"Dom je bistveno več od bivališča. Je prostor, kjer se zbere vsa družina, kjer je vsak član pomemben, kjer je prostor in čas za veselje, tolažbo, igro, delo, umiritev in počitek. Je prostor, kjer življenje teče mirneje in počasneje," nam je lepo opisala mag. Vida Vidmar Kastelic, terapevtka zakonske in družinske terapije in ambasadorka projekta SEM S TEBOJ.
Poudarja, da je čas, ki ga preživimo z otrokom doma, pomemben, kar pa ne pomeni, da ga nenehno animiramo in vodimo: "Enostavno biti skupaj doma. Včasih se zdi, da bi potrebovali “obšolsko dejavnost”: Skupaj doma!"
Kdaj se začne vzgoja?
Vzgoja je medsebojni odnos med starši in otrokom. Vzgoja se začne s prvim stikom z otrokom. Vzgoja ni seznam pravil, zahtev in pričakovanj, temveč medsebojni odnos, ki ga vzpostavijo starši s svojim otrokom in znotraj katerega otroka usmerjajo, učijo in vodijo do funkcionalnosti.
Temeljna potreba vsakega otroka je vzpostaviti trdno in globoko vez s starši, saj je prav od te vezi odvisno njegovo preživetje, kot tudi smer, globina, širina in varnost njegovega razvoja.
Že takoj po rojstvu otrok dobiva prek nege in crkljanja prve izredno pomembne izkušnje navezanosti in pripadnosti, ki sta temelja za nadaljnji razvoj in vzgojo.
Kako pomembni so odnosi v družini?
Izkušnje v terapevtski praksi potrjujejo, da so odnosi v družini temelj za otrokov razvoj, dojemanje sebe in drugih, premagovanje naporov in stisk ter razvoj vrednot. Družina kot varno zatočišče, kamor pripadamo, je osnova za razvoj dobre samopodobe in iz česar izhaja kakovost posameznikovega življenja. Izjemnega pomena je, da v družini ni t. i. pogojne sprejetosti. Otrok, ki čuti, da je sprejet in vreden samo takrat, ko težav, dilem in dosega pričakovanja drugih, prepogosto vidi svojo vrednost in smisel v tem, da zadovoljuje potrebe drugih – torej izgubi sebe.
Kakšna je pogosta napaka staršev v tem kontekstu ... ki se je morda niti ne zavedamo dobro?
Tempo življenja, ki nam ga narekuje čas, v katerem živimo, lahko marsikatero družino potisne v situacijo, ko si ne zagotavlja več občutja varnosti in sprejetosti. Ko si ne vzamemo časa za miren klepet o izkušnjah in počutju dneva, to prepogosto pripelje do odtujenosti med starši in otroki. Zagotavljanje materialnih dobrin ne zadošča za otrokov razvoj. Starši v skrbi za otrokove šolske uspehe po navadi ob prihodu domov vprašajo po rezultatih in šolskih obveznostih, žal pa premalokrat o otrokovem počutju. V terapevtski praksi pogosto opažam pozitivno spremembo, ko starši stavek: »Kako je bilo v šoli?« zamenjajo z vprašanjem: »Kakšen dan imaš za seboj?, Kako si?«. Otroci čutijo razliko in tako zelo potrebujejo potrditev, da so pomembni oni in njihovo počutje in ne samo ocene in obveznosti.
Pogosto starši poročajo, da se jim otroci ne odprejo, ne zaupajo. Vzgled je tisti, ki doprinese zaupanje in tudi pogum otrok, da spregovorijo o sebi. Če ima otrok zgled, da njegovi starši odkrito govorijo o svojih občutjih, bo to del njega in se mu bo zdelo povsem naravno, da spregovori tudi sam.
Včasih se zdi, da bi morali odgovor »v redu«, kar ukiniti. Ko eden od staršev pride domov utrujen in na vprašanje, kako je, odgovori: »v redu«, otrok pa čuti, da je nerazpoložen in utrujen, dobi prek vedenja starša »navodilo« oziroma zgled, da mora tudi sam biti vedno »v redu«. Povsem drugače je, ko so v družini slišani stavki: »Danes sem pa zelo dobre volje«, »Za menoj je res naporen dan«, »Počutim se čisto izžet in siten«, »Nekaj zanimivega se mi je zgodilo« ipd.
Kako pomembne so za otroka pohvale?
Pohvala je izjemnega pomena, predvsem za trud in primeren odnos in nikakor samo za najboljše dosežke. Prevečkrat pozabimo na veselje in uspehe. Pomembno je, da sta v družini prostor in čas, da otrok izrazi svojo dobro voljo, zadovoljstvo in navdušenje, kakor tudi stiske, probleme, dileme, ki jih lahko deli s starši.
Ključen je odziv staršev. Izraz navdušenja nad dobro voljo in empatija ob stiskah sta odziv, ki ga otroci zelo potrebujejo. V primerih, ko se starši zmorejo vživeti v otrokovo situacijo, otrok lažje prebrodi morebitno stisko. Najhuje je, če je otrok deležen minimaliziranja njegovih občutij in je pospremljen s stavki: »Saj ni tako hudo.«, »To pa res ni nič takega« ipd. Prvi odziv staršev mora biti sočuten. Le tako se bo otrok umiril do te mere, da bo zmogel prisluhniti nasvetom. »Tukaj sem zate in skupaj bomo zmogli« je stavek, ki ga ob slabih trenutkih otrok potrebuje. Nikakor to ne pomeni, da otroci iz varnih, ljubečih družin ne zapadejo v neprijetne situacije in se ne soočajo z neuspehi razočaranji, le pogosteje se zaupajo staršem, kar pa je ključnega pomena.
