Zdravje > Otrok
3779 ogledov

Odkrito. Tako je, ko odgovarjajo najstniki

Najstnica Profimedia
Za Žurnal24.si so podali zelo posrečene odgovore, mnogi starši se boste zamislili ...

Prvo nedeljo v marcu obeležujemo mednarodni dan otrok v medijih. »Namen tega dne je v medijih dati prostor otrokom ter jim omogočiti, da kot soustvarjalci medijskih zgodb predstavijo svoj pogled na določeno tematiko. Vsako leto se pobudi UNICEF-a ob tem dnevu odzove več tisoč medijev po vsem svetu,« so nam pojasnili pri UNICEF Slovenija.

Ob tej priložnosti si želijo otroci izpostaviti duševno zdravje in v zvezi s tem nagovoriti predvsem starše. Zato smo UNICEF-ove junior ambasadorje vprašali, katere so tiste stvari, ki jih morda v dobri veri naredijo starši, da bi najstnike potolažili, pa se zaradi staršev počutijo še slabše? Prosili smo jih tudi za univerzalen nasvet, ki bi ga dali vsem staršem. 

ARJA, 15 let:

Ko sem preveč pod stresom zaradi različnih stvari, mi starši pogostokrat poskušajo pomagati s tem, da poskušajo organizirati dan namesto mene. Hvala, ne hvala. Zdaj se pa počutim nesposobno in sem še pod dodatnim stresom zaradi pričakovanja in zahteve slediti urniku. 

Menim, da ni univerzalnega nasveta, saj ni univerzalnega otroka. Izpostavite dejstvo, da boste otroku vedno na voljo in se trudite za odprto komunikacijo. 

AIDA, 15 let:

Otroci se pogosto ne odprejo staršem popolnoma in v tistem trenutku so lahko starši jezni, besni, razočarani in pretreseni. V takih trenutkih lahko naredijo in rečejo stvari, ki jih pravzaprav ne mislijo, a tako reagirajo v trenutku. Ta dejanja lahko otrokom in mladini škodujejo in njihovo stanje celo poslabšajo.

Vsem staršem bi svetovala, da z otrokom zgradijo zaupanje, da otroku ne bo strah priznati in govoriti s svojimi starši o kateri koli temi. Oni pa morajo biti mirni in strpni ter prisluhniti svojemu otroku in njegovim težavam. Skupaj morajo priti do rešitve, ki bi bila najbolj učinkovita za otroka in starši ga morajo pri tej odločitvi podpirati.

ŽANA, 16 let:

Starši nas spodbujajo k pripovedovanju o sebi, o svojih čustvih, o tem, kako smo preživeli dan, a včasih za to ne izberejo najbolj primernih besed oziroma priložnosti. Na vprašanje "Kako je bilo danes v šoli?", ki nas čaka takoj, ko stopimo skozi vrata, največkrat odgovorimo "V redu", čeprav ne mislimo tako. Tudi mi potrebujemo nekaj časa zase, da zberemo misli, ki jih potem lažje delimo. Starši nam z nenehnim vrtanjem v nas ne pomagajo. Koristneje je, če nam dajo občutek, da se lahko z njimi pogovorimo kadarkoli.

IZABELA LARA, 16 let:

Menim, da starši velikokrat mislijo le dobro, ko nas ogovorijo, tolažijo z: "Ja, saj vem, kako je to, saj bo v redu, saj bo bolje ..." Čeprav v resnici morda ne vedo, kako je to oziroma ne pomagajo, če nas tolažijo s "saj bo v redu." Ker je tisto, kar nas teži v sedanjosti, in tisto, kar ni v redu, se dogaja sedaj in tukaj. Zato nas taki odgovori le še bolj razjezijo in nam ne pomagajo.

Mislim, da je bolje, če nas starši raje vprašajo, kaj je zares narobe in nam pomagajo rešiti situacijo, da ne postane še slabša. Ne le tolažiti, da bo bolje, ker s takimi "rešitvami" problema ne rešimo.

Najpomembneje pa se mi zdi, da se potrudijo z nami graditi trden odnos, kjer nas ni treba biti strah in nismo zaprti vase, temveč čutimo zaupanje, podporo in ljubezen staršev. To pozabijo pokazati, čeprav to nosijo globoko v sebi. Tako nam je namreč lažje prestati še tako "zapleteno" situacijo in rešiti vsak problem.

JAKOB, 15 let:

Pri nasvetih staršev se večkrat zgodi, da kljub težki situaciji želijo težavo narediti manjšo, čeprav v resnici temu ni tako. 

Moj nasvet vsem staršem je, da včasih nasvet ni nujno pomoč, zato naj se starši zavedajo, da mladi včasih v težkih situacijah ne potrebujem njihove pomoči, ampak le nekaj časa zase. Toda starši nas velikokrat podprejo, čeprav tega ne povemo naglas. :)

LARA, 17 let:

Ko začnejo govoriti o tem, kako je bilo njim v naših letih in nas zato mimogrede primerjajo s sabo, ter začnejo govoriti le o sebi. S tem pogovor preusmerijo nase in naš problem izgubi pomen, spet se počutimo neslišane.

Ko nam je hudo, je včasih boljše, da nas brez besed le objamejo ter nam s tem dajo občutek varnosti, razumevanja in topline. Dejanja povedo več kot besede.

IZABELA, 15 let:

Tolažijo nas na način "v naših časih je bilo tako in tako, ali pa nismo imeli tega in tega". Takšen način tolaženja se mi ne zdi smiseln, saj imamo mi težave v tem času in prostoru in se ne moremo poistovetiti z nečim, kar nikoli nismo doživeli. Torej je takšna tolažba nesmiselna.

Včasih te preveč tolažbe spravi še v večji obup. Dovolj je le sprejemanje in objem!

REBECCA, 17 let:

Velikokrat je težava v tem, da starši reagirajo na problem tako, da predlagajo lahke rešitve, kar pa da otrokom občutek, da njihovi problemi niso "pravi problemi". Tako je npr. v primeru, ko nas skrbi za ocene v šoli in nam starši rečejo, da se bomo pa v prihodnje bolj učili in izboljšali ocene.

Dostikrat se otroci sami zavedamo, kako se soočiti z nekim problemom in kar največkrat potrebujemo od staršev je predvsem to, da nas nekdo posluša, da vemo, da v težavah nismo sami, in to je tudi moje priporočilo staršem. 

V pomoč staršem so pri UNICEF-u pripravili tudi nasvete za starše, ki jih najdete TUKAJ. Ter zelo koristne nasvete za najstnike, ki jih najdete TUKAJ.