Ime clubman je staro že skoraj pol stoletja. V sedemdestih letih prejšnjega stoletja je bilo prvič uporabljeno to ime, ki je v resnici kot samostojni model v prvi generaciji zaživel šele leta 2007. Mini ga je oglaševal kot praktični model, saj je zaradi podaljšanega zadka deloval kot neke vrste karavan. Kljub temu je pri nas eksot – do danes je bilo prodanih 26.
Od leta 2007 naprej je mini konkretno povečal svoj standardni 3- in petvrati model cooper, ki je tako občutno zrasel, da smo se v začetku spraševali, ali bo ohranil znani gokard občutek.
Zdaj se udobno vstopa iz levega in desnega boka
Pričakovali smo, da bo tudi clubman v drugi generaciji konkretno zrasel in tudi zanj sem se pred testom vprašal - je lahko tako velik avtomobil res še vedno "gokard"? To je namreč tisto, kar voznik (ob karizmi, ki jo ponuja Mini), ki kupi vozilo te kultne britanske avtomobilske znamke v lastništvu BMW pričakuje. Ostalo imajo druge znamke, za precej manj denarja.
Prvi družinski avto? Potrebni so kompromisi
Podaljšani mini clubman je od petvratnega klasičnega brata daljši za 43 centimetrov, medosje je daljše za dobrih deset centimetrov, kar se pozna tako na udobju na zadnji klopi, kot v prtljažniku, ki zdaj meri od 360 do 1250 litrov (minijev v osnovi sprejme 268 litrov). Zadnja klop se podre v razmerju 40:20:40, kar je praktično.
Kljub temu je prtljažnik še vedno precej omejen, zaradi nizke višine avtomobila se je treba sklanjati pri nalaganju v odprtino, ki je bolj kot v širino pomaknjena v globino. Zaradi nizke višine je tudi uporabnost pri prevozu večjih stvari, kot so otroški vozički, omejena. Dvokrilna vrata, ki jih lahko odpiramo klasično ročno, s pomočjo ključa ali zamahom pod odbijač (je pa pomemben vrstni red - najprej desno krilo nato še levo), res prinašajo nenavadnost, a hkrati tudi slabšo preglednost nazaj. A vseeno - clubman je tisti mini, ki je ob nekaterih kompromisih lahko tudi prvi družinski avto.
Znotraj posebnež
Ureditev notranjosti je že znana, enako velja za pomanjkljivosti. Ostaja tipičen mestni avtomobil, ki je zabaven, na kar nakazujejo številni gadgeti. Osnovna stikala so zbrana na volanu, medtem ko je na sredini armaturne plošče že znan ogromen okrogel digitalni zaslon, na katerem se prikazujejo tudi podatki navigacije. Po novem ima tudi kamero za pomoč pri vzvratni vožnji, ki prepriča s kakovostjo. Materiali so v področju oči na pogled in dotik nadpovprečni, kakovostni, čeprav na določenih delih, ki niso izpostavljeni, tudi precej plastični.
Stikal je veliko, a tudi to je del preteklosti, ki minija ohranja za posebnega. So pa zato oblikovani z okusom. Testni model je bil opremljen z informativnim head-up zaslonom, na katerem se prikazujejo za voznika ključni podatki. Zaslon je dovolj širok in barvit, da voznika različni podatki ne zmotijo. Pohvalno se prikazujejo tudi podatki asistenčnih sistemov - tudi opozorilo pred trčenjem, ki se obarva v velik in dobro viden rdeč avtomobil, podatki radarskega tempomata, kot tudi omejitve hitrosti. Kamera dobro prepoznava prometne znake ob cesti in tudi tiste digitalne na avtocestnih portalih, za nameček pa sistem sodeluje z 3D navigacijo, kar pomeni, da prepozna, kdaj se konča omejitev hitrosti in to vozniku hitro sporoči na head-up zaslonu.
Za voznika uporabna stikala za upravljanje z zabavno-informacijskim sistemom so shranjena za ročico šeststopenjskega ročnega menjalnika, na katero je nameščeno stikalo za izbiro režima vožnje, od športnega do ekonomičnega, za ročico pa so postavljena stikala, ki predstavljajo bližnjice do menijev na osrednjem zaslonu in vrtljiv gumb, ki omogoča intuinativno in hitro premikanje med meniji. Vse to sicer poznamo že od prej in tudi iz vsem modelov znamke BMW – mini clubman je sicer narejen na isti platformi UKL s prednjim pogonom kot npr. družinski enoprosotrec BMW serije 2 active tourer.
Zavira sam, a ne tako elegantno kot zna človek
Testnik je bil med drugim opremljen tudi z radarskim tempomatom. Stikala so nameščena na volanskem obroču, na dosegu prstov. Ločena za nastavitev klasičnega tempomata in radarskega tempomata. Voznik si lahko prilagodi občutljivost radarja, ali zavira prej ali kasneje. Deluje dobro, a voznik še vedno sam zavira bolj nežno in pospešuje prej. Kljub temu je sistem odličen doprinos k varnosti in povečuje udobje v vožnji v koloni.
Pod karoserijo je pravi mini, tak kot mora biti – to pomeni tudi trdo požiranje lukenj in neravnin, kar se odraža na ne prav udobni vožnji. Motor je odličen – štirivalnji dvolitrski turbobencinski motor s tehnologijo twinpower turbo v clubmanu S zmore 141 kilovatov moči (192 KM) in standardnih 280 Nm, oziroma 300 Nm ob uporabi omejene funkcije “overboost”.
Prevedeno to pomeni, da je hiter, zavrti se v zelo visoke vrtljaje, zato pričara vzdušje dirkalnika, med ovinki je podvozje čvrsto, gokard občutki ostajajo, saj je avto dobesedno prilepljen na cestišče. Pri tem dodatno pripomore zelo direkten in natančen volan, kot tudi ročni šeststopenjski menjalnik, ki voznika kar vabi, da posega po različnih prestavah. Poraba je zmerna, tako kot je zmeren voznik , zato pa je manj zmerna cena. 28.550 evrov je začetna, če si omislite še razne dodatke poskoči do 43.439 evrov, kolikor je bil cenjen testni avtomobil.
Podatki o vozilu: (Mini cooper S clubman)
Prostornina motorja: 1997 ccm
Moč motorja: 141 kW (192 KM) pri 5.000 vrt./min
Navor: 280 Nm pri 1.250 vrt./min
Zmogljivosti: 228 km/h, 7,1 sek. od 0 do 100 km/h
Poraba na testu (skupna): 6,5 litra/100 km
Izpust (po tovarniški specifikaciji): 134 gramov CO2/km
Cena (v evrih): 28.550/43.438 (testni/z dodatki).
Plusi: Vozne lastnosti, natančen volan, zmogljiv motor;
Minusi: Cena, udobje;
43k tole...no way