Lahko bi rekla, da je bilo krivo izjemno lepo vreme ali pa njuni "sončkovi" majici, a sta Mira in Jordan res kljub težkim temam tako pozitivna, nasmejana in prisrčna, da bi pogovor težko opisala drugače kot sončen.
Z njima sem se želela srečati predvsem zaradi projekta Korak k Sončku – Ena šola za vse, ki ga je Zveza Sonček začela izvajati že leta 1994. Projekt je namenjen otrokom in vzgojiteljem v vrtcih, učencem, dijakom, učiteljem in staršem, njegov temeljni cilj pa je sprejemanje in razumevanje drugačnosti ter ustvarjanje vključujočega okolja, kjer bi imeli otroci in odrasli z invalidnostjo enake možnosti kot njihovi vrstniki. V okviru projekta se otroci skozi pogovore, literaturo, delavnice, srečanja z osebami z invalidnostjo in spoznavanje parašporta učijo, da je drugačnost običajen del življenja. Zveza Sonček ob tem zagovarja načelo "ene šole za vse" oziroma pravico vseh otrok, da se izobražujejo in dejavno vključujejo v svoje domače okolje.
Mira in Jordan pa nista le aktivna člana projekta, ampak tudi športnika s številnimi uspehi, trenerja, motivatorja in starša. Predvsem pa sta ljubeča mož in žena, pri katerih je Kupid svojo puščico izstrelil že v rosnih najstniških letih ... Čeprav, kot sta v smehu priznala, sprva predvsem z ene strani.
"Pogledal sem jo in konec je bilo"
Ko sta se spoznala, je bila Mira stara komaj dvanast let, Jordan pa petnajst. Zanj je bila to ljubezen na prvi pogled. "Ko sem jedel, je ona prišla od zadaj in mi dvignila lase. Pogledal sem jo in konec je bilo," je trenutek, ko se je zaljubil, opisal Jordan. Po tem dnevu se je ves čas vrtel okoli nje in ji nagajal. "Šel mi je na živce. Če sem se gugala na stolu, mi ga je zmaknil. Ves čas mi je nagajal," se je spominjala Mira, Jordan pa je v smehu pojasnil, da ga ni razumela. Mira se je omehčala šele pozneje, v zadnjih razredih osnovne oziroma v poklicni šoli. Čez dve leti bosta praznovala že zlato poroko, poznata pa se že od leta 1969.
Mira in Jordan v okviru projekta Korak k sončku šolarjem predstavljata različne prilagojene športe in jim iz lastnih izkušenj pripovedujeta o vztrajnosti, samostojnosti in življenju z invalidnostjo. Pri tem seveda črpata iz lastnih izkušenj, saj so njuno otroštvo zaznamovali bolezen, številne operacije, hude bolečine in zgodnja ločitev od domačega okolja.
Oba sta morala že kot otroka sprejeti, da bo njuno življenje drugačno od življenja večine vrstnikov. Dolga obdobja sta preživela v zdravstvenih in vzgojno-izobraževalnih ustanovah, stran od svojih družin. Prav tam sta se naučila samostojnosti, odgovornosti in medsebojne pomoči, ki ju spremljajo še danes.
Številne boleče operacije, dom je zapustila že pri enem letu starosti
Mira se je rodila z močno deformiranima stopaloma, obrnjenima navznoter. Zaradi zdravljenja je bila že kot dojenčica vključena v zavod v Stari Gori, kjer je prestala več operacij. Sama se natančnega števila vseh posegov sploh ne spominja več. Po operacijah je nosila opornice, boleče zdravljenje z vsemi dodatnimi terapijami se je nadaljevalo vse do konca osnovne šole.
