati in jih skrbi za njihovo družino, ljudje, ki so umrli v tragedijah, ali so bili umorjeni in iščejo krivca. Določeni svojci ne morejo preboleti izgube in držijo duše ob sebi, jih ne spustijo. Ponavadi držjo duše na tej strani tudi pogrebi in sedmine, zato so najpogosteje do pogreba tu in obiščejo svoj pogreb. Po nekaterih teorijah imajo do dvanajst dni časa, da prečkajo. Nekateri teh vrat ne najdejo ali nočejo prestopiti. Potem se izgubijo, zamudijo, ne najdejo več vrat.

In potem nimajo več možnosti za odhod?
Ne. Zato eni ostanejo in denimo strašijo v hišah. Zato svetujem, da se jim včasih prižge svečko in se jim reče, naj gredo v miru, naj najdejo luč na dugo stran. S tistimi, s katerimi sem v stiku, vse peljem na drugo stran. Tudi za svojce je lažje. Če imajo svojci ob sebi zemeljsko dušo, ta lahko nanje vopliva tako, da čutijo njena čustva in bolečino. Če je nekdo na primer umrl iz glave in je imel možgansko anevrizmo, se lahko zgodi, da imajo svojci bolečine v glavi.

Kako vidite duše umrlih?
Vidim jih fizično kot ljudi, le da so transparentni. Zemeljske duše vidim temnejše in bližje tlom. Tiste, ki so prečkali, vidim svetlejše – belo, rumene, zlate barve. So pa ponavadi vsi višje. Je pa odvisno od njih, kako hočejo, da jih vidim. Pogosto se pokažejo kot silhuete, otroci se pa kažejo kot energijske kroglice.

Vi jih torej vidite, kot oni hočejo. Če je nekdo umrl star sto let, se vam lahko prikaže kot 50-letnik, 20-letnik?
Lahko se pokaže na vrhuncu svoje moči, če ga bo stranka tako lažje identificirala.

Ka se zgodi z nami po smrti?
Duša in telo se ločita. V času življenja sta povezana z zlato nitko, ki se ob smrti pretrže in tedaj se duša in telo fizično ločita. V osnovi se spremenimo v neko energijo. Kot duša ostanemo živi, telo pa nam razpade. Telo je tisto, ki ga čez življenja menjavamo, včasih smo moški, včasih ženske … V osnovi se spreminjamo v energijo.

Urška Puš | Avtor: Žurnal24 main Žurnal24 main
Kaj pa te duše, kam gredo?
Po mojih izkušnjah je tako, da se duše gor sortirajo po učilnicah, kjer se pripravijo, da še enkrat pogledajo življenje, kaj so počeli, ali so uspeli doživeti vse izkušnje, po katere so prišli. Ko pridejo do zaključka ugotavljajo, ali potrebujejo še kakšno reinkarnacijo … Ali je duša dosegla njihov namen ali še kaj manjka. Po drugih teorijah, ki so jih znanstveniki naredili ob raziskavah pri obsmrtnih izkušnjah ljudi, naj bi ob smrti še enkrat občutili vsa čustva, ki smo jih dali čez in tudi kaj so drugi čutili ob nas … Če smo bili denimo do koga nesramni, bomo občutili, kako se je zaradi nas počutila tista druga oseba. Kot bi še enkrat prelistali knjigo živlejnja. Potem je odvisno, ali pride do reinkarnacije ali ne. Eni se zelo hitro reinkarnirajo, eni pa rabijo 70, 80 let.

Kako vpliva na dušo to, da smo bili v življenju hudobni?
Vsi mi smo že bili nekoč rablji in žrtve. Če duša želi doseči namen, mora poskusiti temo in svetlobo. Vsi imamo lažja in vsi imamo težja življenja. Če vzameva nekoga, ki je bil v tem življenju hudoben, ostane kot zemeljska duša. To so ti primeri, ko me pokličejo, da grem čistiti hiše. Nekdo, ki je bil posesiven, je imel denimo za saboj težko življenje in je imel pomanjkanje denarja in je sam zelo težko zgradil neko hišo. Ta je potem zelo posesiven in navezan na hišo in ko začnejo sorodniki denimo renovirati hišo, kaj podrejo ali jo oddajo, tedaj se lahko začnejo te paranormalne aktivnosti.  To je denimo tista hudobija, ki jo lahko tako opišemo. Oni imajo to hišo za svojo in najhuje je, če se spustimo z njimi v boj. Takrat zgubimo. Z njimi iti v boj ni nikoli dobro. Midve sicer zdaj govoriva o dušah, ampak gre tu tudi za druge entitete. In če se denimo spustimo v boj z drugimi entitetami …

