Vzgoja ni univerzalen pojem, ključno pri njej je, da morajo starši delovati v dobrobit otroka. Obenem pa se pri tem ne smejo izgubiti v lastnih stiskah in morajo ostati pristni, meni Karolina Rebernik – zakonska in družinska terapevtka, ki je v okviru projekta Sem s teboj z nami tudi spregovorila o izzivih starševstva in otrok v sestavljenih družinah, ki so sedaj v porastu. Pri svojem delu pogosto opaža veliko primerov otrok in odraslih, ki se ne znajdejo v novih vlogah.
Karolina Rebernik, družinska in zakonska terapevtka.
Starševstvo je proces, ki je za vsakega posameznika drugačen. Mati in oče naj bi se v odnosu v vzgoji dopolnjevala in imela enako odgovornost do otrok. Kaj narediti v primeru, ko se eden izmed staršev te odgovornosti ne zaveda in jo prelaga na drugega starša? Kakšne posledice lahko nosi otrok?
Pomembno je, da imata oba starša skupne temeljne vrednote, v katero smer bo šla vzgoja njunih otrok. Kako bosta to dosegla, pa je odvisno od njiju, saj je možnih več različnih poti.
Oče se v odgovornosti in v čustvenem smislu ter vzgoji razlikuje od mame. Oče da otroku potrditev, ponos, samozavest, občutek, da so stvari obvladljive, da otrok lahko poskusi, tudi če se zmoti, in da otroka varno pospremi v svet. Mama pa mu da mehkobo, varno naročje, kjer je sprejet, se lahko umiri in gre lahko ponovno naprej raziskovati svet. Včasih zveni stereotipno, ampak ti vlogi vseeno sta taki. In če hoče mama prisiliti očeta, da bo tak kot ona, ali obratno, mu dejansko vzame očetovstvo, to vlogo, v katero je vpet.
Po navadi eden popusti, ali pa se partnerja sama pogovorita in skušata poiskati soglasje. Veliko je poti, in če ena pot ne deluje, so starši odgovorni, da poiščejo drugo. Da ugotovijo, zakaj se otrok upira. Ti imajo namreč vedno svoj vzrok. Drugemu staršu moraš prav tako dati njegovo svobode. Recimo oče in sin imata čisto drugačen odnos kot mati in sin. Za otroka je v redu, da dobi več različnih pogledov in tkejo raznolike odnose.
Ključno je, da se oba starša odzivata na otroka, na njegove potrebe in od njega tudi nekaj zahtevata. V primeru, da nekdo zahteva preveč in se drugi starš ne strinja, ali pa če se nekdo na otroka odziva neprimerno, recimo otroka tepe in drugi starš to prepreči, se lahko njun odnos skrha. Odziv drugega starša je povsem pravilen, saj gre za fizično kaznovanje, v bistvu nasilje. Drug starš se temu upre in je stvar odgovornosti njiju obeh, da se tega ne bo delalo. En starš lahko 'vskoči' v način vzgoje drugega starša. Tam, kjer vzgoja sledi temu, da sta oba odgovorna, si prizadevata za dobrobit otroka, za zdrav psihični in socialni razvoj, tam pa je pomembno, da si dopuščata prosto pot. Se pravi, da en starš ne negira drugega v njegovem načinu delovanja. Gre za pogovor med njima in to otroku dejansko koristi in mu daje varnost.
Kaj pa glede prelaganja odgovornosti na drugega starša?
Nekateri starši se dogovorijo o tem, kdo bo prevzel šolske stvari in kdo recimo tehnične, vožnjo otrok v obšolske dejavnosti, športne aktivnosti ... To je stvar dogovora. Problem pa je takrat, ko je teža odgovornosti na enem staršu. To se pogosto zgodi v ločenih družinah, kjer starši nimajo (več) vpliva na drugega partnerja.
Zmeraj je pomembno, kaj je otroku v korist oz. koliko je otrok pri tem prikrajšan. V takih primerih lahko zelo pogreša starša, ki se ne vključuje v proces vzgoje. Poleg tega pa ima občutek, da je eden izmed staršev zelo nezadovoljen, ker veliko bremena, torej npr. vse šolske in gospodinjske stvari, padejo na njega. Med partnerjema lahko zato pride do konfliktov glede vzgoje. Otrok sliši, da se prepirata zaradi njega in lahko prevzame nase breme krivde. Mogoče so prav te posledice, da po eni strani pogreša tistega, ki se ne vključuje, po drugi strani pa vidi tistega, ki ima preveč bremena in lahko prevzame ta del nelagodja, ki ga čuti pri staršu, nase.
Kvaliteta partnerskega odnosa tudi vpliva na vzgojo. Je skupna vzgoja brez kvalitetnega odnos sploh lahko uspešna?
