Trimesečna akcija Ustavi se!, ki vsako leto v poletnem času ozavešča o posledicah prehitrega tempa življenja in predstavlja prijetne načine ustavljanja, se je zaključila. Organizatorji akcije poudarjajo, da posamezniki v stalnem hitenju in doseganju rezultatov, prepogosto pozabljajo na svoje zdravje, dobro počutje in pristne odnose do drugih in tudi sebe.
Stres, izgorelost, vedenjske motnje
"Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je vsak četrti prebivalec Slovenije v stresu vsak dan. Vzroki so različni, posledice prav tako, imajo pa skupni imenovalec: prepogosto jih ne jemljemo dovolj resno, dokler situacija ni kritična," sta jasni Anja Vogrič in Andreja Verovšek, pobudnici in soustvarjalki javne pobude in dodajata: "Zato smo si zadali poslanstvo, da skupaj s strokovnjaki in ambasadorji opozarjamo na posledice, govorimo o vzrokih in skupaj iščemo rešitve."
Po podatkih NIJZ so v Sloveniji vsak dan z dela odsotni štirje odstotki delovno aktivnih prebivalcev. Med dnevi bolniške odsotnosti pa se je v zadnjih letih precej povečal delež duševne in vedenjske motnje. Pri tem na NIJZ opozarjajo tudi, da se posledice stresa, izgorelosti na delovnem mestu in druge posledice prekomerne delovne obremenitve kažejo s simptomi vrste bolezni.
Ustavi se! In povej, Ustavi se! In prisluhni.
Letošnja rdeča nit javne pobude je bila komunikacija, ki je po njunem mnenju na eni strani vzrok in na drugi tudi rešitev za mnoge težave tako v družini, med partnerjema, prijatelji kot tudi na delovnem mestu in širši družbi. Zato so letos poudarili pomen in potrebo dvosmerne komunikacije s povabilom Ustavi se! … in povej / Ustavi se! … in prisluhni.
"Naši predniki so jih delili ob ognjišču, danes jih prebiramo na telefonu. Življenjske zgodbe in izkušnje nas popeljejo v posebni svet in nas bogatijo. Povejte nam vašo zgodbo in mi vam obljubimo, da ji bomo prisluhnili", je bilo letos povabilo pobudnikov akcije Ustavi se, da delite zgodbo z njimi in ostalimi, ki vam bodo prisluhnili.
"Življenjske zgodbe, izkušnje in nasveti so najboljši način, kako drug drugemu ponudimo oporo. Iz njih se učimo, se ob njih nasmejimo, zjočemo, zamislimo, kakšno idejo ukrademo in vpeljemo v svoj vsakdan. Ustavi se! Tako so številni v sklopu projekta delili svoje zgodbe, ki so izjemno intimne, zato pa toliko močnejše in ganljive," dodajajo.
"Po naravi sem večni optimist, rada vedno pomagam drugim, se identificiram z njihovimi stiskami in problemi. Sem mojstrica dobrega poslušanja, deljenja dobrih, pozitivnih nasvetov in tolažbe drugih. Velikokrat, preveliko krat, pozabim nase in se neprenehoma predajam drugim," je svojo zgodbo o popolni izgorelosti v sklopu Ustavi se! začela Jana.
Telo ne uboga več
Jana je mama treh sinov, najmlajši ima 7, najstarejši 13, in zase pravi, da je v najlepših, 42. letih. Čeprav v družini ni imela podpore, je bila v šoli uspešna in uspešno ob popoldanski službi tudi doštudirala.
"Pravzaprav sem do nekega določenega, prelomnega trenutka dosegla vse kar sem si zadala. Dokler, šok in klasika naše pokvarjene družbe, me je po rojstvu tretjega otroka pričakala odpoved delovnega mesta iz poslovnega razloga. Najbolj presenečena zato, ker so sprva želeli, da pridem prej iz porodniške, potem pa bumerang. Ljudje smo pač samo odvečni strošek," se spominja.
Zdaj razmišlja, da je bil tisti dan prvi prelomni trenutek. Za sabo je potegnil razmišljanje o lastnih sposobnostih, dvomih ali je naredila dovolj. Stopnjevalo se je z vsako zavrnitvijo prošnje za zaposlitev. Na kupe jih je bilo: "Ko sem že skoraj imela novo pogodbo o zaposlitvi v rokah, je kot strela z jasnega priletelo vprašanje o številu otrok. Mučna tišina, kaj naj odgovorim, povem po resnici ali se »malce« zlažem? Ne, to nisem jaz. Jaz ne lažem."
