Po besedah Pavline Finžgar, zakonske in družinske terapevtke stažistke iz Terapevtskega društva center Hiška, so v obdobju pandemije med mladostniki večkrat prisotne stiske, anksiozne motnje, samopoškodovalna nagnjenja, samomorilne misli in tudi poskusi samomora. Epidemija je odvzela možnosti pogovora v živo, zato so se oblike pomoči prilagodile razmeram, vse več je spletnih oblik terapij.
Zato se pojavijo ovire, omejitve, preko katerih na dolgi rok težko gledamo z optimizmom in pričakovanjem boljšega. In ravno s tem so se soočali starši, ki so kar naenkrat ostali doma s svojimi otroki, najstniki. "Kako v tem času poiskati odgovore, umiriti sebe in stopiti v odnos z najstnikom, je bilo največkrat postavljeno vprašanje staršev," opisuje sogovornica.
Današnji hiter način življenja veliko staršem ne dopušča, da bi veliko časa preživeli s svojimi otroki, ki jih zato pogosto vpišejo na številne popoldanske aktivnosti. Velikokrat slišimo, da ima osnovnošolski otrok tudi do 3-4 dejavnosti na teden. Je lahko to za otroka tudi škodljivo, prenaporno?
Pred korono je bil popoldanski čas otrok, najstnikov v večini zapolnjen z dejavnostmi, krožki, vključitvami v aktivnosti zunaj doma. Zagotovo je bilo včasih teh aktivnosti tudi preveč in bi si otroci želeli biti tudi samo s starši. Med korono pa se je to spremenilo. Starši in otroci so ostali doma, v stanovanjih, manjših prostorih, kjer so se znašli v drugačnih okoliščinah. Pokazalo se je, da je lahko odnos med starši in otroki tudi naporen. Vse tisto, kar se je razporedilo med popoldanske aktivnosti in odnose izven doma, se je med koronskim časom odvrtelo doma.
Če pa pogledamo recimo dve leti nazaj, ko so te dejavnosti bile, kaj bi pa rekli na to? Je lahko otrok preobremenjen, če ima toliko dejavnosti, glede na to, da tudi šole zahtevajo vedno več?
Zagotovo so otroci lahko tudi preobremenjeni. Ob tem pa so seveda preobremenjeni tudi starši. Za starše je ob tem pomembno, da prevzamejo svojo starševsko vlogo, prilagodijo možnosti na način, da otroci vedno vedo, da so tukaj zanje. Popoldanske dejavnosti so v dodatno pomoč pri vzgoji in širjenju znanja in razvoju, vendar v mejah. Predvsem ne na način, da zmanjka časa za prosto igro, druženje, raziskovanje. Predvsem v povezavi s starši, starimi starši, prijatelji, znanci, ob katerih se uvajajo v svet odnosov. Se pravi, če je otrok preveč okupiran s popoldanskimi dejavnostmi, ni več pristnega popoldanskega druženja z bližnjimi. Tako kot je bilo včasih, na vasi, ko so se družili z vrstniki, ali pa ko so mamice, babice vzele svoje otroke, vnuke, šle na vas, kjer so se več ur družili in povezovali, klepetali. Tam se je odvijala čisto druga interakcija, neki drugi odnosi, ki niso bili povezani z dejavnostjo, ampak samo z odnosom samim.
Odnos med otrokom in starši, starimi starši, se je sedaj zelo spremenil. Danes je treba najti vzgojitelje, učitelje, ki nadomeščajo tisto pristno, kar smo včasih imeli. Pomembno bi bilo, da bi kot starši pogledati, preverili, kdo je na tisti strani, kdo skrbi za vašega otroka, kako sočutno, kako socialno bitje je to. Kdo mojemu otroku daje tisto, kar mu jaz pač ta čas ne morem. Že nekaj časa se delovna doba daljša in otroci, mladostniki nimajo več možnosti, da bi prosti čas preživeli s svojimi babicami in dedki. Včasih so stari starši pomagali pri vzgoji otrok, z vnuki preživljali počitnice, se zbrali ob praznikih, družilo se je več generacij. Danes ni toliko prostega časa, spontanosti, vse je bolj načrtovano. Tako se spreminja tudi pristen, varen, sočuten spoštljiv odnos v domačem okolju, ki se prilagaja na potrebe in je odziv na življenje v tem času.
