Tedaj se je namreč 500 predstavnikov novega avtomobila z množično vožnjo podalo iz tovarne v Düsseldorfu do prodajnega oddelka. S tem se je začela zgodovina ene večjih uspešnic na področju lahkih gospodarskih vozil, ki je kmalu postal tudi svetovni avtomobil, ki so ga v treh generacijah izdelali več milijonov.
Lahko bi bila 65-letnica
Zgodovina Daimlerjevega programa lahkih gospodarskih vozil sicer ne sega le v čase zgodnjega spirinterja leta 1995, ampak v same začetke obeh znamk, ki sta se leta 1926 združili v skupino Daimler-Benz, ali pa v leto 1955. Druga svetovna vojna je namreč prinesla popolno prekinitev proizvodnje predvojnega lahkega tovornjaka L 1100, ki vse do leta 1955 ni dobil naslednika.
Leta 1956 je namreč na ceste zapeljal mercedes-benz L 319, prvo pravo lahko gospodarsko vozilo v sodobnem pomenu besede, ki je pripeljalo iz Stuttgarta. L 319 je bil tedaj odgovor na pričakovanja tedanjih kupcev, ki so v času nemškega povojnega gospodarskega čudeža potrebovali praktično prevozno sredstvo. To se je pokazalo tudi ob predstavitvi na avtomobilskem salonu v Frankfurtu, ki je bila leta 1955, torej pred petinšestdesetimi leti. L 319 je tedaj strokovnjake pustil hladne, obiskovalce prireditve pa je menda precej navdušil.
Preprost, robusten in praktičen
Za to je bila zaslužna tudi preprosta in robustna konstrukcija na osnovi preproste šasije s togimi premami, listnimi vzmetmi in hidravličnimi zavorami v kombinaciji z 32-kilovatnim 1,8-litrskim dizelskim ali 45-kilovatnim 1,9-litrskim bencinskim motorjem, ki sta svojo moč preko štiristopenjskega menjalnika posredovala na zadnji kolesi.
Čeprav je bil razmeroma majhen, je imel L 319 nekaj privlačnih lastnosti. Konstruktorji so prednji kolesi denimo močno pomaknili naprej, zato je bila nizka vozniška kabina lahko dostopna. Kot furgon je lahko peljal 1.950 kilogramov tovora, kot tovornjak pa malo manj. L 319 se je kmalu pridružil tudi na njegovi osnovi razvit minibus O 319. Ko je bil leta 1967 čas za prihod naslednika, so pri Daimlerju izdelali 123.234 primerkov svojega prvega lahkega gospodarskega vozila.
Nišni model
Januarja 1967, ko je Mercedes-Benz predstavil model 309, ki je pozneje postal znan kot mercedes-benz T2, se je obdobje preprostih povojnih furgonov že zaključilo, zato mu je namenil vlogo lahkega gospodarskega vozila, ki je bilo večje in močnejše od običajnih dostavnih furgonov, a lažje in bolj okretno od tovornjakov polne velikosti. Tako imenovani »düsseldorfčani« so torej izpolnili prosto vrzel in s tem tudi na nek način vzpostavili novi avtomobilski razred.
Minilo je še eno desetletje in leta 1977 je na ceste zapeljal sprinterjev neposredni prednik mercedes benz T1, ki so ga v kar 18 letih obstoja izdelali v skoraj milijon primerkih, s čimer je postal proizvodno najbolj uspešen Daimlerjev furgon. Ker so ga prvo desetletje izdelovali v Bremnu, si je za vedno prislužil vzdevek »bremenčan«.
K njegovemu uspehu so po eni strani pripomogle puščičaste karoserijske oblike, s katerimi je njegov oblikovalec Stefan Heiliger hotel poudariti koncept hitrega prevoznika, po drugi strani pa je k uspehu pripomoglo tudi dejstvo, da je bil na voljo v množici karoserijskih različic. Te so segale od običajnega furgona različnih velikosti, kombiniranega vozila za prevoz ljudi in tovora in minibusa do poltovornjaka in šasije za zelo različne nadgradnje. Vse to pa je podprla tudi vrsta različno močnih bencinskih in dizelskih motorjev, od leta 1978 pa celo električnih. Kot takšen je bolj ali manj zarisal tudi koncept svojega naslednika sprinterja, ki ga je v prvi generaciji nasledil pred četrt stoletja.
Pravo ime namesto kombinacije črk in številk
Ko je spomladi 1995 zapeljal na ceste, je bil sprinter za stuttgartsko znamko v marsičem prelomnica. Kot njihovo prvo gospodarsko vozilo je nosil ime namesto zgolj alfa numerične oznake, zastavil pa je tudi novo generacijo Daimlerjevih gospodarskih vozil.
Namenili so mu bolj elegantno oblikovano samonosno karoserijo, zmogljiv zadnji pogon, sodobno podvozje s posamičnimi obesami koles spredaj, kolutne zavore spredaj in zadaj, ABS, zgledno varnostno opremo in nabor zmogljivih motorjev z nizko porabo goriva. Tako kot njegov predhodnik, je bil tudi sprinter takoj na voljo z vrsto karoserijskih različic, poleg tega je bil na voljo tudi v različicah z največjo dovoljeno maso do 4.6 tone, s čimer se je vrinil tudi v razred gospodarskih vozil nad 3,5 tone.
Sprinter je s prvo generacijo postal tudi svetovni avtomobil, saj gaje Daimler poleg Nemčije proizvajal tudi v Buenos Airesu v Argentini, po pogodbah pa je nastajal tudi v Vietnamu, Egiptu in Rusiji, kjer je ruski proizvajalec Auto GAZ licenčno izdelal 25.000 sprinterjev za ruski trg. Leta 2001 je prodrl tudi na severnoameriški trg. Poleg tega je po zaslugi vrste osvežitev precej sodoben dočakal tudi naslednika, ki je prišel leta 2006 in prvič dobil tudi štirikolesni pogon.
Celostna rešitev
Leta 2018 ga je nasledil sprinter tretje generacije, ki je prvič na voljo tudi s sprednjim pogonom. Daimler je z njim ponudil tudi celostni koncept rešitev, ki vključujejo tudi izčrpno digitalno mreženje, ergonomsko optimizirano kabino in vrsto sodobnih varnostnih sistemov, s katerimi se je povsem uskladil z osebnimi avtomobili.
Decembra 2019 je Mercedes-Benz predstavil tudi električno različico eSprinter, čigar 85-kilovatni elektromotor se napaja iz baterij s kapaciteto35 ali 47 kilovatnih ur, kar mu zagotavlja različne obremenitve, dosege in največje hitrosti. Lastnikom poleg tega pomaga tudi pripomoček za načrtovanje postankov za polnjenje baterij, ki jim zagotovi optimalno izrabo vozila. Lastniki ga lahko na daljavo tudi nadozrujejo med delom in na ta način ugotovijo, če jim ustreza ali pa je zanje bolj primeren sprinter z motorjem na notranje zgorevanje.
