"O samopoškodovanju govorimo, ko oseba fizično povzroči poškodbo na svojem telesu. Gre za namerno poškodbo lastnega telesa, ker je čustvena bolečina premočna in jo želi posameznik s fizično bolečino preglasiti," je opisala Saša Golob, zakonska in družinska terapevtka, ki deluje po modelu relacijske družinske terapije.
Po njeni oceni je samopoškodovanja med mladostniki danes več: "Možno pa je tudi, da zaradi večje ozaveščenosti, starši poiščejo pomoč in je zato večje število primerov v terapevtski praksi."
Samopoškodovanje je pogosto pri mladostnikih. Vstop v najstništvo je lahko zelo stresno obdobje, če v otroštvu niso bili postavljeni temelji zdravih odnosov s starši. Če doma ni bilo podpore, slišanosti, povezanosti, občutka sprejetosti in varnosti, se mladostnik počuti zgubljenega v medvrstniških odnosih. Če je doma deležen le kritike in mu je izražanje občutkov prepovedano, nosi v sebi ogromno bolečine.
Pritiski s strani šolskih obvenosti se vsako leto povečujejo, če dodamo medvrstniško nasilje in prve nesrečne ljubezni, lahko čustveno breme postane pretežko. Otroci že od rojstva naprej skušajo navezati stik s staršem. Če na drugi strani ni odzivnosti, je teh poiskusov in priložnosti za povezanost vedno manj. V njih se začnejo vzbujati občutki, da niso dovolj dobri takšni, kot so. Da je z njimi nekaj narobe, ker ne dobijo ljubezni. Vsa kasnejša odklonilna dejanja so le krik po tem da bi bili opaženi, sprejeti in končno razumljeni.
Je res iz leta v leto tega med otroci in mladostniki več?
Če mladostiki nimajo doma ob starših dovolj močnega pozitivnega zgleda, kako se spopasti z življenjskimi preizlušnjami in predvsem izraziti ter zregulirati močna čutenja, ki se ob tem prebujajo, začnejo iskati drugačne rešitve. Če doma niso dobili dovolj varnosti, hitro sledijo zgledu vrstnikov.
Na terapiji mi je najstnica zaupala, da je slišala za rezanje pri dveh sošolkah in nato poskusila še sama. Podobno, kot so se motnje hranjenja pritihotapile med dekleta zaradi vseh družbenih pritiskov, kako mora izgledati žensko telo, se zdaj širi tudi samopoškodovanje, kot izhod v sili.
Samopoškodovanja je po moji oceni med mladostniki danes več. Možno pa je tudi, da zaradi večje ozaveščenosti, starši poiščejo pomoč in je zato večje število primerov v terapevtski praksi.
Kaj pa zdaj, s ponovnim vračanjem otrok v šole ... Je teh stisk več, je samopoškodovanja več?
Seveda. Poleg vseh težav, ki jih nosijo otroci s sabo, imajo zdaj še izziv kolektivega pritiska in strahu, ki ga je čutiti na vsakem koraku. Učenje na daljavo je pri nekaterih ustvarilo varno distanco in se jim je bilo težko vrniti zaradi socialnih spretnosti, ki jih oseben stik zahteva. Spet drugim je bil ta stik z vrstniki odvzet in jih je to potisnilo v bolečo osamljenost.
V vsakem primeru se na morebitne slabe družinske razmere ter hladne odnose prilepijo še vsi občutki nemoči, strahu ter ujetosti v zvezi s covid situacijo.
Katere so največje stiske otrok in mladostnikov po vaši oceni in kako jih lahko omilimo?
Stiske so različne. Kot sem omenila, so neurejene družinske razmere vedno izhodišče za težje prenašanje izzivov tudi izven družinskega okolja. Če ima otrok doma varno bazo, kamor se lahko zateče, pogovori o težavah, s sočutjem starša razreši nakopičena čutenja, bo lažje prestal vse preizkušnje na poti do odraslosti. Če pa se otrok iz stresa v šoli vrne domov v dodaten stres, je vsega preveč. Otrok, ki dnevno dožvlja alkoholizem nasilnega očeta, ni opremljen za soočanje z zunanjim svetom in je pogostokrat žal še tarča medvrstniškega nasilja.
