Tedaj je namreč nastal Snow Cruiser, prava pošast na kolesih, ki so ga na prelomu iz tridesetih v štirideseta leta prejšnjega stoletja primerjali s slovito potniško ladjo Titanic in si je z njo delil tudi usodo. Tako kot naj bi bil Titanic skoraj nepotopljiv, naj bi bil Snow Cruiser na Antarktiki neustavljiv na poti na južni pol. In tudi Snow Cruiserju je spodletelo že na prvi poti.
Za nastankom Snow Cruiserja sta stali dve polarni legendi. Izdelali so ga pod vodstvom slovitega polarnega raziskovalca admirala Richarda Byrda, zasnoval pa ga je Thomas Poulter, ki se je tedaj ravno vrnil z antarktične ekspedicije 1934. Zamislili pa so si ga kot veliko transportno in raziskovalno vozilo, ki naj bi olajšalo prevoz potrebščin med ameriško ekspedicijo na Antarktiko v letih 1939 do 1941.
20-tonska pošast
Delo na Snow Cruiserju se je začelo 8. avgusta 1939 in po enajstih tednih je nastala 20-tonska avtomobilska pošast, ki je bila dolga 17 metrov in široka 4,6 metra. Ne le to: po zaslugi izvlečnih koles in dolgih previsov naj bi bilo vozilo sposobno premagovati celo do 4,5-metrske razpoke v ledu. Poleg tega je imeli vozilo tudi okrepljeno streho z nosilci za prevoz letala.
Ker so vozilo zasnovali za dolgotrajno polarno raziskovanje, ni imelo le ekstremnega dosega več kot 8.000 kilometrov, ampak je v njem lahko bivalo štiri ali pet članov posadke, ki so jim bili na voljo laboratorij, temnica in skladišče hrane, prav tako pa tudi strojnica in velike posode za gorivo, ki so bile vgrajene v šasijo.
Kolesa s premerom kar tri metre so tehtala 250 kilogramov, izdelana pa so bila iz posebne gume, ki ni izgubila prožnosti ali postala krhka niti pri ekstremno nizkih temperaturah. Ne le to: vsako kolo je imelo tudi svoj elektromotor, kar je omogočalo prilagajanje hitrosti vrtenja posameznih koles, poleg tega pa je bilo vsako kolo mogoče neodvisno sukati, amortizerji pa so imeli hod skoraj enega metra. Snow Cruiser je bil torej eden prvih hibridnih terenskih avtomobilov, pri katerem sta dva šestvaljna motorja služila kot generatorja za tvorbo elektrike za napajanje štirih 75-'konjskih' elektromotorjev na vsakem kolesu. Povprečna hitrost se je gibala med 16 in 21 kilometri na uro, največja pa je znašala 48 kilometrov na uro.
Premagovanje širokih razpok
Šasija z dolgimi previsi je bila zasnovana tako, da je lahko vozilo premagalo široko razpoko v ledu in se na drugi strani naslonilo na rob razpoke. Ko je bil sprednji del naslonjen na nasprotni rob, so se prednja kolesa zložila, zadnja pa so vozilo potisnila preko razpoke. Potem so se zadnja kolesa zložila, prednja pa raztegnila v delovni položaj in zadnji del vozila potegnila preko razpoke.
Konec oktobra 1939 so Snow Cruiser izdelali in ga začeli testirati na peščenih sipinah ob jezeru Michigan. Med vožnjo na testni poligon, zaradi katere so morali zapreti tudi ceste, saj je vozilo zasedlo celotno cestišče, je bilo potrebno tudi prečkanje terena, kjer pa so se že pokazale prve težave. Vozilo je namreč ustavil že razmeroma plitev potok, iz katerega se ni moglo izkopati. Posadki ga je uspelo osvoboditi šele po treh dneh.
In to je bil šele začetek težav. Ko je namreč Snow Cruiser prispel na Antarktiko, ga je le spretnost voznika rešila, da se ni prevrnil z nalagalne rampe, potem pa se je kmalu izkazalo, da se 20-tonsko vozilo sploh ne more premikati po snegu. Čeprav so pnevmatike pri Goodyearu izdelali iz posebne gume za antarktične temperature, so na tekalne površine »pozabili« vrezati profil. Gladke gume so zato na snegu takoj zdrsnile in vozilo zakopale globoko vanj. Tudi potem, ko je posadka na prednjo premo dodala gumi in na zadnji nataknila verige, ni bilo nič bolje. Pozneje so ugotovili, da ima vozilo več oprijema, če vozi vzvratno. Najdaljšo relacijo dolžine manj kot 140 kilometrov je vozilo tako premagalo vzvratno.
Statična baza in zapustitev
Čeprav je bilo za vožnje neuporabno, je vozilo nekaj naslednjih mesecev služilo kot dobro založena statična baza za raziskave in eksperimente. Leta 1941 so sicer hoteli na Antarktiko pripeljati nove gume, vendar je dostavo prekinil vstop ZDA v drugo svetovno vojno.
Snow Cruiser je tako nekaj let preživel zapuščen na Antarktiki. Upanje zanj je prišlo konec leta 1946, ko so ga našli člani polarne ekspedicije in ugotovili, da potrebuje le manjši servis in polnjenje gum. Vendar pa ga kljub temu niso uporabili. Leta 1958 ga je mednarodna ekspedicija spet izkopala izpod sedmih metrov snega ter ugotovila, da je še vedno v dobrem stanju. Notranjost je bila praktično nedotaknjena in v kabini so odkrili celo pepelnik z ogorki in pozabljeno škatlico cigaret. To je bilo tudi zadnjič, da je kdo obiskal Snow Cruiser.
Pozneje se je govorilo, da so ga izkopali sovjetski raziskovalci in ga odpeljali v svojo bazo, zadnje neuradno poročilo iz februarja 1963 pa pravi, da ga je posadka vojaškega ledolomilca videla, kako v Rossovem morju pluje na ledeni gori. Danes torej verjetno leži na dnu morja ali pa zakopan več metrov pod ledeniškim snegom, ki ga bo sčasoma s seboj tudi odnesel v morje.
Ko že omenjate tega Byrda, ampak to objavljam le kot zanimivost, da me ne bi kdo obtožil kakšne zarote ;))--------------------------------------https://www.youtube.com/watch?v=kLx--TyEI5o