Na Japonskem milijon mladih trpi za motnjo, imenovano hikikomori. Ti posamezniki se v nekem trenutku odločijo, da se bodo umaknili iz družbe in preživeli čas v svojih sobah, njihova osamljenost pa včasih traja več let. Podobna situacija se v zadnjih letih dogaja v Italiji, kjer je takšnih posameznikov 200 tisoč.
3 faze
"Vse raziskave, vključno s tistimi Nacionalnih inštitutov za zdravje in Nacionalnega raziskovalnega sveta, se osredotočajo na srednje šole in ocenjujejo, da je med 50 tisoč in 70 tisoč otrok v prvi fazi – fazi opuščanja socialne interakcije. Nato pride druga faza – faza opuščanja šole. Zabeležili pa smo številne primere tretje faze, ko se vrata otroške sobe zaprejo in se prekinejo odnosi s starši, ki ne morejo več komunicirati. Skupno lahko govorimo o približno dvesto tisoč primerih," je za Corriere Della Sera povedal psiholog Marco Crepaldi, predsednik združenja Hikikomori Italia, ki pozorno spremlja realnost, ki vpliva na življenja deset tisočev mladostnikov in njihovih družin.
Pravi, da se fant ali dekle, ki trpi za hikikomori, v prvi fazi pogosto muči s šolskim delom, kaže znake nepotrpežljivosti in občasno noče hoditi k pouku. Nato se umakne od vsega, od športa, od druženja s prijatelji. Pravo tveganje je, da stres, povezan s tesnobo zaradi sodb in strah pred primerjavo z vrstniki, vodita v izgorelost, živčnost in izčrpavanje motivacije, ki najstnika žene, da nadaljuje kljub težavam. Tu se začne opuščanje šolanja. Hikikomoriji običajno niso pripravljeni sodelovati in zanikajo, da imajo kakršenkoli problem, kar pogosto zmede učitelje in starše.
V drugi fazi otrok ne obiskuje več šole. "V tej fazi pogosto delamo napake: izklopimo internet, z grožnjami pritiskamo na otroka, da se vrne v šolo. Namesto tega se moramo s šolo pogovoriti o prilagojenem učnem načrtu, ki otroku lahko pomaga najti svoje mesto – tudi v okolju, ki se zdi naporno in stresno, pogosto zaradi ustrahovanja ali pritiska za izboljšanje ocen," pravi Crepaldi.
Dodaja, da je najbolj dramatična tretja faza: "To je faza, v kateri se zavezništvo med staršem in otrokom poruši. Očeta in mater doživljajo kot vir socialne anksioznosti, primerljiv s tistim, pred katerim bežijo v družbi. Na tej točki se situacija poslabša. Če otrok ne zapusti več spalnice, imajo tudi starši zelo malo manevrskega prostora. Zato smo po vsej Italiji ustanovili skupine za samopomoč za starše, da bi jih podprli pri ponovni vzpostavitvi tega potrebnega zavezništva."
Simptomi
Mladi, ki trpijo za to motnjo, imajo običajno obrnjen ritem spanja in budnosti. Večina teh otrok običajno spi podnevi in ostane budna ponoči. Takrat igrajo videoigre in so na družbenih omrežjih: "Ko se zbudijo, takoj začnejo igrati igrice na računalniku ali gledati televizijske serije. Videoigre so orodje za sproščanje jeze, stresa in frustracij. Tu je tudi vprašanje nasilja v družini: hikikomori uporabljajo verbalno, včasih celo fizično agresijo proti staršem. To počnejo zaradi ogromne frustracije, ki jo doživljajo in je ne zmorejo priznati. Hikomori ne priznajo, da imajo težavo – so ponosni."
Mnogi hikikomori običajno spijo več kot deset ur na dan: "To je pogosto povezano z depresijo. Vse to so načini, kako ne razmišljati o prihodnosti. Hikikomori namreč ne vidijo prihodnosti in če razmišljajo o njej, se počutijo slabo."
Nekateri se pogovarjajo s starši, z njimi kosijo ali večerjajo, drugi pa nikoli ne zapustijo svoje sobe. Izogibajo se srečanjem s starši, ker se bojijo, da jim bodo starši postavljali vprašanja o njihovi prihodnosti, njihovih namenih. Še posebej, če so izolirani že leta.
