Nove generacije minija, tretje po vrsti od reinkarnacije znamke, so se pri BMW-ju lotili zagnano. Pri tem so prekršili tudi kakšno pravilo, ki jim ga bodo tisti "ta pravi" ljubitelji minijev zamerili, a po drugi strani je razumljivo, da si želijo pri znamki predvsem novih kupcev. Kdo bi si drznil še nekaj let nazaj sploh omeniti takšno heretično idejo, kot je štirivratni mini? Pa je že tik pred prodajnimi saloni. Podobna zgodba je skrižani model countryman, ki ogromno prispeva k prodajnim številkam znamke.
In kako je z začetnikom mini zgodbe? Dvovratni mini je verjetno zaradi pričakovanj novih trgov kar precej zrasel, saj ga je v dolžino več za skoraj deset centimetrov od prejšnje generacije. Tudi konkretno širši je in malce višji je, medosje se je podaljšalo. Bočna silhueta avtomobila kljub prirastku milimetrov deluje značilno izklesano, ostajajo nekateri zelo všečni elementi, kot so vrata brez zgornjega okvirja ali v črno obarvani stebrički okoli stekel. Precej sprememb so bila deležna svetila. Spredaj lahko svetijo v LED tehniki (834 evrov), zadnja so bila z vsako generacijo večja in so sedaj že zares velikanska. Ni pa dvoma, tudi od spredaj in zadaj je avto ohranil značaj.
Spremembe, ki vsem ne morejo biti po godu
Notranjost je bil eden najmočnejših adutov sedanjih dveh generacij, njena razgibanost, uporabljeni materiali in kakovost izdelave so bila merila denimo citroënu DS3, audiju A1, opel adamu in drugim malim premium avtomobilom, ki so sledili BMW-jevemu receptu. Novi mini se tradiciji ne izneverja glede kakovosti in razgibanosti, sprememb pri stikalih je bilo ravno prav, da se občuti drugačnost, všečni vzvodi z najrazličnejšimi funkcijami kar kličejo po neprestanem pritiskanju. Siceršnjo kakovost pa je skazil senčnik voznika v testniku, saj vzmet ni več vzdržala pokrova ogledalca, tako da je pokrov molel pred očmi.
Velik sredinski krog je odslej namenjen le še zaslonu infotainmenta s tisoč in eno informacijo o vsem, kar zna in ponuja avto (tega je res veliko), zabeljeno z nekaterimi bolj ali manj duhovitimi slikovnimi in opisnimi vložki, ki voznika neprestano spominjajo, v kakšnem avtu sedi. Tam, kjer se je nekoč vrtela igla merilnika vrtljajev, danes najdemo v LED svetlobi ozaljšane pravokotnike, ki naj bi dajali novo izkušnjo vožnji s tem, da utripajo v duhu motornih vrtljajev. Morda zanimivo prvih nekaj kilometrov, kasneje pa gotovo ne več, tudi uporabnosti ni veliko. K sreči je mogoče lučke povezati še s kakšno drugo funkcijo.
Pameti mu ne gre oporekati
Veliko novega je pri različnih sistemih. Že omenjenim opcijskim LED svetilom družbo lahko dela še vrsta drugih pripomočkov, omenimo naj zelo dobro delujoč radarski tempomat (1.045 evrov) in HUD zaslon, tu je e-call, pa povezava avtomatskega menjalnika in navigacije, da avtomobil že pred ovinkom pripravi ustrezno prestavo. Resnici na ljubo kakšnih razlik pri prestavljanju nisem opazil in tudi sicer kombinacija minija ter ovinkov pač po naravi stvari zahtevajo delo rok, mar ne? Prvič v miniju je tudi opcija prilagodljivega podvozja, tu je še možnost nastavitve treh režimov vožnje za motor in menjalnik, športnega, običajnega in zelenega.
Motor: 1.496 ccm, dizelski, 85 kW/116 KM, 270 Nm pri 1.750 vrt.
Poraba na testu: 5,9 - 7,0 litrov /100 km, 98 g CO2
Zmogljivosti: 205 km/h, 9,2 sek 0-100 km/h
Cena: 21.700 € (osnovni/34.259 € (testni)
Mini cooper D
Vrtljiv motor, menjalnik, lega, posvečanje detajlom
Težak dostop na tesno zadnjo klop, "selfie" občutek
Sedi se dobro, športno. Sedeži držijo na mestu, položaj za volanom navdihuje k iskanju ovinkov, volan je mesnat, že majhen premik se pozna v usmerjenosti avtomobila. Prostora spredaj je občutno več, vsi ostali dodatni centimetri se morda opazijo še v prtljažniku, ki ga je odslej 211 litrov, nikakor pa ne na zadnji klopi. Zadnja dva sedeža sta še naprej predvsem zasilne narave, če imate otroka, raje pozabite, da bi tja zadaj tlačili otroški sedež. Uporabnost avta je torej še vedno omejena na voznika, največ še za sopotnika.
Novi dizelski motor je še ena od posebnosti novega minija. Tako kot v bencinski različici one tudi tukaj pod pokrovom drdrajo le trije valji. Tresljajev takšna rešitev ne more prikriti, a vseeno si motor zasluži oceno zelo dobro, saj je 85 kilovatov celo nekaj več kot v stari različici. Zaloge moči je primerno dovolj za poskočnost, ko jo potrebujemo, in varčnost, čemur so dizli prvenstveno namenjeni. Tudi kombinacija z novim avtomatskim šeststopenjskim menjalnikom deluje dobro, zato je nabiranje kilometrov lahkotno. Ne more pa se po odzivnosti primerjati s sedemstopenjskim menjalnikom iz BMW modelov.
Če bi zapisali, da lega ni zanesljiva, bi bilo malce čudno, mar ne? Kljub omejitvam motorja avto kliče po ovinkih, prednji del je lahkotno obvladljiv, zadek vestno sledi. A spet ne v skrajnosti, tudi pnevmatike (Hankook) so jasno sporočile, ko so imele voznikovega ekshibicionizma dovolj. Za še več zabave je torej potrebno iskati uteho v cooperju S. Podvozje je izrazito trdo nastavljeno, tako da posledice pomanjkanje denarja za obnovo slovenskih cest pridejo v tem avtu še posebej do izraza.
Mini ni avto za tiste, ki zgolj potrebujejo prevoz. Osnovna cena za mini one pri 16.600 evrov se morda še sliši dostopno, a že začetna cena coopereja D se povzpne na 21.700 evrov. Z vsemi dodatki je testni avtomobil pristal pri kar 34.259 evrih. Zaradi različne opremeljenosti in moči motorjev je sicer težko primerjati s cenami konkurentov, a audi A1 se prične pri 17.130, citroën DS3 pa pri 14.380 evrih.
Težko je, ko te vsi posnemajo in morda v kakšni stvari tudi prehitevajo. Razumljivo je, da skuša mini ohraniti primat med premium malčki, vprašanje pa je, ali noče preveč ugajati na prvo žogo kot kakšen nov model pametnega telefona in je zato pozabit na nekatere bistvene prvine, na katerih je gradil svoj sloves?
Vse skupaj namreč na čase deluje zelo slično "selfie" generaciji, nad katero pa že tisti malce starejši vihajo/-mo nosove.
Štejemo pa cooperju D v plus dejstvo, da je njim pot skozi ovinke vedno zabavna in varčna, kot še vedno z nobenim avtomobilom te velikosti.