Nedelja, 7. avgust
Domača dirka - domača postelja. Ni dolgih potovanj, hotelov … Po eni strani je veliko manj naporno, po drugi strani pa mi nekoliko manjka tisti občutek odrezanosti od “navadnega” sveta, občutek, ko teh nekaj dirkalnih dni ne obstaja nič drugega kot le dirkanje.
Spanje v domači postelji pomeni tudi (pre)zgodnje zbujanje! Danes sem se odpravil iz Ljubljane že ob sedmih zjutraj. Prva tekmovalna vožnja se bo začela že ob 9:00, do Lučin pa je dobrih 40 minut vožnje.
Seveda, del ekipe je tudi noč preživel v Lučinah. Ko sva Špelica, Igor in jaz prišla v bokse, je Dejan že opravil precejšnji del rutinskih priprav: dirkalnik je očiščen, obut v nove gume, natočen, boks je urejen.
Za razliko od včerajšnje peklenske vročine, je vreme idealno. Napoved kaže, da temperature ne bodo presegale 25 stopinj, nekoliko me skrbi le, kakšen bo oprijem na progi, posebej v prvi vožnji, ko bo asfalt relativno mrzel.
1. dirka: spet brez polne sape!
Prva vožnja današnje dirke se je začela točno ob 9.00. Kmalu zatem so se začele tudi prve težave in odstopi. Posebej v “osnovni šoli” dirkanja, v pokalu Twingo v katerem mladi in neizkušeni dirkači pogosto precenijo svoje zmožnosti.
Po številnih prekinitvah sem, končno, startal malo pred 11:30h. Začel sem zelo agresivno in napadalno, odpeljal uvodno kombinacijo ovinkov brez napake, a že pred prvo šikano je sledil hladen tuš! Napaka na motorju oziroma električni napeljavi (ta hip še ne vem kaj je!) se je ponovila. Še bolj izrazito! Skoraj vsakič ko sem pohodil poln plin, je motor izgubil sapo. Kot da bi za hip ugasnil. In to se je velikokrat ponovilo do cilja. Seveda sem bil razočaran in jezen. Pa tudi nekoliko presenečen, ker je doseženi čas bil enak tistemu na treningu. Sicer je to dovolj za trenutno tretje mesto v skupni razvrstitvi in drugo v razredu dvolitrsih formul, a zelo, zelo daleč od tistih časov, ki sem si jih želel.
Pred drugo vožnjo, ki se bo v kratkem začela, so Igor, Dejan in Matjaž znova “razkopali” cel dirkalnik. Poskušajo in preizkušajo tudi nemogoče, najbolj pa me skrbi, da ta hip sploh ne vemo, kje bi lahko bila napaka.
2. in (zame) zadnja današnja dirka
Načrt za drugo driko je bil takšen: če bo motor znova izgubljal moč pri polnem plinu, bom pač za hip popustil stopalko in potem nadaljeval vožnjo kot, da se nič ne bi zgodilo. Konec koncev, želel sem le še ohraniti mesto na stopničkah v skupni razvrstitvi. Pa se ni izšlo! Na znamenitih lučinskih “rajdah” se je na zaslonu prižgalo opozorilo “low battery”, formula je začela ugašati in poskakovati, poskušal sem nadaljevati do cilja, ampak le nekaj sto metrov zatem sem obstal ob cesti. Vsega je bilo konec!
To ni moj prvi odstop, pa tudi zadnji ne (zagotovo!), pa vendarle boli! Jeza, razočaranje, zamujena priložnost … vse to in še veliko več mi drvi skozi glavo medtem ko se z ugasnjenim motorjem vračam navzdol proti boksom.
Razočarana je tudi celotna ekipa, ampak že pol ure po prvem šoku so naše misli že na naslednji dirki v Ilirski Bistrici. Nihče ne dvomi, da se bomo vrnili močnejši in da bo naša Lola takrat brezhibno delovala.
Izgleda, da se je napaka prikradla zaradi napačnega imena .... Lola ... lula ....