V Staro Goro je prišla približno pri enem letu, pri sedmih letih pa je odšla v Kamnik, kjer je začela obiskovati tudi šolo. Dom zanjo zato ni pomenil tistega, kar običajno pomeni otroku, ki odrašča doma: "Nisem bila navezana na dom, čisto nič. Saj me niso videli." Spominja se, da so jo kot majhno deklico pripeljali domov na počitnice, sama pa je ob ograji jokala, ker se je želela vrniti v Staro Goro. Tam je bilo okolje, ki ga je poznala, in tam so bile negovalke, ki so bile tamkajšnjim otrokom kot mame.
Tudi ko je med počitnicami prihajala domov, njeni starši niso vedno vedeli, česa je sposobna. Zaradi njenih telesnih težav so jo želeli zaščititi: "Oni niso razumeli, kaj jaz zmorem in česa ne. Zanje sem bila samo uboga deklica," je pojasnila in dodala, da ji denimo niso dovolili, da bi se igrala s sosedovo deklico.
Kot pripoveduje, se je samostojnosti naučila tudi ob drugih otrocih z invalidnostjo. V ustanovi so si med seboj pomagali, pri čemer je vsak naredil toliko, kolikor je zmogel. Mira se spominja, da je pomagala tudi dekletom, ki so bila težje gibalno ovirana. "Če si nekaj lahko naredil, si naredil," je povedala in dodala, da tam ni bilo prostora za pomilovanje.
Kljub težavam s stopali in številnim operacijam se gibanju ni odpovedala. Ukvarjala se je (in še vedno se ukvarja) z namiznim tenisom, pozneje s sedečo odbojko in drugimi športi, naučila se je celo smučati.
"Ko so mi dali morfij, sem mislil, da sem v nebesih"
Tudi Jordanovo otroštvo je bilo izjemno težko, a se sam spominja predvsem zabavnih trenutkov, saj je bil že tedaj "živ kot poper". Pri sedmih mesecih je zbolel za otroško paralizo, žal ga zaradi hudega ekcema pred tem niso mogli cepiti. Posledice bolezni so bile tako hude, da je potreboval več let, preden je shodil. "Štiri leta sem se plazil, preden sem začel hoditi," je povedal in dodal, da je po besedah matere prve korake naredil še pred boleznijo, pri pičlih sedmih mesecih.
Prvih pet razredov osnovne šole je Jordan obiskoval v domačem kraju in se kljub posledicam otroške paralize ves čas kosal z vrstniki. Kot pravi, se je moral nenehno dokazovati. Z drugimi otroki je igral med dvema ognjema, tekel in sodeloval pri športnih dejavnostih. "Ko sem tekel, nisem veliko zaostajal," je povedal in dodal, da so težave postale izrazitejše okoli 15. leta, ko je začel hitro rasti.
Takrat so bile potrebne operacije noge in je zato odšel na zdravljenje v Staro Goro pri Novi Gorici. Tam je deloval oddelek, namenjen zdravljenju in rehabilitaciji otrok ter mladostnikov z gibalnimi ovirami. Jordan je pri 15 letih prestal štiri zahtevne operacije. V Stari Gori so mu operirali koleno in podaljšali nogo, zaradi močno deformiranega stopala pa je moral pozneje še na operacijo v Ljubljano. Ko ga je mama pripeljala v Staro Goro in nato odšla, ga je prevzel takšen strah, da je hotel pobegniti: "Morali so me zvezati, ker sem hotel na vsak način uiti."
Operacijam so sledili dolgi dnevi strogega mirovanja in hudih bolečin. "Tri dni in tri noči nisem spal, ker bolečin nisem mogel več zdržati. Ko so mi dali morfij, sem mislil, da sem v nebesih," je povedal. Pomembno oporo je takrat našel v medicinski sestri, ki ga je spodbujala, mu brala knjige in pravljice ter skrbela, da v dolgih dneh okrevanja ni ostajal sam s svojimi mislimi. "Psihično mi je bila kot mama, kot druga mama. Mislim, da me je rešila psihičnih težav," je povedal. Nanjo se je tako navezal, da jo je tudi po končanem zdravljenju obiskal.