Vključenost starih staršev in staršev v obdobju odraščanju je torej ključno?
Se je pa v tem korona času tudi kaj spremenilo. Že sami ste omenili, da starši niso več zmogli, znali biti s svojimi otroki, tudi zato so jih vpisovali v popoldanske aktivnosti. Kako otroci razumejo to, da niso s svojimi bližnjimi? Lahko otroci to občutijo tudi tako, da se jih starši hočejo znebiti?
Tukaj imava zelo tanko mejo. Današnji odnosi se podrejajo tempu, načinu življenja. Pri tem je pomembno razumeti obe strani, tako starše kot otroke. Vendar je vseeno pomembno, da so postavljene jasne meje med tem, kakšna je vloga starša in kakšna je vloga otroka. Midve sva v opažanja prepletli preteklost in sedanjost. Pomembno je, kako vse, kar je dobrega, ohraniti in vtkati v sedanjost: Kako bi bilo mogoče v sedanje odnose vnesti možnosti, da bi se skupaj usedli h kosilu, večerji, se pogovorili, kaj se dogaja, kako bi se s kakšno stisko spoprijeli, kaj se med njimi dogaja na nek varen, spoštljiv, odnos, ki ga je mogoče doživeti le med najbližjimi. Koliko družin to sploh zmore početi? Pri tem nekomuniciranju vsi izgubljamo; starši in otroci. Vsi, ki so to že doživeli, bi želeli ob sebi nekoga, ki bi si za nas vzel čas, ob katerem bi lahko doživeli spoštljivo, varno bližino odnosa. Če tega ni, ostane le hrepenenje, ostanejo želje, ostane praznina.
V koronskem času smo pri svojem delu opazili veliko najstniških težav. Name se obračajo starši, ker se otrokom dogajajo težke stvari. Korona jih je odtrgala od vrstnikov, tako da težje prenašajo čas mladostništva, odraščanja in iščejo razne možnosti, kako odrasti s tistim, kar imajo. Pri teh stiskah so velikokrat prisotna tudi samopoškodovanja, samomorilne misli, depresije, anksioznosti. Tega je res ogromno.
Kje so ostale sanje in želje mladostnikov? Kako so se končale te sanje o uspehu? So se lahko veselili doseženega rezultata ali žalovali za sanjami, ki so ostale neizsanjane zaradi razmer, v katerih so se znašli? Na tak način življenja resnično niso bili pripravljeni. Še posebej ne mladostniki, ki so imeli šibkejšo oporo bližnjih ali tisti, ki so to oporo pred korono dobili pri sovrstnikih, s katerimi se v tem času niso mogli več družiti. Stisk je z vseh strani ogromno, poleg tega je strah pred boleznijo, pred tem, kaj se bo zgodilo. Ker ni varnih meja, pravil, ker se te dnevno spreminjajo, ni stabilnosti, ni zaupanja. Živeli smo v resničnem kaosu. Kjer se naseli občutek strahu, je težje razmišljati širše in na bolj odprt način.
Kot sva maloprej ugotovili, je bilo že pred tem časom težko usklajevati vse, kar trenutni svet zahteva. V tem hitenju je bilo veliko otrok, mladostnikov prepuščenih samim sebi. S tem se je nadzor nad njihovimi potrebami in stiskami zmanjšal oz. spregledal. V tem času je v ospredju tudi prekomerna raba spleta in drugih tehnologij. Otroci in mladostniki so se zatekali v igrice, na spletne portale, se združevali v drugačen, manj oseben način odnosov. Tam je vseeno, kdo sedi na drugi strani. Tam si lahko kdorkoli. Zato je svet včasih bolj vabljiv in privlačnejši. Omogoča beg iz realnosti in iz odnosov, ki jih živimo. Odsotnost odnosov je postal odziv na življenje pred karanteno.
V času korone je bila tudi druga skrajnost. Družine so bile kar naenkrat skupaj 24 ur, zaprti v prostoru, omejene z različnimi omejitvami. Sistem se je totalno podrl, tako pri odraslih kot pri otrocih. Kljub kaosu se je od vseh pričakovalo, da se prilagodimo in delujemo čim bolj navadno. V šoli so pričakovali, da imajo vsi otroci računalnike, da so doma tudi starši, ki bi jim pri šolanju nudili pomoč in oporo. Spet so bili še bolj omejeni stiki s starimi starši, nekaj časa celo odsvetovani zaradi skrbi za zdravje starejših. Marsikateri otrok, mladostnik je pri tem izgubil ravno tisti odnos, ob katerem se je počutil sprejet, slišal, ljubljen.