Sledil je drugi udarec, ki me je skoraj že povozil. Kritičnost bližnje okolice. Opazke o brezdelju, ker sem bila doma, pikre pripombe, da živim na račun svojega moža, očeta najinih otrok. Kako le? Skrbela sem za dom, družino, vzgojo, vse popoldanske aktivnosti otrok in obenem delala v njegovem podjetju, kot finančnik, kadrovik, računovodja … Vse kar je bilo potrebno.
Jana
Postopoma se je začela umikati, zapirati in pogrezati. Nad gladino jo je držala misel, da zmore vse, čisto vse, ne glede na to, kaj drugi rečejo. In je šla do konca in presegla samo sebe. Omislila si je še eno redno zaposlitev za polni delovni čas.
"Kako zmotno sem mislila, da to je pa to. To je to, kar bo v vseh spodbudilo občudovanje, spoštovanje in končno bom dobila tudi tisto pohvalo, po kateri tako zelo hrepenim. Zelo sem se zmotila. Začela sem kopičiti manjko spanja, manjko prostega časa, zase sploh vedela nisem več. Dokler, dokler nisem dosegla dna," se spominja.
Budilka je kljub močnemu zvonjenju ni več spravila iz postelje. Glava je delala na polno, ampak telo ni več ubogalo, ni več delalo: "Kapitulirala sem. Groza! Jaz sem kapitulirala, pa saj to ne more biti res. Pa je. Telo ne uboga več, ko doseže vrhunec utrujenosti. Pregorela sem! Pregorela kot žarnica, ki jo je potrebno zamenjati. Ampak ali se človeka, da zamenjati? Je res tako enostavno? Ni!" Sledil je mesec bolniške in krtike na njen račun.
Oči sem odprla, ko se je h postelji sklonil najstarejši sin in me s solzami v očeh spraševal ali bom umrla. Solze so mi spolzele po licu, srce se mi je paralo in takrat sem doumela, da tako ne bo šlo naprej. Potrebujejo me, oni trije moji angelčki, ki so še odvisni od mene, me potrebujejo. Toliko jih še moram o življenju naučiti, toliko povedati.
Jana
Obljubljala jim je, da se bodo lahko vedno zanesli nanjo, da bo vedno tam, ko jo bodo potrebovali: "Zdaj moram to obljubo tudi izpolniti. Tako se zaradi te obljube vsako jutro postavim na noge, pogledam v ogledalu in si suvereno rečem: TI ZMOREŠ!"
Celotno Janino zgodbo in ostale zgodbe življenja, ki so jih pogumn pisci delili v sklopu projekta Ustavi se, lahko prebirate TUKAJ.
Več kot le izmenjava besed
"Poleg partnerjev nas je letos podprlo tudi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Brez tako močne podpore ne bi dosegli in se dotaknili toliko ljudi," hvaležnosti vsem podpornikom pobudnici Ustavi se! Anja in Andreja nista skrivali.
Na sklepni prireditvi projekta so s pripovedjo osebnih izkušenj, nujnost tovrstnih pobud potrdili tudi številni posamezniki in trije osrednji gosti.
Brigita Langerholc je z zbranimi delila svojo osebno življenjsko zgodbo boja in zmage nad boleznijo, ki jo je spremljala celo otroštvo in je v očeh mnogih udeležencev bila še večja od olimpijskega uspeha: "Rodila sem se zdrava, potem pa so se začele različne zdravstvene težave. Če sem želela uresničiti svoje cilje, sem se z njimi morala soočiti in spopasti. Razvila sem svoje načine in se posluževala različnih tehnik, ki so mi pomagale spoznati sebe, svoje meje in premagati notranje dvome. Pogovor s seboj je še vedno del moje večerne rutine, ko preverim v svojem telesu, kaj občutim, se v mislih sprehodim skozi dan, pomislim na ljudi, ki sem jih srečala, se spomnim, kaj mi je bilo všeč in kaj bi lahko naredila drugače. Spoznavanje sebe in drugih je proces, ki traja celo življenje."
Humanist z edinstveno vizijo, Imre Jerebic, dolgoletni tajnik Slovenske karitas, ki je v Sloveniji pomagal odpreti prvi materinski dom, komune za zdravljenje odvisnosti in programe za starejše, je z zbranimi delil misel, ki se je drži pri svojem dobrodelnem delu: "Če boš v ljudeh gledal dobro, jim boš lahko pomagal." Pri tem se je naslonil na pokojnega prof. Trstenjaka in podelil del bogatih izkušenj dela z ljudmi v stiski. Predstavil je načine, kako z njimi vzpostaviti stik, jim podati roko in zgraditi zaupanje.