Da, če sta starša skupaj, se med sabo razumeta in gre za ljubeč in spoštljiv partnerski odnos, to zelo vpliva na vzgojo. Velik odstotek vzgoje predstavlja vzgled. To, kar otrok vidi, kjer živi. Največji vzgled je doma – tam, kjer preživi največ časa in kjer so odnosi najbolj močni. In če otrok živi v ljubečem okolju, kjer se starša med seboj razumeta, ali pa tudi če imata konflikt, ki ga znata rešiti, potem je to že velik del vzgoje. Ni nujno, da je ta zelo natančna, po knjigah. Otrok to sam črpa z opazovanjem in doživljanjem. Če pa je partnerski odnos poln prepirov, poniževanja, ali agresivnega verbalnega vedenja, to otrok čuti in to vpliva na njegovo vzgojo, na njegov čustven razvoj in vedenje.
Verjetno se ta vzorec lahko hitre prenese nanj, kajne?
Odvisno; lahko se bo kot odrasel vedel podobno, lahko bo pa čisto drugačen, ker se bo nekje v sebi odločil, da noče ponavljati napak staršev. Lahko pa ga bo ta avtomatizem tako potegnil, da niti ne bo znal ravnati drugače. Po drugi strani se mu bodo lahko razvili obrambni mehanizmi, ki mu bodo kot otroku sicer lahko koristili, da bo preživel v nefunkcionalni družini, kasneje v partnerskih odnosih pa ne bo zmogel vzpostaviti določene bližine. Prepričan bo, da se je bolje umakniti, kot pa poslušati, kaj se dogaja okoli njega. Zagotovo ima torej partnerski odnos zelo veliko težo pri vzgoji otrok.
Pri ravnanju z otrokom lahko pri starših hitro pride tudi do neenotne vzgoje, kar znajo otroci prida izkoriščati. Kako se temu izogniti in kakšen vpliv ima neenotna vzgoja pravzaprav na otroka ter na njegovo dojemanje staršev?
Meni beseda izkoriščati ni najbolj prijetna, saj otroci dejansko gredo tja, kjer se počutijo ugodneje. To pa ne pomeni, da je to zanje bolj zdravo ali koristno. Če ima starš porušene meje in z materialnimi stvarmi kupuje otrokovo naklonjenost, pozornost, bo seveda otroku tam z vidika ugodja bolje. Po drugi strani pa drug starš hoče postaviti meje, reči kdaj tudi ne, je to za otroka seveda manj ugodno. Ampak mogoče se pa tam počuti bolj varno. Tudi če starš reče ne, otrok s tem njega ne izgubi, ampak se nauči, da bo tudi sam lahko rekel ne. Dostikrat je to staršem problem, saj se v tem počutijo nemočne. Če se starš počuti trdnega in suverenega v sebi, mu ne bo treba kupovati ljubezni in naklonjenosti svojega otroka. Če ima starš vzpostavljen pristen stik otrokom, si bo lahko kdaj dovolil reči ne, in bo zdržal, tudi če ga bo otrok ob tem zavrnil.
Vsak ima drugačen pogled in ni nujno, da je samo en način pravilen. Pogosto se dogaja, da eden od staršev hoče, da bi tudi drugi deloval na enak način kot on. Drugi starš se potem malo ukloni, ampak s tem izgubi svojo pristnost. In potem pristopamo do otroka tako, kot piše v knjigi. Ampak to ni pristno, nas ni v tem. To pa otrok začuti.
Trend ločitev in na novo sestavljenih družin se povečuje. Kakšni so izzivi v teh družinah? Kaj lahko storimo, da bo proces sprejetje nove vloge, tako odraslih kot otrok, čim hitrejši in s čim manj težavami?
Da, trend na novo sestavljenih družin je v porastu. Tu imamo dva izziva; eden je v sprejetju vloge odraslega, kako se bo on, če ima partnerka recimo že otroka, vključil v življenje otroka, kaj bo njegova vloga, ali bo predstavljal tudi model očeta. Če je otrok majhen, je še zmeraj zaželena očetovska vloga. Če je starejši, je to že malo drugače. Po drugi strani pa, kako bo otrok sprejel novega partnerja oz. partnerko svojega starša.
Verjetno je še posebej za otroka sprejetje nove vloge najtežje, čeprav se otroci načeloma lahko hitro navadijo na nove stvari. Se motim?
Včasih mislimo, mlajši ko je otrok, lažje bo sprejel marsikatero novo stanje. Ampak dejansko ni čisto tako. Majhen otrok včasih še ne more izraziti, kaj čuti na ta način kot lahko odrasli. Prek različnih načinov pride v stik s tem, kar čuti. To se odrazi pri vedenju, ki je drugačno kot prej. Je recimo bolj vznemirjen in v vrtcu opazijo, da se zapira vase ali meče stvari. Ko se odrasla zaljubita, jima je fino, sta v čisto drugi zgodbi. Če gre to prehitro, se mogoče otrok sploh ni imel možnosti posloviti od svoje prvotne družine, ki je delovala po svoje. Takoj je vržen v novo družino, mogoče je to zanj prehitro in ne more vsega predelati in povsem sprejeti novo situacijo.
