Stres je fiziološki, psihološki in vedenjski odziv posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi potencialno škodljivim ali ogrožajočim dejavnikom, ki se imenujejo stresorji. Stresor oziroma povzročitelj stresa je lahko dogodek, situacija, oseba ali predmet, ki ga posameznik doživi kot stresni element in zamaje njegovo ravnovesje, posledica pa je stresna reakcija. "Dober primer nevarnega ali nenevarnega stresorja je recimo, ko gremo na sprehod po gozdu in v nekem grmu prične močno šumeti. Ker v resnici ne vemo, kaj se v tem grmu skriva - lahko je bil medved ali pa samo ptica - se prestrašimo in sproži se stresna reakcija," pojasni psiholog in psihoterpevt Božo Lalić.
Simptomi stresa: potenje, plitvo dihanje, prebavne težave...
Klasični simptomi stresa so povišana frekvenca bitja srca, povišan pritisk, potenje, plitvo dihanje, povečana napetost mišic in tresenje, mrzle roke in noge, razširjene zenice, bolečine v želodcu, prebavne težave, znižano delovanje imunskega sistema, nespečnost, težko osredotočanje, slabo odločanje, negativne misli.
Akutni in kronični stres
Akutni stres je zelo koristen, saj nam v vsakem primeru pomaga. "Če se vrnemo k primeru grma v gozdu, se ob šumenju sprožijo omenjeni simptomi, ki nam povečajo možnost preživetja s tem, da hitro odskočimo in zbežimo stran, ko pa grma več niti ne vidimo, se stresna reakcija zmanjša in sledi sprostitvena reakcija. Sprostitvena reakcija pa je tisto, kar se zgodi v telesu, ko nevarnosti več ni in se umirimo – torej vzpostavitev normalnega delovanja telesa," pojasni Lalič, ki dodaja, da je kronični stres tisti, ki nam povzroča težave. "Gre namreč za stalno alarmno stanje, ki je škodljivo za telo." Znano je, da obstaja veliko bolezni povezanih s kroničnim stresom, stres lahko močno vpliva na votle organe, recimo na kardiovaskularni in prebavni sistem, poznamo tudi nekatera rakava obolenja povezana s kroničnim stresom, pa recimo diabetes tipa 2.
Kar je bil nekoč mamut, je lahko danes zobozdravnik
Današnji stresorji so precej drugačni od tistih, s katerimi so se soočali naši predniki pred nekaj tisoč leti. "Kar je bil nekoč mamut, je lahko danes zobozdravnik. Kar je bil napad drugega plemena, je danes razgovor z direktorjem. Simptomi pa so enaki, seveda pa v mnogih primerih bistveno manj funkcionalni. Škrtanje z zobmi, ko nas direktor okara za napako, res ni najbolj primerno, je pa logično – najraje bi ga ugriznili in pregnali," ponazori psiholog in psihoterapevt Božo Lalić. "Če pomislimo, kako vlogo imajo določeni simptomi stresa, vidimo, kako genialen je pravzaprav ta sistem znotraj naših teles. Logika naših možganov ob soočenju z nevarnostjo je, da se vse funkcije našega telesa podredijo preživetju," doda strokovnjak.
Poglejmo posamične simptome stresa in kako koristni so za nas v resnici:
Zvišana frekvenca bitja srca nam omogoči, da se po krvožilnem sistemu do ciljnih organov – do tistih, ki so pomembni za preživetje, recimo pljuča, mišice nog, rok in trupa – čim hitreje prečrpa čim več hranil in kisika, tako da je takoj na voljo veliko energije.
Plitvo dihanje pomaga k hitrejši izmenjavi kisika in ogljikovega dioksida, tako da je na voljo čim več kisika za celično dihanje in aktivnost naših teles.
Potenje pomaga k hitremu ohlajanju telesa – naši možgani predvidevajo, da bomo morali teči ali se boriti z nevarnostjo, kar seveda ogreje telo, ki ga je treba učinkovito hladiti, da se ne pregrejemo.
Povečana napetost mišic nam pomaga biti bolj eksplozivni, hitrejši in močnejši. Pri močni napetosti se pojavi tudi tresenje, saj so mišice pripravljene na akcijo.
Mrzle roke in noge so zelo pogost simptom stresa, ki ga takoj opazimo tudi pri nizki izraženosti stresa. Pojavijo se, ker naše telo varčuje z energijo in kri preusmeri tja, kjer je to za preživetje bolj pomembno – v času nevarnosti možgani predvidijo, kje bo treba več moči, zato tam, kjer je nižja prioriteta za preživetje, pokrči žile, tam, kjer je treba več energije, pa jih razširi. Žile v dlaneh in stopalih so posledično pokrčene!
Žile se pokrčijo tudi v prebavnem sistemu, saj možgani ocenijo, da v času nevarnosti ni treba nujno prebavljati hrane – za to bo čas, ko bo mir. Znižan apetit, bolečine v želodcu, driska so posledica znižanja prioritete prebave (nekateri sicer poročajo o zvišanem apetitu, a v glavnem po visokoenergijski in hitro prebavljivi hrani, recimo čokoladi ali sladkanih jedeh, kar je seveda spet simptom stresa – telo želi čim več energije za soočanje z nevarnostjo).
Imunski sistem je tudi sekundarnega pomena, ko je treba preživeti soočenje z morebitnim medvedom, zato je delovanje tega znižano. Možgani pač predvidevajo, da bo se bolj smiselno boriti s klicami in bakterijami, če bomo preživeli, zato usmeri energijo tja, kjer je pomembneje za preživetje
Razširjene zenice in izostren sluh nam pomagajo, da se ujamemo več svetlobe, ki se odbije od nevarnosti, torej to nevarnost malo bolje vidimo, podobno se zgodi s sluhom, ki začasno postane bolj izostren.
Težko osredotočanje je posledica znižanega delovanja dela možganov namenjenih odločanju (prefrontalnega korteksa) – za dobro odločanje potrebujemo več časa in veliko energije, kar pa v krizni situaciji ni smiselno. "Od medveda je treba odskočiti hitro, ne pa razmišljati o tem ali me bo napadel ali ne. V isti koš lahko postavimo simptome stresa, kot je slabo odločanje, saj naše logično razmišljanje v času visokega stresa ni prav zares prioriteta, prav tako pa nespečnost – saj pa je jasno, da možgani ne dovolijo (kvalitetnega) spanca, ko pa je treba preživeti soočenje z nevarnostjo," je še povedal strokovnjak.