Naj omenim še past perfekcionizma, ki se od staršev prenese na otroka. Gre za nerealno visoka pričakovanja do sebe in drugih. Nenehna težnja k popolnosti ustvarja prevelika pričakovanja in ruši odnose s frustracijo.
Tukaj se popolnoma spregleda človeškost in delanje napak, ki so nekaj normalnega in del življenja. Ves ta pritisk otrok ponotranji in lahko doživi grozljive občutke nesposobnosti, manjvrednosti in samosovrašva, ko je ocenjen s 4 namesto 5. Starši so tisit, ki lahko omilijo stiske otrok z delom na sebi.
Morda se sliši klišejsko, vendar je vzgoja vedno zgled. Za začetek se lahko vprašajo, koliko nežnosti, zdrave ljubezni in sočutja premorejo do sebe. Kaj jim kaže njihovo življenje? Ali so zadovoljni z odnosi? Kakšne vzorce nosijo s sabo iz svoje primarne družine? Jim koristijo in jih želijo predati naslednji generaciji? Vse, kar bodo uspeli razrešiti oni, njihovim otrokom ne bo potrebno. Morda je ta stavek velika motivacija marsikaterega starša, da se odloči za terapevtski proces.
Otroci in mladostniki takšno početje običajno skrivajo pred drugimi, je to res?
Res je, ker okolica takšnega odziva ne odobrava. Pri mladostniku, ki se samopoškoduje, se pojavi tudi veliko toksičnega sramu v smislu: "Z mano je nakaj narobe, nihče me takšnega ne bo sprejel." Posledično pride do skrivanja in prikrivanja poškodb. Če so stiki med družinskimi člani zelo odtujeni, pa starši niti ne opazijo sprememb na površini telesa.
Kako starši to početje opazimo, na kaj naj bomo pozorni?
Preventiva je vedno iskanje stika z otrokom in vlivanje varnosti, da se lahko o vseh težavah pogovori. Starši se morajo velikokrat naučiti aktivnega poslušanja, ker jih prehitro zanese v kritiziranje. Biti z otrokom, z vsem kar pride zraven. Včasih je težko poslušati in zdržati morje žalosti, goro jeze ali tono sramu. Vendar je nagrada neprecenljiva. Povezanost, zaupanje, ljubezen in notranji mir. Če starši opazijo spremembe in dobijo občutek, da ne zmorejo sami, je vedno možnost iskanja pomoči.
Če takšno početje skrivajo – potemtakem ne gre za iskanje pozornosti, klic na pomoč?
Bolj kot za iskanje pozornosti, gre za iskanje načina, kako umiriti notranji vihar čustev. Samopoškodovanje lahko počasi zasvoji. Začaran krog se začne z močno čustveno bolečino, nato se intenziteta čustev s pomočjo fizične bolečine umiri ter pride do olajšanja. Nato se vzbudijo občutki krivde in sramu, ob naslednji močni notranji napetosti, pa se vse skupaj ponovno zavrti.
Zato je potrebno mladostnika opremiti z drugimi načini samoregulacije čutenj, ki ne bodo destruktivni. Pri tem nam lahko pomagajo tehnike dihanja, opazovanje in zapisovanje počutja, hkrati pa iskanje opore pri varnem odraslem. Vzporedno delo je sprejemanje samega sebe, svojega telesa, višanja občutka lastne vrednosti, iskanje stika s sabo in usmerjanje energije k področjem, ki jih veselijo. Iščemo tudi izvor bolečine in polnimo notranjo praznino, ki povzroča bolečino. Na kratko, gre za pot od nesprejemanja sebe in samodestrukcije, do sprejemanja sebe z ljubeznijo.
Zakaj se samopoškodujejo?
Razlogi za samopoškodovanje so različni. Vsem pa je skupno, da je čustveno breme preveliko, da ga ne zmorejo obvladati. Zaradi občutka nemoči in nevzdržnosti posežejo po fizični bolečini, ki preglasi notranjo, čustveno. Včasih gre za pretekle travmatične dogodke, ki niso bili razrešeni, včasih pa je vsega preveč. Vsakdanji izzivi, stres v šoli, konfklikt z vrstniki, neurejeni domači odnosi ... Vse to je lahko povod za samopoškodovanje.