Po zdravljenju je Jordan odšel v Kamnik, kjer je preživel približno šest let. Tam je deloval Zavod za usposabljanje invalidne mladine, današnji CIRIUS Kamnik, v katerem so gibalno oviranim otrokom in mladostnikom poleg bivanja, zdravstvene oskrbe in rehabilitacije omogočali tudi osnovnošolsko ter poklicno izobraževanje. Jordan se je tam izučil za elektromehanika oziroma mehanika radijskih in televizijskih naprav.
Ko je prišel v Kamnik in zagledal otroke ter mladostnike brez nog, na vozičkih ali z drugimi oblikami invalidnosti, mu ni bilo prijetno. "Rekel sem si: Kam sem jaz prišel?" se je v smehu spominjal. Odločil se je, da tam ne bo ostal, zato je pobegnil. Prišel je vse do kamniške avtobusne postaje, kjer so ga našli policisti in ga odpeljali nazaj v zavod. Po srečanju z dekletom, v katero se je zaljubil na prvi pogled, o novem pobegu seveda ni več razmišljal. Zavod, iz katerega je sprva želel čim prej oditi, je tako postal njegov novi dom, v njem pa se je začela tudi njuna skupna življenjska zgodba.
Mira je imela pomembno vlogo tudi pri njegovem izobraževanju. "Če ne bi bilo nje, jaz ne bi končal šole," je priznal Jordan. Spodbujala ga je k učenju, z njim ponavljala snov in "tudi kaj naredila namesto njega". Šport pa mu je prinesel novo področje, na katerem telesna oviranost ni pomenila konca možnosti, temveč začetek drugačne poti.
Učitelj, ki jima je spremenil življenje
Njuna športna pot se je začela že v zavodu, kjer telesna oviranost ni bila razlog za sedenje ob strani: Preizkusila sta ogomno športov in tekmovala tudi z vrstniki brez invalidnosti Za svoje dosežke se lahko v veliki meri zahvalita lastni trmi, oba poudarjata, da je imel pri tem izjemno pomembno vlogo tudi učitelj športne vzgoje Marcelo.
Opisujeta, da to ni bil učitelj, ki bi ob otroku z invalidnostjo najprej pomislil na vse, kar bi lahko šlo narobe. Poskušal je ugotoviti, kaj posamezni otrok zmore, nato pa mu je vajo prilagodil in ga spodbudil, da je naredil še nekoliko več. Pri plezanju po vrvi so si nekateri pomagali predvsem z rokami, drugi z nogami, nekateri so plezali celo samo z eno roko. Marcelo jih je pri tem varoval, podnje namestil blazine in navijal zanje. "Ni ga bilo strah, da se ti bo kaj zgodilo. Varoval te je in ti dovolil, da si poskusil. Spomnim se, kako je od spodaj navijal, da bi splezal do vrha. Tako te je spodbujal, da si iz sebe iztisnil še zadnje moči," je opisala Mira.
Vaje je prilagodil sposobnostim vsakega otroka, vendar zaradi invalidnosti od njih ni pričakoval manj. Tudi otroku na vozičku je poiskal primerno nalogo: če ni mogel vaditi z nogami, je delal z rokami, prsti ali elastiko. Pomembno je bilo, da nihče ni ostal ob strani in da je vsak sodeloval po svojih najboljših močeh. Za Jordana je bilo srečanje s takšnim učiteljem prelomno. "Če ne bi bilo njega, danes verjetno ne bi ne smučal ne igral namiznega tenisa. Ne bi bilo nič od tega," je priznal Jordan, ki je doživel tudi veliko športnih uspehov. Leta 1975 je na državnem prvenstvu Jugoslavije v Velenju nastopil v štirih plavalnih disciplinah ter osvojil tri zlate in eno srebrno medaljo. Zaupal nam je tudi, da je bil državni prvak Jugoslavije v petih disciplinah in izbran za športnika leta Jugoslavije: "Za vse to se moram zahvaliti temu profesorju."