Kaj pa so te entitete?
Vsak jih poimenuje drugače. Če gledamo iz krščanskega poimenovanja, bi jim lahko rekli hudiči, lahko demoni in tako naprej … So pač druge entitete ... Če se pri tebi doma dogajajo paranormalne aktivnosti in če želiš to entiteto vreči ven iz hiše … Če gre za dušo, ki želi samo prikazati svojo prezenco, še ne bi bila taka težava. Če pa naletiš na eno entiteto, ki je močnejša in negativna, tam pa lahko pride do fizinih poškodb. 

Kaj pa živali, imajo dušo?
Rastline, živali in ljudje imamo dušo. Živali so malo bolj napredne kot smo mi ljudje, ker rabijo manj reinkarnacij in se hitreje učijo. Je pa ravno tako duša. Velikokrat se pridejo hišni ljubjenčki pokazati tudi pri branju (readingu). Pridejo povedati, da so v redu. Imela sem tudi reading izključno z živalmi, saj njihive duše komunicirajo na tak način kot mi. Njihove duše nas tudi počakajo na drugi strani, a gre za dve ločeni komuni. Ena je za ljudi, druga za živali. Tu okrog so seveda še druge debate … Tudi glede hrane in rejnih živali. Če govorimo o zdravi pameti, če se človek prehranjuje tudi z mesom, je ponavadi taka navada, da se tisto meso blagoslovi. Oziroma se živali, ki si je izbrala življenje kot rejna žival, na nek način zahvalimo za daritev telesa, da imamo nekaj za pojesti. Imaš medije, ki so vegetarijanci, ali pa jedo vse s tem spoštljivim odnosom.

Španski vodni pes | Avtor: Profimedias Profimedias
Velikokrat slišimo govoriti o sorodnih dušah, tudi nekatere živali in ljudje so bolj povezani … ali dejansko obstajajo neke duše, ki so med sabo bolj povezane, obstajajo sorodne duše?
To je tako. Pravimo, da obstajajo sorodne duše, karmične duše in življenjski sopotniki. Dostikrat me vprašajo, ali se lahko reinkarniramo v denimo veverico. Po enih teorijah je odgovor ne, ker so po tej stopnji živali nižja stopnja. Po drugih teorijah pa naj bi se živali lahko reinkarnirale v človeka. Tudi mi ne vemo vsega, vemo le kakšne so naše izkušnje. Dokler nisi tam, je težko reči z gotovostjo, da je to to. Kar se pa tiče sorodnih duš … Eni mislijo, da bodo sorodne duše ostale za vedno skupaj, brez da bi karkoli naredili. Ni res, imam primere, ko so šle tudi sorodne duše narazen. Karmične duše so tiste, ki predelujejo določeno karmo, ljudje, ki pridejo v naše življenje od katere se nekaj naučimo. Ta oseba ponavadi potem izgine iz našega življenja. Življenjski partnerji so pa tisti, ki so namenjeni, ki so se odločili, da bodo skupaj hodili po tej poti.

Imamo več sorodnih duš? So sorodne duše le partnerji ali tudi prijateljice, sorodniki?
Lahko, ker je odvisno tudi od prejšnjih življenj. Imaš lahko občutek, da se poznaš s prijateljico že tisoč let, in sta res kot sorodni duši, pa sta bila morda nekoč partnerja.

Imamo res samo eno sorodno dušo?
Ne. Lahko jih imamo več. Vse duše nam pridejo na pot s pravim razlogom. V določenem trenutku ti je lahko določena oseba sorodna duša, ker si jo rabila. Ni pa nujno, da je to človek, ki bo ostal s tabo celo življenje. Jaz mislim, da jih je več. Eni sicer pravijo, da se zaljubiš le enkrat v življenju, a jaz mislim, da to ni res. Je pa res, da z enimi ljudmi bolj čutimo določeno povezavo, z enimi pa ne.