Kako moramo starši reagirati?
Starši bi morali odreagirati predvsem spoštljivo in sočutno. Brez vlivanja krivde, potrebna je velika mera razumevanja. Če zmorejo, se lahko vživijo v stisko svojega otroka in mu skušajo stati ob strani. Vedno svetujem tudi strokovno pomoč, da se razišče vzrok bolečine in opremi družino, kako se spopadati s stresom in graditi varne medsebojne odnose.
Katere so najpogostejše napake staršev?
Kaznovanje in poizkus nadzora s silo pahne otroka v še večjo stisko. Zatiskanje oči in prepričanje, da bo vedenje samo od sebe izvenelo, ter da gre za obdobje najstništva. Sramotenje in razlaganje težave širši javnosti. Nerazumevanje in obtoževanje ter vzbujanje občutka krivde. Odziv starša kot žrtve, v smislu "Zakaj mi to počneš." To je nekaj odzivov, ki imajo protiučinek in vse skupaj še poslabšajo.
Katere so najpogostejše zmote v zvezi s samopoškodovanjem? Kot sem slišala, naj v teh primerih ne bi šlo za duševne bolezni?
Ne gre za duševno bolezen, ampak za način umirjanja močnih napetosti ter bolečih občutij. Prav tako ne gre za način manipuliranja, ampak za resno izražanje stiske. Včasih ljudje tudi mislijo, da gre za prehodno obdobje, ki bo minilo. Če ne odkrijemo vzroka bolečine, lahko mladostnik kasneje zamenja nezdrav način soočanja s težavami in zapade v kemične odvisnosti od tablet, alkohola, drog.
Pa je to ozdravljivo, bo otrok nehal s takšnim početjem?
Otrok takšnega početja ne potrebuje, če se nauči na drugačne načine regulirati svoja čutenja, ter ima doma podporo, razumevanje in ljubezen staršev. Zato je včasih dovolj že partnerska terapija pri starših. Ko zgradita ljubeč, varen in trden partnerski odnos, lažje začutita tudi potrebe svojih otrok. Družina je sistem in vsaka pozitivna sprememba staršev vpliva tudi na otroke.
Bi z nami lahko delili kakšen pozitiven primer dobre prakse?
Preko deklice, ki je začela izražati svojo nemoč ob slabših ocenah v šoli z rezanjem, smo prišli do pretiranega perfekcionizma pri starših. Oba sta bila zelo uspešna v svojem poklicu, posledično tudi veliko odsotna. Kadar pa sta bila doma, sta zahtevala popolno pospravljeno stanovanje, zgolj odlične ocene v šoli in večurno učenje doma. Poleg vsega sta otroka obiskovala še veliko interesnih dejavnosti, kjer se je pričakoval tudi uspeh ob tekmovanjih.
Ko smo ozavestili, da je perfekcionizem vzorec, ki sta ga prinesla od svojih staršev na njune otroke, sta prišla v stik z globoko bolečino neslišanosti in osamljenosti. Ljubezni si vreden le, če si popoln. Nato sta počasi začela spuščati najprej strogost pri sebi in kasnje uživati tudi v sproščenem družinskem druženju. Vsa toga pravila in strogost so zamenjali sproščeni pogovori, družabne igre in izleti v naravo. Otroka sta lažje zadihala, starša sta se ponovno povezala kot partnerja in si oddahnila, da sta ozavestila in spremenila vzorec, ki je povzročal bolečino kar nekaj gneracijam nazaj.
Kako je samopoškodavnje povezano s samomorilnostjo?
Namen samopoškodovanja ni končanje življenja, le lajšanje oziroma sprostitev napetosti, ki jih prinesejo močna čutenja.
Bi radi še kaj sporočili staršem?
Staršem bi predvsem rada zaupala, da je vedno rešitev in možnost izboljšanja medosebnih odnosov. Naj poiščejo pomoč, če imajo občutek, da so stvari šle predaleč. Vsak človek je vreden lepih, ljubečih in varnih odnosov.
anja.scuka@zurnal24.si