Vsi trije gosti so se ob koncu pogovora strinjali, da se komunikacije učimo celo življenje in da so naši največji učitelji naši otroci in življenjski sopotniki.
To se jima zdi najbolj zanimivo in izjemno ...
"Najbolj se mi zdi zanimivo, kako je vse v javni ponudi Ustavi se! povezano in prepleteno z najinimi življenji. Projekt je nastal iz osebnega vzgiba in potem rastel, kot sva rastli midve. Najbolj me navdušuje, ker Ustavi se! je moje/najino življenje in naju zato osrečuje in izpolnjuje," nam je zaupala Andreja Verovšek.
Vsako leto se je najbolj dotaknejo osebne zgodbe ljudi, "ki mi vedno znova dajo misliti, kako je mogoče, da ljudje v takem trpljenju gremo skozi življenja. Kakšne bolezni in težke okoliščine nekateri doživijo na svoji poti. Razmišljam in iščem odgovor, ali je mogoče drugače. In moje spoznanje zadnjih let je, da je mogoče, vendar samo, če imaš srečo in ti je dano spoznanje, da ima vsak v sebi moč, da lahko vse spremeni. Nekateri te sreče nimajo. Za njih iščemo in izpostavljamo druge, ki jim je to uspelo, da bi dobili zaupanje in vero, da tudi oni zmorejo."
Dodaja, da jo osrečuje to, da delata z Anjo Vogrič skupaj, ker imata na določene stvari različne poglede in se odlično dopolnjujeta.
V drugih pa sva si zelo podobni. Namreč, zadali sva si, da Ustavi se! je vseslovensko gibanje, način razmišljanja in življenja ter da vsi prispevamo k bolj umirjenemu tempu življenja in dobre odnose. To ne gre od danes do jutri, je pa gotovo edina pot, če želimo ohraniti svoje telesno in duševno zdravje.
Andreja Verovšek
Anja Vogrič nam je zaupala, da se je akcija začela v trenutku, ko je bilo vsega preveč. Ko je želela skočiti iz deročega vlaka in si poiskati tiho zavetje tišine.
Izjemno se mi zdi, kako skozi tematike ustavi se, raste najin odnos z Andrejo. Se zapleteva in odpleteva. Izjemno se mi zdi, da sva rezervirani za povedati - nekaj o ustavi se -, že za november 2020. Izjemno se mi zdi, da lahko povezujemo nezdružljivo, ker projekt dopušča svobodo. Izjemno se mi zdi, da ima intuicija veliko vlogo pri Ustavi se!, lahko rečem, da je ključna pri snovanju.
Anja Vogrič
Dodaja, da si želi, da sliši vsak pravo sporočilo zase in da se v okolju Ustavi se! ljudje povezujejo: "Ponosna sem in hkrati hvaležna sem, za čisto vsako besedo, ki jo posamezniki namenijo gibanju Ustavi se. Zato je magično soustvarjati ustavi se"
Z nami je delila tudi ganljivo elektronsko sporočilo, ki jo je ob zaključku akcije čakalo v elektronskem predalniku.
"15 letna hči mi reče, ko se peljeva v avtu: »Ej mami, a veš ko skoz hitimo ... in učeri sem se za trenutek ustavla in nardila flash back z mojimi najboljšimi prijatelji... kako je blo od začetka, ko smo se začeli družit pa do danes...« Naštevala je vsako simpatično, ljubko podrobnost njihovega živahnega in navihanega prijateljstva ter prežeta z nepričakovanim občutkom polnosti v srčku in hvaležnosti, da ima take prijatelje je ganjeno pripovedovala in ozaveščala, kako srečna je lahko za vse to. Nato sem jo vprašala: »Povej mi koliko časa je trajal ta flesh back?« In reče: »Minutko.«
Skoraj odprtih ust jo poslušam in ji povem, da sem bila včeraj na zaključnem dogodku gibanja ustavi.se. Obe sva se začeli smejati in preletel naju je občutek povezanosti in magičnosti dobrega v zraku.
Wuauuu poglej, vaš trud sega, se dotika življenj in jih dviguje v hvaležnost in zavedanje dobrega v naših življenjih, ki ga velikokrat jemljemo za samo po sebi umevnega, lahko je pa vir naše izjemne odpornosti za vse manj dobro v naših življenjih, ki v ravnovesju z bolj dobrim oblikuje naš vsakdan."