Učitelji se morajo danes ukvarjati z birokracijo in se zagovarjati
Kot pojasnjujeta zakonca Jakin, jima je dal Marcelo občutek, da zmoreta, in dovolj varno okolje, da sta lahko svoje sposobnosti tudi preizkusila. Ni ju obvaroval pred vsakim padcem, temveč ju je naučil, kako po njem vstati. Prav takšnega učitelja bi po njunem prepričanju potrebovali tudi današnji otroci.
"Take učitelje bi potrebovali po vseh šolah," je prepričan Jordan. Ob obiskih šol namreč opažata, da se nekateri učitelji otrok z gibalnimi ovirami ne upajo dejavno vključiti v vadbo, ker jih skrbi, da bi se jim kaj zgodilo. Mira meni, da je takšna previdnost razumljiva, vendar lahko otroka še dodatno omeji. "Naš učitelj nas je varoval, vse je obložil z blazinami in natančno je vedel, kako nas mora prijeti. Bil je dovolj samozavesten, da si je upal," je pojasnila.
To samozavest današnjim učiteljem po njunem mnenju pogosto jemlje sistem, kjer morajo ob pedagoškem delu izpolnjevati vse več administrativnih obveznosti in za svoje odločitve nenehno odgovarjati. Namesto da bi razmišljali, kako vadbo prilagoditi posameznemu otroku, se morajo ukvarjati z obrazci, načrti in zagovarjanjem svojih ravnanj, pravi.
"Učitelj bi moral razmišljati o tem, kaj lahko naredi z vsakim otrokom posebej, saj niso vsi enako sposobni in od vseh ne moreš zahtevati enako. Danes pa se mora ves čas zagovarjati ravnatelju in ukvarjati z birokracijo. Potem naredi samo tisto, kar mora, nič več," je bila kritična Mira.
Podobno razmišlja Jordan, ki meni, da so učitelji zaradi morebitnih odzivov staršev pogosto postali previdnejši. "Ko greš nekoliko strožje do otroka, so takoj zraven odvetniki in vse drugo. Učiteljem bi morali pustiti nekoliko bolj proste roke. Danes manjkata strogost in disciplina," je dejal.
Ob tem oba poudarjata, da učiteljem ne očitata pomanjkanja truda. Jordan, ki še vedno vodi športne krožke, dobro ve, kako zahtevno je obvladovati večjo skupino otrok: "Po eni uri krožka pridem domov s tako glavo. Jaz bi učiteljem dal dvojno plačo," je povedal. Težavo vidita predvsem v sistemu, ki učitelju jemlje čas in energijo za tisto, zaradi česar se je sploh odločil za ta poklic, za delo z otroki. Marcelo je lahko svoje učence opazoval, spoznal njihove sposobnosti, jim prilagodil naloge in od njih zahteval napredek. Predvsem pa se jih ni bal. Prav to prepičanje sta Mira in Jordan odnesla s seboj, da otroku najbolj pomagamo, če ga ne pomilujemo in ne izključujemo ter mu dovolimo, da poskusi.
Otrok z invalidnostjo včasih potrebuje več ponovitev, ne pa nižjih pričakovanj
Kar je učitelj Marcelo nekoč dal njima, želita Mira in Jordan danes predati mlajšim generacijam. Ob obiskih vrtcev in šol v okviru projekta Korak k Sončku otrokom predstavljata parašporte in jim skozi lastno zgodbo pokažeta, da telesna oviranost še ne pomeni, da mora otrok ostati ob strani. V dolgoletnem delu z otroki zakonca ugotavljata, da največja ovira včasih ni invalidnost, ampak strah odraslih. Opažata, da želijo starši otroka zaščititi pred padcem, bolečino ali razočaranjem, vendar mu lahko s pretirano pomočjo nehote odvzamejo priložnost, da bi ugotovil, česa je sposoben.