Veliko stisk v terapevtskem procesu pri otrocih opazimo tudi zaradi primerjanja z drugimi.
Velikokrat sem že slišala: "Vzgajati otroke pomeni vzgajati samega sebe." Bi se s tem strinjali?
Se strinjam. Nemalokrat v terapevtskem procesu odrasli povedo, da čutijo, da so, odkar so starši, bolj čustveni in čutijo strah, ali bodo zmogli odgovornost skrbi za otroka. V vlogi starša spoznamo sebe na povsem nov način. Čustva, ki nas prevzemajo ob starševstvu in odgovornost, ki jo sprejmemo ob starševstvu, vzpodbudi k iskanju najboljšega sebe. Od tod tudi misel, da vzgajamo sebe.
Vzgoja kot vodenje in usmerjanje otroka prek medsebojnih vezi pomeni osvajanje novih vzorcev vedenja. Otroci so iskrivi in iskreni, zato nas pogosto presenetijo in včasih postavijo tudi v dilemo.
Starši se nenehno učimo in prilagajamo, ko zagotavljamo njihove potrebe. Seveda se v vlogi starša srečamo s povsem novimi občutji in čustvi, ki nas bogatijo, spreminjajo in nemalokrat pripeljejo do tega, da pri sebi spreminjamo morebitne škodljive vzorce vedenja.
Zagotovo pa se ob starševstvu soočimo z več skrbnosti, potrpežljivosti in odgovornosti
Zakaj je vzgoja z dobrim zgledom tako pomembna – kakšen učinek ima – za razliko od vzgoje z besedami?
Starši smo ikone otrok, zato nas posnemajo. Vzgoja z vzgledom je naravna oblika prenosa vzorcev vedenja in vrednot na otroka. Otrok čuti pripadnost svojim staršem. Starši so odgovor na vprašanji, kam pripadam in od kod izviram. Otrok od vsega začetka svojega življenja zaznava vedenje svojih staršev in ga ponotranji. Na tak način postane to del njega.
Vzgoja z besedami je neke vrste “pomagalo”, ker daje možnost pojasnil, opisov mnenj in čutenj. Kombinacija vzgleda in besed prinese maksimalno dobrobit vzgoje. Primerov, ki to dokazujejo, je res veliko: otrok, ki ima izkušnjo, da se starši v avtu vedno pripnejo z varnostnim pasom in imajo spomin, da so tudi njega starši vedno pripeli, ko je bil mlajši, nima težav z uporabo varnostnega pasu, ko je večji. Pojasnilo in pogovor o varnosti v avtomobilu in v prometu nasploh oplemeniti otrokovo zavedanje o pomenu varnosti. Povsem drugače pa je, če je pripenjanje z varnostnim pasom pospremljeno z obrazložitvijo, da je to potrebno v izogib kazni.
Otrok, ki je od zgodnjega otroštva deležen vzgleda, da je knjiga del življenja vseh družinskih članov, se obveznega branja v šoli ne bo loteval “zaradi učiteljice”. Vzor, da starši berejo in se o vsebini knjige pogovarjajo, daje dober vzgled, da nam knjige nudijo zabavo in znanje. Starši, ki otroku omogočijo spoznavanje sveta prek knjig, mu berejo pravljice, ga spodbujajo, da si sam izbere knjigo v knjižnici in se o vsebini tudi pogovorijo z njim, ne bodo imeli veliko zadreg s pojasnjevanjem, zakaj je potrebna raba učbenikov in ostalih gradiv.
Bi radi opozorili na kaj, kar v tem času opažate pri svojem delu?
Ob najinem razgovoru smo že krepko zakorakali v jesen in prav se mi zdi opozoriti, da se pogosto v novembru že kaže upad interesa otrok za obšolske dejavnosti, kakor tudi izčrpanostjo staršev zaradi nenehnega hitenja in vožnje otrok na dejavnosti.
Pogosto se v terapevtskem procesu srečam z neizprosnim vztrajanjem staršev, da otrok vztraja pri izbrani obšolski dejavnosti. Vsekakor je na mestu, da se starši zavedajo, da so otrokove obveznosti šola in dogovorjene obveznosti doma, obšolske dejavnosti pa naj bodo izbira. Nič napačnega ni, če otrok ugotovi, da mu izbrana dejavnost ne ustreza, da ni izpolnila pričakovanj, da je prenaporna.
Odrasli si znamo dati priložnost in možnosti “preizkušanja”. Morda kot primer: ko gremo v restavracijo z eksotično, nam nepoznano prehrano, si dovolimo, da nam ni všeč, ne pojemo obroka, če nam ni všeč, in seveda se ne vračamo. Pri delu z otroki pa prepogosto zaznamo stisko, “ko morajo” obiskovati obšolske dejavnosti, ki jim niso (več) zanimive. Na tržišču je neizmerna ponudba dejavnosti, ki jih otrok lahko obiskuje po šoli lahko. Starši v želji po čim boljšem zagotavljanju otrokovega razvoja pozabijo, da je za vzgojo in kakovostno otroštvo izjemnega pomena čas, ki ga družina preživi skupaj doma.
