Strokovnjaki opažajo, da je tudi med slovenskimi otroki in mladostniki v zadnjih letih vse več anksioznih motenj, kar se izraža kot nepojasnjen strah pred nekaterimi situacijami, nenehna in nepotrebna skrb, premlevanje, občutljivost na kritiko...
"Otrok oziroma mladostnik potrebuje nenehno pomirjanje ali tolažbo, zdi se pretirano sramežljiv, se izogiba družabnim dogodkom, lahko joka pred odhodom v šolo, ne želi iti v šolo ali zavrača odhod na šolske dejavnosti. Prisotne so lahko nervozne navade, kot je npr. grizenje nohtov in sesanje prsta. Hitro se lahko prestraši, se trese, je nemiren, diha hitro. Lahko kaže tudi vedenja, ki niso običajna za njegovo starost in stopnjo razvoja, " opozarjajo na Naconalnem inštititu za javnost zdravje (NIJZ, kjer dodajajo, da posebnega trenda depresije, ki se kaže nekoliko drugeče, v zadnjih letih ne zaznavajo.
Vzrokov za to je več. Zaradi sodobnega tempa življenja imajo starši manj časa za pogovore z otroki, otroci imajo manj stika z naravo, manj so fizično aktivni, prav tako na napete odnose v družini vplivata socialna stiska, brezposelnost staršev..
Porast tovrstnih motenj je opažen predvsem pri dekletih in starejših mladostnikih, ki sicer še vedno redko poiščejo strokovno pomoč. Ker starši lahko bistveno pripomorejo k preprečevanj duševnih motenj mladih, so na nacionalnem inštitutu pripravili priporočila za zmanjšanje tveganja za razvoj in boljše obvladovanje depresije in anksioznih motenj otrok in mladostnikov.
Po podatkih raziskave iz leta 2014, ki je zajela slovenske 11, 13 in 15 letnike, je o subjektivnih občutjih depresivnosti (ki ne pomenijo nujno diagnoze klinične depresije) poročala dobra petina sodelujočih. Istega leta je okoli 5,6 odstoka 15 do 19 letnikov poročalo o anskioznosti v zadnjem letu in 7,7 odstotka o depresiji.
Kdaj anksioznost postane težava?
Doživljanje anksioznosti prepoznamo po občutku tesnobnosti, nervoznosti, živčnosti oziroma pretirani zaskrbljenosti. Počutja so neprijetna, vendar so lahko tudi koristna, saj nam pomagajo, da se izognemo življenjsko nevarnim situacijam, poleg tega pa nas motivirajo tudi za reševanje vsakodnevnih težav. "Doživljanje anksioznosti je povsem običajno v prehodnih oziroma novih življenjskih situacijah, kot so npr. vključevanje v vrtec, pričetek šole, prehod iz osnovne v srednjo šolo, ob selitvi in drugih spremembah v posameznikovem življenju", dodajajo na NIJZ in opozarjajo, "da anksioznost lahko postane resna težava, kadar je močna, dolgo traja in moti vsakodnevno življenje."
Zelo pogosta je socialna anksioznost. Takšni otroci se v družbi vrstnikov ne počutijo dobro, ves čas imajo negativne misli, zatekajo se v samoto. Pretiran strah pred realnim svetom jih lahko vodi v depresijo, mamila, alkohol...
Tako anksioznost kot depresija se kot nepojasnjene telesne bolečine in težave lahko odražata tudi na telesnem nivoju. Prisotni so lahko ponavljajoči glavoboli, bolečine v trebuhu, slabost in druge težave, ki nimajo jasnega vzroka, večji ali manjši apetit kot običajno; spremembe v spalnih vzorcih (preveč/premalo spanja, težave z uspavanjem, prebujanjem ali nočne more).
Depresija ima nekoliko drugačne znake
Najbolj značilno za depresijo je žalostno razpoloženje oziroma potrtost, ki traja dlje časa in zmanjšano zanimanje in občutek zadovoljstva pri dejavnostih, ki so posameznika navadno veselile. "Otrok oziroma mladostnik se ne želi družiti oziroma se izogiba družabnim dogodkom, je tišji in manj opazen. Lahko se zdi razdražljiv ali jezen, se več prepira s sorojenci in drugimi družinskimi člani, ima napade trme ali joka. Ima nepojasnjena obdobja žalosti in se ni zmožen koncentrirati dlje časa (sanjari, zre v prazno). Ne uživa v stvareh, v katerih je užival običajno, se zdi manj navdušen in ima težave z odločanjem že pri preprostih odločitvah. Lahko ima manj energije kot običajno oziroma je upočasnjen, pojavljajo se stalna občutja krivde ali manjvrednosti."
Kako jim pomagati ?
NIJZ je v letošnjem letu pripravil dve spletni publikaciji s priporočili staršem za zmanjšanje tveganja otroka (6–11 let) oziroma mladostnika (od 12. leta naprej) za razvoj depresije in anksioznih motenj. "Staršem svetujemo kako otrokom izražati naklonjenost in sprejemanje, na kakšne načine biti vključen v njihovo življenje, kako jim pomagati pri vzpostavljanju zdravih navad, podpornih medosebnih odnosih in razvijanju samostojnosti, na kakšen način določati družinska pravila, kako ustvarjati toplo in podporno družinsko vzdušje. Velik poudarek namenjen tudi različnim načinom spodbujanja zdravega čustvenega razvoja in socialnih spretnosti, kar nedvomno pripomore k dobremu duševnemu zdravju otroka in mladostnika," je dejala Maja Bajt z NIJZ. Sicer lahko v publikacijah najdete tudi naslove, kam se obrniti po strokovno pomoč.
Bodite jim v oporo
Strokovnjaki tako staršem svetujejo, naj otroku pokažejo naklonjenost in sprejemanje. Pomembni so dosledni, topli, ljubeči odzivi in podporen ter spoštljiv način komunikacije z otrokom, naklonjenost otroku pa naj starš redno izkazuje preko objemov, navajajo na inštitutu. Starši naj si tudi vzamejo čas za pogovor. Otrok naj ve, da starša skrbita zanj in da sta mu lahko v oporo. Otroku naj namenijo dovolj pozornosti, z njim pa naj tudi sicer redno preživljajo čas.
Poleg tega naj starši določijo družinska pravila in jasne posledice ob kršitvah, izogibajo naj se pretiranemu nadzoru, spodbujajo naj otrokovo samostojnost in zdrave navade pri prehrani, gibanju, spanju in uporabi zaslonov.