Jordan je opisal dogajanje na smučarskem tečaju, kjer je skupino gibalno oviranih otrok učil smučanja. Nekateri niso mogli dobro uporabljati ene roke ali noge, zato so morali zanje poiskati drugačen način smučanja in pobiranja po padcu. Prvi dan so starši stali ob progi in želeli otroke ob padcu pobrati. Jordan jih je zato prosil, naj se umaknejo. "Rekel sem jim, naj izginejo za dve uri, da jih ne vidim," je v svojem slogu opisal svoja navodila staršem. Otroci so se tako morali poskusiti pobrati sami. Jordan jim je pokazal, kako naj smučarsko palico zapičijo v sneg, se nanjo naslonijo in pri vstajanju uporabijo močnejšo stran telesa. Mira jih je sprva vodila s trakom, da so pridobili občutek za ravnotežje in stabilnost, nato jih je prevzel Jordan. Padali so, se pobirali in poskušali znova in pri tem ni bilo važno, če so za pobiranje pirabili ogromno časa.
Kot sta povedala Jordan in Mira, je bil napredek viden že po nekaj dneh. "Vsi, čisto vsi, so se po enem tednu peljali s sedežnico in smučali. Starši niso mogli verjeti," je povedal Jordan. Otrok, ki se ob padcu na začetku ni znal sam pobrati, je ob koncu tečaja vstal in nadaljeval vožnjo brez pomoči staršev.
Med njimi je bil tudi otrok, ki ga leto prej kljub delu s poklicnim učiteljem smučanja niso naučili samostojnega smučanja. Jordan je bil prepričan, da ni bila odločilna posebna metoda, temveč spodbuda, prilagoditev vaje in vztrajanje tudi takrat, ko otroku ni uspelo takoj: "Jokal je, vendar sem ga spodbujal. Pokazal sem mu drugega otroka in mu rekel: Poglej, kako si upa. Tudi ti zmoreš."
Oba poudarjata, da otrok z invalidnostjo včasih potrebuje več ponovitev, ne pa nižjih pričakovanj. "Ponavljati moraš znova in znova, tudi tisočkrat več kot pri zdravem otroku. Potem pa pridejo rezultati," je povedala Mira. Ključno je, da odrasli poišče način, kako bo otrok nalogo lahko opravil, namesto da jo opravi namesto njega.
"Moj otrok se že ne bo plazil"
Jordan je opisal tudi veliko razočaranje, ko je mati pripeljala invalidnega sina na trening sedeče odbojke. Ko je videla, da se igralci po igrišču premikajo po tleh, ga je odpeljala, češ da se njen otrok ne bo plazil. Jordan je bil nad odzivom tako razočaran, da je za nekaj časa izgubil voljo do iskanja novih mladih igralcev.
Pri svojem delu opažata, da lahko starši otroku pomagajo do samostojnosti, lahko pa ga s pretirano zaščito dodatno omejijo, čeprav mu želijo le dobro. Če ga ob vsakem padcu poberejo, mu nosijo torbo in vse opravijo namesto njega, mu niti ne dajo možnosti, da bi ugotovil, kaj vse zmore sam.
"Če vse narediš namesto njega, iz njega narediš še večjega invalida," sta opozorila. Ne pravita tega, da je treba otroka prepustiti samemu sebi. Potrebuje varno okolje, ustrezno prilagojeno nalogo, jasna navodila in odraslega, ki ga zna pravilno usmeriti. Toda pomoč se mora končati tam, kjer otrok lahko začne sam.
To po njunem mnenju ne velja samo za otroke z invalidnostjo. Enako se dogaja pri otrocih brez telesnih ovir, kadar starši namesto njih rešujejo težave, nosijo njihove stvari, opravljajo domače obveznosti ali ob prvi težavi posežejo v delo učitelja in trenerja. Otrok je morda zaščiten pred trenutnim neuspehom, vendar hkrati izgubi priložnost, da bi razvil vztrajnost, samozavest in delovne navade.
