14. dan (E6–Trondheim–Geiranger)
Noč na počivališču je bila udobna, vendar pa se udobje s kampom ne more primerjati. Čista stranišča in tuš le nekaj stanejo. Vendar pa se da kakšno noč prespati tudi tako.
Do Trondheima nama je preostalo še slabe tri ure vožnje. Ustavila sva se še v večjem nakupovalnem centru, kjer sva se založila z zalogo sadja in nujnih življenjskih potrebščin. Tudi nakupi v supermarketih niso poceni. Kljub njihovim cenovno ugodnejšim znamkam sva za dve banani odštela evro, za šest jabolk 1,5 evra, za 12 jajc 3 evre in za tri male žemlje 1,5 evra. Liter mleka ali kilogram kruha stane tudi sedem evrov. Veliko za naše plače.
Do Trondheima vodi hitra cesta, ki pa je plačljiva. Za vstop v mesto morate plačati 2,5 evra, prav toliko pa še za vstop v strogi center mesta. Sama sva s pomočjo navigacije izbrala stranske ceste, od katerih je le ena plačljiva. To pomeni, da imajo ob cesti kamere, ki fotografirajo registrsko tablico avtomobila, račun pa prejmete po pošti na dom. Tudi sicer je kar nekaj cest, tudi navadnih, plačljivih. S tem opravičujejo njihovo vzdrževanje, ki je zaradi dolgih in mrzlih zim drago.
Le streljaj od najinega parkirišča na glavni avtobusni postaji v Trondheimu do centra mesta vodijo mostički. Trondheim naju je očaral na prvi pogled, pa še nebo se je odprlo nad mestom. V mestu kar mrgoli ozkih ulic, obdanih z raznobarvnimi majhnimi, v les oblečenimi hiškami, ki je vsaka zase unikat. Posebnost tretjega največjega norveškega mesta z nekaj več kot sto tisoč prebivalci mesta so stare hiše, ki na lesenih kolih štrlijo iz vode. Ob morskih rokavih so parkirane drage jahte, ki jih domačini uporabljajo za vsakodnevni prevoz. Posebej naju je očarala katedrala, ki je mogočna in veličastna. Za ogled mesta sva si vzela le tri ure časa, kar je dovolj za sprehod okoli največjih znamenitosti, če imate čas, pa si le vzemite ves dan. Priporočava.
Za tri ure parkiranja sva plačala 9 evrov. Naslednji cilj je bil vasica Geiranger, ki leži po mnenju mnogih ob najlepšem in najmogočnejšem fjordu. Morje se tam zajeda globoko v notranjost. Do vasice vodi več poti. Ena pot je kilometrsko daljša in je speljana po notranjosti. Midva sva izbrala časovno nekaj daljša in dražja. Na poti sva prečkala 1,2 kilometra dolg most, trikrat sva se vkrcala na trajekte, nekaj pa je bilo tudi avtomatskih cestninskih kontrol. Vse skupaj naju je stalo okoli 70 evrov, vendar pa sva na to pozabila, saj je pokrajina ob cesti zares spektakularna. Ob spet prekrasnem vremenu so se nama odpirali filmski pogledi. Narava je čudovita. Temno modra voda, zeleni griči in s snegom pokriti vrhovi gora so bili najin spremljevalec na poti. Kilometrov ni bilo veliko, vendar pa je cesta speljana okoli številnih fjordov in čudovitih vasic, zato se vožnja zavleče.
Ob pol desetih zvečer sva zapeljala z zadnjega trajekta. Na poti do Geirangerja sva se ustavila na vrhu hriba na razgledni točki, okoli tisoč metrov nad zalivom z vasico. Ozek morski kanal se zajeda globoko v dolino, ki jo obdajajo mogočni hribi in gore, pogled pa je navdušujoč. Do doline vodi petkilometrska strma asfaltirana vijugasta pot. Vsi trije kampi so bili že zaprti. Vseeno sva v upanju, da nama zaradi pozne ure ne bodo računali nočitve, parkirala avto v zelo zasedenem kampu in skočila pod toplo prho, za katero je v vseh norveških kampih treba odšteti 10 kron (1,25 evra).
Nadaljevanje sledi v ponedeljek.
Preberite še:
8. dan: (Helsinki in finska moda)
9. dan: Lahti in stotera jezera