Na katerih področjih se otroku kasneje v življenju pozna izostanek staršev in to, da je prepuščen sam sebi?
Dobro vprašanje. To bo najbrž raziskano čez leta, ko bomo stran od tega, kar se nam je dogajalo. Sedaj še ne moremo s treznostjo pogledati na to in tudi posledice bodo vidne šele kasneje. Če izhajava že iz tega, kar nam ostane; kaos, stiska, anksioznost, o čemer vemo dovolj, lahko sklepamo, da ljudje v takih stiskah precej težje delujemo, živimo, se po takih izkušnjah težje vključujemo v normalno, funkcionalno življenje. Mladostniki so ostali brez posebne povezave z vrstniki, socialno izolirani in nimajo dovolj odnosov. Odnosi preko interneta so zagotovo drugačni kot odnosi, ki so živi, kjer se da začutiti, kjer se vse odvija na drugačen način, kjer je osnova starševska ljubezen. Ta odnos je lahko osnova za naše naslednje odnose, ko vemo, začutimo, da nas imajo drugi radi, da nas spoštujejo in sprejemajo, nam nudijo oporo, sočutje in brezpogojno ljubezen. Lahko pa smo ujeti tudi v tiste odnose, ob katerih začutimo, da nismo bili zaželeni, sprejeti, slišani. V času odraščanja še posebej ti odnosi puščajo posebne sledi.
Pa bi lahko rekli, da so otroci, ki so prepuščeni sami sebi, bolj samostojni in je lahko to tudi pozitivno?
Zelo zanimivo vprašanje, ampak če rečeva, da je na mizi prazna posoda, iz nje nimaš česa črpati. Če so odnosi varni, če je dovolj bližine, kjer so odnosi sočutni, kjer je družina, ki sodeluje, ki se pogovarja, razmišlja skupaj, deli svoja mnenja, ne obsoja, ki vsakemu dovoli, da izraža svoje misli in skuša z nekim sočutjem razložiti svoj vidik, potem je to nekaj čisto drugega. Takrat imava eno posodo, ki je polna in lahko vsak posameznik pri sebi oceni in skozi svoje življenje uporabi tisto, kar iz nje potrebuje.
Na drugi strani samorastnikov, ki odraščajo in se vzgajajo sami ,pa so starši, ki stalno bdijo nad svojimi otroki. Zdi se, da gre v tem času za ti dve skrajnosti. Kako najti normalno, pravo mejo? Je mogoče najti nekaj med spregledanostjo in nadzorom. Bi lahko to začutili ob tem, da poskušamo razumeti čustva bližnjega, otroka, mladostnika, partnerja? Bi lahko začutili, kar začutijo spregledani, neslišani, nesprejeti otroci, samorastniki? Bi se dobro počutili ob spregledanosti, neslišanosti, ob tem, da nikoli niste dovolj dobri? Kako težka pot je bila s tako osnovo, popotnico preživeti, odrasti, povedo klienti na pogovorih. Koliko truda so potrebovali, da so se prvič počutili zadovoljne, slišane, sprejete, brez odzivov nezavednega dela sebe.
Zakaj do teh dveh skrajnosti sploh prihaja?
Če dobro pomisliva, kakšen je bil čas pred korono, ko je bilo vse tako brez veze in toliko ene naveličanosti. Vse je izgubilo svoj pomen. Če pogledava skozi primer; na vasi so pripravili veselico, prišlo pa je pet ljudi. Zraven je bilo v priprave vpetih petdeset gasilcev, hrano je bilo treba pripraviti, vključenih je bilo ne vem koliko oseb, potem jih pa pride pet. Nismo se niti več odzvali na vabila. Vse je bilo prenasičeno. V času korone pa je bila druga skrajnost. Sprejele so se odločitve o omejitvah, zapiranju, prepovedih, o mejah, ki jih prej nismo poznali. Lahko smo šli v trgovino po hrano in to je bilo vse.