So duše umrlih ves čas okoli nas ali gredo in se potem vrnejo?
Njihova naloga je, da nas vodijo, spremljajo, varujejo. To pomeni, da so del naših življenj, čeprav jih fizično ni več. Niso ves čas 24 ur pri nas. Velikokart me vprašajo, ali so lahko na dveh mestih hkrati. Na drugi strani ni časa, oziroma je časovna tabela čisto drugačna. Potujejo telepatsko oziroma v tisti tisočinki sekunde, ko gre za neko misel. Tudi kar se tiče znakov ni nujno, da jih dobimo vsak dan. Lahko ga dobimo tudi enkrat na pol leta. Ponavadi so z nami pri vseh večjih mejnikih, na njihove praznike, na naši poroki, matura, ločitev, selitev in tako naprej.  Ni pa res, da so 24 ur na dan prisesani na nas, da bi bili z nami v kopalnici in to.

To velja tako za zemeljske duše kot tiste, ki so šle v luč?
Ja za vse. Tudi zemeljski duh zaščiti človeka. Človek bo vedel, da je občutil nekaj. Kot da ga je nekdo čuval, ampak ima še vedno nek neprijeten občutek, kot da ga nekdo gleda. Z njimi so povezani bolj nelagodni, neprijetni občutki.

So kraji, kjer je več duš?
Že pokopališča so razgibana. To ne pomeni, da so ves čas tam, ampak se da zaznati več energije. Več možnosti je, da naletimo nanje v starih hišah, porodnišnicah, mrtvašnicah, pokopališčih, bolnišnicah …

So prostori, kjer jih ni?
Ne. Tam, kjer so živi, so ponavadi tudi mrtvi. Moramo vedeti, da je bilo pri nas veliko vojn in je morda na nek košček zemlje vezana duša, ki je stara 50, 100, 150 let in so potem na tej zemlji naredili hišo …

Kako pogosto čistite hišo?
Samo enkrat, ker ljudi naučim, da jo potem čistijo sami naprej. In nimam povratnikov. Imam tak sistem. Imam znanje in ga rada dam naprej. Želim, da se o tem več pogovarjamo. Nimam nič od tega, da zadržim to zase, tudi meni so drugi pomagali. Je pa od samih strank odvisno, koliko bodo uspešne in pridne s čiščenjem.

Kakšne vpliv imajo lahko duše umrlih na nas? Nekatere ste že omenili …
Te, ki sem omenila, kot so glavoboli, so tipični znaki. Se pravi, da imamo podobne bolečine, kot so jih imeli oni pred smrtjo, v življenju. Eden od pogostih indikatorjev je tesnoba. V glavo pa lahko dobimo neke misli za katere vemo, da niso naše. Začnemo razmišljati o določenih stvareh … Prezenca se pokaže tudi pri kakih malih otročkih, ki začnejo hoditi kot mrtev pokojnik ali pa rečejo kakšno čudno besedno zvezo ali razlagajo o stvareh, za katere ni možno, da bi jih vedeli. Ali pa rečemo, naredimo stvar, ki je sicer ne bi naredili. Čutimo lahko mraz, toploto, mravljince, fizičen dotik, eni slišijo morda nekoga na hodniku … Kažejo se kot orbe, meglice, kot sence na videih, fotografijah …

Jih sami prikličemo z mislimi?
Ko pomisliš na nekoga od pokojnih, pomeni, da je v tistem trenutku s tabo. Prikličemo jih, ker se spomnimo na njih, to so vsi trenutku, ko so zraven. Včasih nas oni spodbudijo, da razmišljamo o njih. Prikličemo jih tudi, ko smo žalostni in jih prosimo za pomoč in se takrat odzivajo ali skozi sanje, skozi znake in tako naprej.

Vedo več stvari od nas?
Ko pride do tega pogovora, velikokrat delijo dobronamerne nasvete, opozorila. Kar pomeni, da so včasih ženitni posredniki, svetovalci, včasih opozorijo na kakšno zdravstveno stanje. Jaz imam sicer podpisano izjavo o odgovornosti, kar pomeni, da to ni zamenjava za zdravniško mnenje. Te stvari lahko povejo, tudi za nazaj, vejo kaj kdo razmišlja, o čem se kdo pogovarja … So na tekočem z vsem.