Kaj če se zavrnitev zgodi že na začetku?
Tu gre potem bolj za partnerski odnos, koliko se zmoreta odrasla pogovarjati o tem, kako pristopiti do otroka. Pogosto se zgodijo medsebojni pakti. Nekdo potegne s svojim otrokom, ker ga hoče zaščititi. Velikokrat se meša meja med tem, kaj je partnerski in kaj starševski odnos. Pojavi se polje boja za moč, naklonjenost, pozornost, ljubezen, ki je čisto v neravnovesju. Npr. očitki, da mama otroku posveča več pozornosti kot partnerju. Partner se ne more bojevati za naklonjenost drugega partnerja v primerjavi z otrokom, ker gre z drugačno vrsto ljubezni. Prihaja lahko do velikih nesoglasij.
Na terapiji skušamo dati temu neko širino. Govorimo o t. i. bonus staršu, ki ni nadomestna oseba, ampak dodatna. Recimo bonus mama, partnerka otrokovega očeta, ki lahko k otrokovemu odraščanju veliko prispeva. Posebej če je zelo sočutna in ima materinski čut. Če tega otroka sprejme, mu lahko marsikaj da. Lahko mu nudi drugačen pogled nanj, je njegova druga varna baza in ji otrok zaupa določene stvari, ki jih npr. mami ne more.
V teh družinah je veliko več pestrosti odnosov in dinamike. Seveda lahko posledično pride tudi do različnih mnenj in doživljanj, ampak je po drugi strani zelo veliko potenciala za razreševanje konfliktov, notranjo rast in širino. Pod pogojem, da za to obstaja volja in če smo rasti sploh sposobni.
Pri tem pa je ključno, da starši svojega otroka sploh poznajo.
Da, to je pa drugo polje, ki ga lahko tudi malo odpremo. Ravno sem imela izkušnjo iz otroške kolonije, ko sem starše vprašala, če so kakšne posebnosti pri otroku, ki jih kot vzgojiteljica moram vedeti. Pa odgovorijo z ne. Potem se izkaže, ima otrok npr. panične napade ali se zelo težko prilagaja skupini. In je sledil sram, ko sem jim povedala, kaj se je dogajalo in smo opazili določene težave, na katere bi morali biti pozorni. Ali pa samopoškodovalno vedenje, ki ga je sedaj veliko pri najstnicah. Verjamam, da vsak starš v osnovi želi najboljše svojemu otroku in pogosto to pomeni tudi, da najdemo ustrezno pomoč. Zase ali za otroka.
Ključno je torej zanimanje za svojega otroka. Da ga opazuješ, vendar ne na način, da imaš nad njim kontrolo. V tem primeru se bo otrok umaknil. Nanj in na njegovo delovanje moraš biti pozoren, ga spodbujati in si do njega na sploh naklonjen, tudi v primeru ko ne odobravaš njegovega vedenja.
Se je ta povezanost, glede na to, da živimo v hitrem času in se dostikrat zgodi, da ima otrok tudi po štiri hobije, izgubila? Imajo starši sploh priložnost, da bi se s svojim otrokom lahko spoznali z otrokom, saj je ta v večini prepuščen drugim institucijam?
Res je, da živimo v hitrem tempu, ko službe zahtevajo vedno več časa, otroci imajo veliko dejavnosti in se družine vidijo šele zvečer. Potem morda skupaj pogledajo še kak film in gredo vsak zase spat. Pomanjkanje časa je res prisotno, po drugi strani pa je to lahko tudi izgovor. Čas zmeraj je, vprašanje pa je, kako kvalitetno ta čas izkoristiti. Že res, da se nam zjutraj mudi, ampak ali se lahko usedemo in skupaj npr. popijemo čaj, najdemo stik. Tudi način, kako se poslovimo, veliko pove. To lahko naredimo hitro in brezosebno, ali pa bolj toplo, z objemom. Oziroma ko prevažamo otroke na različne dejavnosti. To lahko traja deset minut ali več. To je čas, ko se z otrokom lahko malo povežeš, ga kaj vprašaš in na neprisiljen način z njim najdeš stik. Gradiš odnos z njim in to šteje.
Prvi mesec sem od tega preprostega spletnega gospodinjskega dela prejel 26391. To delo je na spletu in je delno ali v zaključnem obdobju zelo enostavno, samo sledite navodilom na tem blogu ... >>>>>>>>>>> 𝐖𝐰𝐰.𝑫𝒐𝒖𝑰𝒏𝒄𝒐𝒎𝒆.𝐜𝐨𝐦