Pri ADAC namreč ugotavljajo, da so se klasične bencinske črpalke razvile v vsestranske prodajne in storitvene obrate, postaje za polnjenje električnih vozil ponujajo le osnovno storitev, včasih pa celo dodatne komplikacije.
Medtem, ko bencinske črpalke poleg osnovnega polnjenja goriva ponujajo še druge storitve, predvsem na avtocestah pa so združene tudi s trgovinami in restavracijami, na možnosti dodatnih storitev med gradnjo električnih polnilnic projektanti pogosto ne pomislijo, četudi časniki električnih vozil na njih preživijo več časa.
Pri ADAC-u so se zato odločili, da bodo električne polnilnice ob domačih cestah ocenili z vidika splošne uporabnosti in prijaznosti do uporabnikov. Čeprav gre za nemške ceste, stanje pri nas ni veliko drugačno, zato lahko nemško raziskavo vzamemo kot primerjav in vodilo pri določitvi, če se je res dobro odločiti za električni avtomobil.
ADAC-ova raziskava je pokazala, da se skoraj polovica uporabnikov električnih vozil za polnjenje baterij na avtocestnih polnilnicah odloči, če se odpravijo na potovanje, daljše od 100 kilometrov. 36 odstotkov jih ob avtocesti polni občasno. Ocenjevalci so pregledali 25 najbolj frekventnih polnilnih postaj in ugotovili, da si jih je le 13 zaslužilo oceno dobro. Druge so ocenili za slabe ali zelo slabe.
Pomembni faktorji
K slabim ocenam je pripomoglo več faktorjev. Najbolj pomemben je bil polnilna moč, ki določa hitrost polnjenja baterij. Tu se je pokazalo, da napredek električnih vozil močno prehiteva napredek polnilne infrastrukture. Še pred nekaj leti je moč 50 kilovatov veljala za merilo hitrega polnjenja, danes pa veliko avtomobilov že omogoča polnjenje z močmi med 100 in 150 kilovati. Dodati je treba, da to velja za polnilnice in ne polnilne priključke. Če sta na 150-kilovatno polnilnico denimo priključena dva avtomobila, se ne bosta polnila z imensko močjo polnilnice, ampak se bo ta razdelila med oba.
Drugi pomembni faktor je udobje. Medtem, ko imajo klasične bencinske črpalke nadstreške, ti pri električnih polnilnicah niso samoumevni. Ob lepem vremenu ni težav, če pa dežuje ali sneži ali pa sije žgoče sonce, je to lahko za voznika in njegove sopotnike zelo neprijetno. Poleg tega je marsikatera polnilnica tudi slabo osvetljena.
Električne polnilnice pa so pogosto potisnjene tudi na rob postajališč in brez klopi in drugih pripomočkov za udobnejše čakanje. Klasične bencinske črpalke so opremljene tudi s pripomočki za čiščenje šip, možnostmi polnjenje gum in dolivanja vode in celo sesalniki za prah, na kar lahko na električnih polnilnicah vozniki pozabijo.
Netransparentnost cen
Kot največjo pomanjkljivost v primerjavi z bencinskimi črpalkami pa so ocenjevalci opozorili na pomanjkanje informacij o ceni polnjenja. Nekateri ponudniki sploh ne objavijo cen, večina pa le osnovno tarifo na kilovatno uro. To je tako, kot da bi avtomat na bencinski črpalki prikazoval le litre goriva, stranka pa bi morala sama izračunavati ceno. Problem je tudi direktno plačevanje s kreditnimi karticami, ki jih večina polnilnic ne omogoča.
ADAC predlaga, naj ponudniki polnilnic uredijo predvsem transparentnost cen polnjenja, povečajo moč polnilnih priključkov ter poskrbijo za zaščito pred vremenom in poskrbijo za osvetlitev ponoči. Če k temu dodajo še trgovsko in gostinsko ponudbo, bo izkušnja polnjenja baterij lahko postala podobna izkušnji točenja bencina ali dizla.
EU toliko forsira el. avtomobile, na polnilnice so pa čisto pozabili. Tudi za polnilnice bi morala veljati neka pravila kot so enotna cena, enostavno plačevanje z karticami in določiti minimalno moč, ki jo polnilnica mora zagotavljati. Marsikdo se za nakup… ...prikaži več el. avta ne odloči ravno zaradi zmešnjav okrog cene in načina plačevanja. Je za velik del ljudi preveč zahtevno. Zadeve bi morale biti čim bolj preproste.
Ja, vemo...kaj č'mo!