Kaj pa potem, ko se duša odloči in se reinkarnira. Se z njo ne moremo več pogovarjati?
To težko odgovorim, ker ponavadi mine res ogromno časa, preden se kdo reinkarnira. Razen otročki se denimo zelo hitro naprej reinkarnirajo, ali pa mlade osebe. Otročki včasih povejo, da se bodo vrnili nazaj k družini in bodo imeli še enega otroka.

Prvi november je dan spomina na mrtve. Je ta dan zanje kaj bolj drugačen?
Mogoče imajo lažjo nalogo oziroma lažje pristopijo do svojcev, ker smo mi ljudje bolj odprti, vsi o tem razmišljamo. Tedaj mislijo na svoje pokojnike tudi skeptiki. Takrat duše umrlih kar izkoristijo in je tedaj lažje podat živim znake, lažje prenašajo informacije, na nas pa je, ali te znake vidimo ali ne.

Grob | Avtor: Profimedias Profimedias

Je za umrle kakšna razlika, ali jih pokopljemo, jih damo v žaro, se telesa nikoli ne najde?
Do zdaj nisem imela še primera, da bi se kakšen pokojnik nad tem pritoževal. Je pa ponavadi tako, da omenijo, kaj se je dogajalo na pogrebu. Če je kakšen velik spomenik, se kakšni tudi pohvalijo. Imela pa sem par primerov, ko so bile želje, kako naj jih pokopljejo. Jaz delam ponavadi reading od treh mesecev do pol leta po smrti. To pa so bili readingi takoj po smrti, nenapovedani. Imeli so denimo željo po upepelitvi … To je odvisno tudi od tradicije. Zanje je bolj pomembno, da jih dušno izpustimo, ne toliko v kakšni obliki bodo pokopani. Se pa dogaja, da dajo eni ta pepel umrlih … Da nosijo ta pepel s sabo v zapestnicah, verižicah … To bi jaz odsvetovala. To pomeni, da dobesedno prilimajo to dušo nase in si ne dovolijo žalovati. Če že, imej to raje doma. Ne bi pa priporočala, da se nosi naokoli.

So svečke pomembne zanje?
Dostikrat povejo, da niso jezni, če kdo ne gre na grob, če kdo ne nese tja svečk. Njih se lahko spomnimo doma z mislijo, s svečko, že to je dovolj. Ni potrebe, da bi šli na prvi november na grob in bi mu prižgali vse svečke za nazaj in naprej. Bistvo je, da se jih spominjamo na tak način, ko so bili živi.

Jim je pa pomembno, da gremo na pokopolišče?
Poslušamo intuicijo. Nikoli ne bodo zahtevali, kolikokrat se gre na pokopališče, bodo pa zelo veseli, če bodo imeli urejene grobove. Če je bil nekdo minimalist, bo želel tak grob. Včasih so želje, da nimajo plastičnih rož … Eni imajo želje glede svečk … Sem pa imela tudi primere, ko so rekli, da so pokopani pod takim spomenikom, da ne vejo, kako bodo prišli ven. To so te galeje od spomenikov, kakšni so humoristi. 

anja.scuka@zurnal24.si

Komentarjev 65
  • matermila 15:59 03.november 2015.

    Kaj bo po smrti z gospodično,ki na račun naivnežev služi denar(bog ji daj še več takih),ne vem,vem pa kaj bo z mano.Spražli me bojo v prah,ki ga bo nekdo raztrosil v morje.Nekatere bodo pojedli črvi in tako je vsega konec.Dama ...prikaži več je našla tržno nišo,kjer na lahek način zasluži .Slovenci,znani naivneži(razne piramide ipd.),pa to rade volje plačujejo.Včasih me zanese na TV program,kjer jih kar po telefonu zdravijo raznih bolečin,psihoz in podobno,saj crkneš od smeha.Pa naj verjamejo,če jim je lažje.

  • kapibara 14:59 03.november 2015.

    To pa najbolj vedo užaloščeni sorodniki.. !!

  • narancek 12:45 03.november 2015.

    kako in s čim pa se doseže, da je nek članek že tri dni objavljen na strani Žurnala?