Mira in Jordan zato svetujeta vsem staršem, naj otroku zaupajo in ga spodbujajo, vendar naj njegove poti ne prehodijo namesto njega. "Spodbujanje in vztrajnost," ves čas ponavljata. Otrok mora vedeti, da mu bomo pomagali, ko pomoč res potrebuje, vendar tudi, da bo moral marsikaj poskusiti sam "pasti, se pobrati in nadaljevati."
"Meni je šlo na živce, če je otrok tam sedel"
Enakih načel sta se držala tudi pri vzgoji svojih dveh sinov, med katerima je pet let razlike. Ko sta si ustvarila družino, je Mira za nekaj časa opustila tekmovanja, a so se še naprej aktivno ukvarjali s športom. Otroka sta hodila z njima, se preizkusila v različnih športih, pomagala na vrtu in sodelovala pri vsakdanjih opravilih.
Miro je motilo, če je sama kuhala ali opravljala druga gospodinjska dela, otrok pa je sedel zraven in jo samo opazoval. "Meni je šlo na živce, če je otrok tam sedel. Potem je začel razgrajati," je povedala. Zato ga je raje vključila v delo: prinesel je krožnike, pomagal pri pripravi večerje, razkoščiščeval slive ali opravil drugo nalogo, ki jo je že zmogel. Pri tem mu ni ukazovala, ampak mu je pokazala, kako se nekaj naredi, in ga mimogrede pritegnila zraven: "Pridi, ti bom pokazala, kako se to dela ..."
Pri tem ni šlo za ukazovanje ali kaznovanje: "Nikoli nisem rekla: Zdaj mi boš pa za kazen pomagal delati." Otroku je raje pokazala, kako se nekaj naredi, in ga pritegnila zraven. Tako sta sinova zgodaj pridobila delovne navade, danes pa, kot pravita starša, poprimeta za vsako delo in priskočita na pomoč, kadar ju potrebujeta.
Ker sta bila ves dan v gibanju, težav z večernim odhodom v posteljo praviloma ni bilo: "Karkoli smo šli delat, so bili z nami in so delali. Zvečer ob osmih, včasih pa še prej, je glava padla dol in spali so do jutra brez premikanja. Večernega pregovarjanja ni bilo veliko: Cik-cak in spat."
Ob tem sta oba prepričana, da je treba otroku tudi postaviti jasne meje. Če se je otrok odločil za krožek, ga ni mogel opustiti takoj, ko se mu ni več ljubilo. Kar je začel, je moral obiskovati do konca šolskega leta, glasbeno šolo pa dokončati do dogovorjene stopnje. Pozneje se je lahko sam odločil, ali bo nadaljeval. "Obljubil si, da boš končal, in boš končal. Naprej pa je tvoja odločitev," sta mu povedala.
Podobno odločna sta bila pri računalniku. Mira ni dolgo pregovarjala. Če sin po več opozorilih računalnika ni ugasnil ob dogovorjeni uri, je izklopila varovalko. "Če sem rekla, da bom nekaj naredila, sem to tudi naredila," je pojasnila. Zase zato ne pravi, da je bila stroga mama, temveč da je postavljala meje in pri njih vztrajala.
Gibanje pomagalo tudi po diagnozi raka
Šport ju spremlja že skoraj vse življenje: "Šport je naju rešil," je povedala Mira, ki ji je gibanje pomagalo tudi po diagnozi raka na dojki leta 1999.
Po operaciji, kemoterapiji in obsevanju ni dolgo mirovala. Medtem ko je reprezentanca odpotovala na evropsko prvenstvo v Sarajevo, sta šla z Jordanom na morje, kjer je s plavanjem postopoma razgibavala operirano roko. Po novem letu se je že vrnila na treninge reprezentance. Devet let pozneje ji je zaradi odstranjene bezgavke na tekmovanju v Pekingu roka začela otekati, zato mora nositi kompresijsko rokavico in hoditi na limfne drenaže. Kljub temu ni odnehala: "Nisem rekla: Zdaj mi roka oteka in ne bom več igrala."