Ti dve stvari se povežeta in naši možgani točno vedo; se pravi prej sem imel vsega preveč, pa nisem želel, znal izbrati, potem pa nisem smel. Kaj od tega bomo pobrali, je povsem odvisno od nas. In če to preslikamo na odnos staršev z otroki? To je zelo podobno in kot sva rekli; ali je bilo vsega preveč, tisti, ki so bili 24 ur na dan skupaj, so si želeli spet iti v službo, otroci pa v šolo, po drugi strani pa reciva, da prvošolček še nikoli ni hodil v šolo in bo šel v drugi razred čisto na novo, nikogar ne pozna, nikogar še ni videl … Kako se vpeti v te odnose, v zanje totalno nov svet? Lahko, da bo pri otrocih zrasla stiska.
In kaj na tem mestu svetujete staršem, kako naj se vedejo do otrok, kako naj jim to olajšajo?
Pomembno se je zavedati tega, da smo starši tisti, ki lahko in moramo dati otroku tisto, kar ga bo spremljalo celo življenje. Da otroku ostanejo predvsem tisti prvi odnosi in ravno zato so naši odzivi na njegove potrebe tako pomembni. Ko smo suvereni vase, ko se znamo pomiriti, pomirimo tudi drugega. In spet sva pri najbolj prvinski stvari - pri odnosu.
Večina otrok in mladih sama rešuje stiske. Se vam zdi, da starši dovolj slišijo svojega otroka?
Vprašanje, na katerega bi lahko našli ogromno odgovorov. Teh je toliko, kolikor je staršev in otrok. Vsak starš izbere drugačno možnost. Večina jih črpa iz sebe, svojih lastnih doživljanj otroštva, svojih lastnih potreb, lastnih čutenj, iščejo možnosti v svoji primarni družini, vzgoji. Drugi odgovore na izzive starševstva iščejo tudi v literaturi, zapisih, svetovalnih straneh, na spletnih portalih. Vsekakor je pomembno pri tem raziskovanju izven sebe, poslušati tudi lastno intuicijo, svoja občutja ob otroku, biti z njim v sočutnem odnosu.
Sočuten, varen, ljubeč odnos je tisti, ki omogoča, da začutimo bližnjega, vzpostavimo nove možnosti, ki lahko omogočijo nekaj novega. V tem času zaprtosti med štiri stene bi se lahko še bolj povezali, postavili odnos in bližino spet na prvo mesto v življenju. Nekatere družine, partnerji, ki prej niso imeli časa, so se v času korone zopet povezali. Zgodbe niso samo negativne. Prekrasno je slišati, da so si končno lahko vzeli čas zase, se znova povezali. Da sta partnerja skozi odnos zopet začutila drug drugega, si skuhala kavo, se usedla in v miru pogovorila. Zraven sta mirnost in čustveno povezanost začutila tudi otroka, ki sta kar naenkrat postala drugačna. Vse ni tako črno, je pa seveda odvisno od tega, koliko in kako smo vzeli koronski čas zase, za svoje bližnje, koliko nam je bilo to v napor ali v novo možnost, ki je lahko zelo pozitivna.
Družinsko nasilje je med epidemijo še bolj tlelo med štirimi stenami. Kako staršem svetujete, da se bolj povežejo s svojimi otroki, da bi jih bolje razumeli, da bi se počutili bolj slišane?
Vsekakor nasilje ni sprejemljivo na noben način. In odrasli smo tisti, ki učimo, vzgajamo, smo model in vzor za vse nadaljnje odnose, ki jih skozi življenje otroci doživijo. Vsi imamo nekaj skupnega. Vsi smo nekoč bili otroci. In naše osnovne potrebe, želje se od takrat niso kaj dosti spremenile. Res bi bilo zelo fino, če bi se vsi spomnili, kako je biti otrok. Kaj smo takrat potrebovali. Te želje se niso nikamor izgubile, mogoče smo jih le zamaskirali, potlačili, ostale pa so v našem telesu. Če le v misli prikličemo misli, prikličemo svoja občutja, kaj smo kot otroci potrebovali. Saj nismo želeli materialnih stvari, pač pa nekoga, ki nas je slišal, ki nas je sprejel, take kot smo, ki nam je podaril svoj čas, ki nam je pomagal pri risanju, pri igranju, šel z nami na sprehod, ki si je vzel čas, da smo z njim doživeli varen, ljubeč odnos.