Zasvojenost s pametnimi telefoni
Jonathan Haidt v svoji knjigi Tesnobna generacija povezuje razširjeno tesnobo s prihodom pametnih telefonov. Z njim se strinja tudi Crepaldi: "Raziskave dosledno dokazujejo vpliv teh naprav na socialno anksioznost, socialna anksioznost pa zagotovo sproži začaran krog. Nekako podobno hikikomoriju. To pomeni, da bolj ko bežiš, bolj ko podžigaš strah, bolj te ta uničuje. Dostop do telefonov bi pri otrocih morali uvajati postopoma, predvsem pa zagotoviti digitalno izobraževanje. Toda to se ne ujema z idejami multinacionalk, ki želijo, da so otroci zasvojeni s pametnimi telefoni. Regulacijo bi morali postaviti že pri izvoru – pri tistih, ki pametne telefone načrtujejo oziroma izdelujejo. Znanstvene raziskave namreč jasno kažejo, da so pametni telefoni pri odraščanju, zlasti mladih, lahko škodljivi."
V Aziji je zelo hudo
Crepaldi navaja, da so tri države z največjim številom hikikomorjev Japonska, Južna Koreja in Italija. Vsem tem državam je skupno, da imajo padajočo stopnjo rodnosti.
"Manj otrok pomeni večji pritisk na starše, večjo željo po njihovi zaščiti. Hikikomori se kaže kot nekakšen neuspeh v razvojnem koraku prehoda iz adolescence v odraslost. Eden prvih psihiatrov, ki je na Japonskem govoril o tem pojavu, Tamaki Saito, je o tem napisal knjigo z zgovornim naslovom 'Neskončna adolescenca'. Hikikomori je v bistvu najstnik, ki mu ne uspe odrasti – ne uspe mu začeti delati, ne uspe se osamosvojiti od družine, ker je z razvojem ustvaril nezdrav, pretirano tesen odnos s starši. Ta odnos ne zmore prekiniti, ne morejo se ločiti od svojih družin. Ne uspejo si zgraditi lastne, samostojne identitete zunaj družine, k čemur pa prispeva tudi to, da so današnji starši pogosto zelo zaščitniški in včasih tudi pretirano vpleteni v otrokovo življenje," Crepaldi meni, da vse to ovira naraven proces, v katerem bi moral mlad človek postopoma razviti svojo samostojno identiteto.
Hikikomori se pojavlja le v 'bogatih' državah
Strokovnjaki pravijo, da se zdi, da hikikomori ni prisoten v najrevnejših državah sveta. Gre za obliko socialnega umika, ki je mogoča le v bogatih državah, ki lahko zagotovijo družinska ali socialna jamstva – torej lahko podpirajo neaktivne ljudi.
Hikikomori se umikajo, ker imajo alternativo. Res je, da to počnejo, ker so bolni. Vendar to ne pomeni, da se odpovedujejo ugodnostim, hrani, toplini doma, ampak pomeni, da se odpovedujejo družabnemu življenju. Če je v preteklosti veljalo, da človek mora delati, da preživi, danes ni več tako.
"Umikajo se iz družbe, za katero menijo, da se ne drži njihovih moralnih vrednot, k temu pa prispevajo tudi politična krajina, podnebne spremembe in neodgovorni medijski terorizem. Danes mladi pridobivajo informacije predvsem iz družbenih medijev, na družbenih medijih pa prevladujejo novice, ki vzbujajo tesnobo, so negativne in pesimistične. Obstaja tudi pojav 'doomscrollinga', kompulzivnega brskanja po vsebinah, ki povzročajo stres. To pri mladih ustvarja še posebej negativno podobo o prihodnosti. Izgublja se smisel – nimajo več niti volje za boj. Navsezadnje je hikikomori nasprotje aktivizma. Hikikomori ne verjame, da je družbo mogoče spremeniti, in verjame, da je neizogibno obsojena na propad. Zato je vsak trud v sedanjosti nesmiseln," zaključuje Crepaldi.
Mladina danes nima nobenega življenja več, samo še telefone, računalnike, tablice...Prihaja čas zatona civilizacije.
Ko berem take članke lahko rečem , da sem neizmerno vesel , da sem rojen leta 1956 in takrat smo bili zunaj takoj ko je bilo možno. Nalogo smo največkrat naredili kar v šoli in po šoli nam tudi na… ...prikaži več misel ni prišlo , da bi čepeli v sobah. Igrali smo nogomet se igrali v bližnjem gozdu kavboje in Indijance in še malo morje zanimivih iger.Pa tudi , ko so nam začeli delovati hormoni smo tudi hitro doživeli tisto lepoto, ki se ji reče . Skozi bedresa tvojga telesa v nebesa.