S sedečo odbojko se je začela ukvarjati sredi devetdesetih let, ko so jo povabili, naj pomaga pri sestavljanju ženske ekipe. Že leta 1995 je reprezentanca na evropskem prvenstvu osvojila bron. Mira je z ekipo dosegla tudi bron na svetovnem prvenstvu v Maastrichtu leta 2000, srebro v Kamniku leta 2002 in še en svetovni bron leta 2006. Mira je nastopila tudi na štirih paralimpijskih igrah, Slovenke so bile v Atenah leta 2004 in Pekingu leta 2008 četrte, v Londonu leta 2012 šeste, po 12-letni odsotnosti pa so se leta 2024 vrnile v Pariz in znova osvojile šesto mesto. Na svetovnem prvenstvu v Sarajevu leta 2022 so bile četrte.
Tudi Jordan se je že v mladosti preizkusil v različnih športih in tekmovanjih. V prvem letniku poklicne šole je začel plavati in leta 1975 na državnem prvenstvu Jugoslavije v Velenju v štirih disciplinah osvojil tri zlate in eno srebrno medaljo. Kasneje je bil državni prvak Jugoslavije v petih disciplinah in športnik leta med športniki invalidi v Jugoslaviji. Po vrnitvi iz Kamnika se je posvetil predvsem namiznemu tenisu. V novogoriški telovadnici Partizan je sprva ob strani čakal, da ga je eden od igralcev vendarle povabil za mizo. Ko so videli, kako dobro igra, so ga hitro vključili v ekipo. S klubom je napredoval skozi ligaška tekmovanja ter skupaj s športniki brez invalidnosti igral v prvi in drugi slovenski ligi.
Pozneje je na ljubljanski fakulteti za šport opravil izobraževanje za trenerja namiznega tenisa in nato več kot 20 let treniral druge igralce. Njegovi nekdanji učenci so danes trenerji, sam pa v klubu še vedno pomaga. Za namizni tenis je navdušil tudi mlado Karin Praček, ki je postala reprezentantka in leta 2025 na evropskih paraigrah mladih osvojila tri medalje – bronasto med posameznicami ter dve srebrni v dvojicah.
Čeprav se Mira počasi umika iz sedeče odbojke, športa ne namerava opustiti. Z Jordanom sta se začela ukvarjati s para-badmintonom in se že udeležila kampa, na katerem sta trenirala po dve uri dopoldne in dve popoldne. Jordan je naslednji dan čutil skoraj vsako mišico in trenerju omenil, da je za tekmovanja morda že prestar. Ta ga je hitro ustavil: "Ti kar tekmuj. Pri meni boš vedno dobrodošel, tudi če boš nekoč prišel s palico."
Za dolgoletno delo in prispevek k razvoju parašporta sta leta 2025 prejela priznanje Prijatelj parašporta. Mira je bila kot članica ženske reprezentance del ekipe leta, Jordan pa član nagrajene moške reprezentance.
Dobre prakse med generacijami
Mira in Jordan sta zbrala ogromno življenjskih izkušenj in poznata veliko dobrih nasvetov za starše, skrbnike in trenerje. Kmalu jih bosta kot ambasadorja Mamine štafete delila z bralci portala Mama.Over.Net. Mamina štafeta temelji na predajanju znanja, izkušenj in dobrih praks med generacijami. Mira in Jordan bosta v njenem okviru spregovorila o vzgoji, gibanju, vztrajnosti in zaupanju v otrokove sposobnosti.
Njuno glavno sporočilo je sicer jasno: Otroka je treba spodbujati in mu pomagati, vendar ne vsega opraviti namesto njega. Včasih mu moramo dovoliti tudi, da pade, sam poišče način, kako se bo pobral, in poskusi znova. Njune nasvete boste lahko v prihodnjih tednih spremljali v rubriki Mamina štafeta na portalu Mama.Over.Net.
