10. dan (Rovaniemi–Lofoti)
Deseti dan potovanja sva zapustila Finsko in prvič prestopila norveško mejo. Norveška je bila del potovanja, ki sva ga najtežje pričakovala.
Jutra na Severu so sveža, še posebej, če piha tako močan veter kot v Rovaniemiju. Tu sva si morala prvič nadeti rokavice in kapo. Kuhinje v kampu vseeno nudijo zavetrje, pa še stole in mize imajo ponavadi pod streho. Na severu boste pogosto naleteli na zaprte in ogrevane kuhinje in jedilnice. Po toplem tušu in obilnem zajtrku, za nočitev sva s popustom odštela 23 evrov, sva se ustavila še v Lidlu, kjer cene močno prekašajo cene v Sloveniji, a je še vedno med najcenejšimi na Finskem.
Tako stane kilogram paprike ali paradižnika evro in pol, malo pivo 80 centov, toast kruh 1 evro, kilogram jabolk pa 2,5 evra. Uživanje vitaminov in mineralov je pomembno, zato pri tem nisva varčevala, za vsak slučaj pa sva imela s seboj še vitaminske tablete, ki se jih raztopi v vodi.
Nekaj kilometrov iz Rovaniemija je vas, kjer stanuje Božiček, in meja, kjer vstopite v arktični krog. V tem krogu vsaj en dan v letu sonce sploh ne zaide.
Božičkova vas je povsem komercialni projekt, ki si ga sicer velja ogledati, skoraj vsak pa v trgovinah pusti nekaj evrov. Tudi midva sva jih. Vas sestavlja nekaj stavb, ki so v snegu pozimi zagotovo videti pravljične, a takoj spoznaš, da gre le za obiranje turistov. Če ne drugega so vsaj spominki veliko cenejši kot v Helsinkih. Majice tako stanejo manj kot deset evrov, magneti od 2,5 do 4,5 evra, tople odeje z jelenčkom Rudolfom 9,5 evra, obeski za ključe 2 evra.
Tu je razstavljeno najdaljše pismo za Božička, ki ima tudi svojo pošto. Če želite, lahko kadarkoli v letu pošljete na želen naslov božično voščilnico, ki bo na naslovljena vrata prispela za božič. Brezplačno je tudi srečanje s samim Božičkom, za fotografijo v njegovem naročju pa boste plačali 25 evrov!
Vesela sva bila, ker sva uspela večini domačim nakupiti spominke, tako da je bil pred nama le še cilj za tisti dan, Lofoti na Norveškem. Takoj po nekaj kilometrih sva na cesti zagledava prve lose in severne jelene, ki se sprehajajo kar sredi ceste in ovirajo promet. Če so bili jeleni bolj sramežljivi, pa se losi niso zmenili za vozila. Seveda sva jih morava ujeti v najin fotoobjektiv.
Zanimivo je bilo, da nama na Finskem sploh ni bilo treba uporabiti sredstev za komarje, za katere sva pred potjo odštela kar nekaj denarja. Komarjev je več ob jezerih, še posebej se dobro opremite tisti, ki boste obiskali jezero Inari. Tam so komarji najbolj tečni. Po kilometrih in kilometrih finskih cest, ko naju je na obeh straneh spremljal gozd, sva čez most vstopila na Švedsko. Tu so naju najprej presenetile nedokončane makadamske ceste. V upanju, da ne predreva pnevmatike, sva se po luknjah in kamenju prebijala kar okoli 20 kilometrov.
Pot naju je skozi Kiruno na Švedskem vodila po gorskih cestah, ob katerih so številna smučarska središča in velike zaplate snega. Med dežjem so se pojavljale tudi že snežinke, temperatura pa je padla na zimskih 5,5 stopinje Celzija. Kmalu sva prvič prestopila norveško mejo. Tako kot povsod v Skandinaviji se držite prometnih predpisov, še posebej na Norveškem ne marajo hitrih voznikov. Stacionarnih kamer povsod mrgoli, zato sva se stalno posluževala tempomata.
Norveška nama je kljub dežju takoj razkrila svoje naravne lepote. Jezera in tipične rdeče majhne hiške, v daljavi pa morje, ki se zajeda v celino, so naju takoj očarali. Na mraz in dež sva takoj pozabila. Takoj za mejo sva dolila gorivo, vendar nama je bilo žal, da tega nisva storila že na Švedskem. Za liter dizla je bilo treba na Norveškem plačati 1,5 evra. Čez pol ure sva zapeljeva čez slikoviti most na Lofote. Čeprav je na Norveškem dovoljeno s šotorom kampirati kjerkoli, razen na zasebnih posestvih, od hiš pa morate biti oddaljeni 150 metrov, sva se odločila, da zavijeva v kamp. Tuš in toaletni prostori so se po še eni celodnevni vožnji le prilegli. V navigacijo sva vtipkala koordinate kampa in upala, da naju tokrat priročnik ne bo izdal. Nekateri kampi namreč ne obratujejo več, ta, ki sva ga iskala, pa leži čisto ob morju. Na srečo je bil kamp tam, kjer mora biti, parkirala in šotorila pa sva skoraj na plaži. Čeprav sva šla spat šele okoli polnoči, je zunaj še vedno sijalo sonce.
Uporabni linki: Kamp v Harstadtu – Lofoti
Preberite še: