Izjava, da je ID. buzz vsem všeč, je mogoče malce drzna in pretirana, a je zagotovo konkretno podprta z dejstvom, da se za menoj že dolgo ni oziralo toliko mimoidočih in mimovozečih, kot v dobrem tednu, ko sem se vozil s to Volkswagnovo električno reinkarnacijo enega najbolj priljubljenih avtomobilov. Mogoče ni bil tako množičen, gotovo pa se je v srca generacije šestdesetih vpisal celo bolj kot volkswagen hrošč, s katerim si je delil tehnično osnovo.
Volkswagen ID. buzz ni narejen na hroščevi osnovi in tudi ne na osnovi novodobnega volkswagna beetla, ki je tudi že odšel v avtomobilsko zgodovino, ampak na osnovi volkswagna ID.3. Ta je bil namreč pred leti prvi električni volkswagen na modularni električni platformi MEB, na kateri so danes z redkimi izjemami zasnovani praktično vsi električni avtomobili Volkswagnove skupine, torej audiji, cupre, škode in navsezadnje volkswagni. Mimogrede omenimo, da je ID. buzz s platformo MEB dobil še eno lastnost, ki ga povezuje z daljnim prednikom: motor v zadku in zadnji pogon namreč.
Nostalgična oblika
Osnova je torej sodobna in oblika v bistvu tudi, le da v duhu nostalgije "za starimi dobrimi vintage časi" obuja oblike prve generacije transporterja, oziroma tipa 2, ki se je kot praktični lahki gospodarski avtomobil, še bolj pa s potniško različico, za vedno usidral v srcih ljudi. Še bolj je to veljalo za "samba bus", ki je postal tudi nekakšen simbol svobodnjaškega duha šestdesetih let.
Nič čudnega torej, da na cesti pa vedno vidimo veliko lepo ohranjenih starodobnih transporterjev in da je Volkswagen že vsaj dve desetletji z različnimi študijami napovedoval tudi njihovega sodobnega naslednika. Ta je bil sprva zamišljen celo z motorji z notranjim zgorevanjem, saj tedaj še nihče ni resno razmišljal o električnem pogonu, nazadnje pa je postal električen, oziroma "zelen", kot radi pravimo v trajnostnem žargonu.
V kombinaciji z belim zgornjim delom je bila zelena tudi karoserija testnega avtomobila, ki se zelo dobro sklada z njegovo historično oblikovno zasnovo. Za zunanjo obliko lahko rečem, da so pri Volkswagnu zares zadeli bistvo starodobnega minibusa in da v novem ID. buzzu zares lahko vidimo veliko oblikovnih potez tipa 2. Morda ne le prve generacije, ampak tudi druge, predvsem, ko gre za manjšo stopničko na prednjem delu, ki jo je transporter pravzaprav pridobil šele z drugo generacijo.
Sodobnost pod vintage ovojem
Če je zunanjost historična in volkswagen ID. buzz oblikovne poteze vleče vse od tipa 2, pa to ne velja za notranjost. Tu takoj prepoznate, da sedite v sodobnem enoprostorcu, ki je sicer urejen malce drugače. Zaradi višine avtomobila so lahko oblikovalci notranjost vseeno uredili malce drugače kot v drugih električnih predstavnikih Volkswagnove skupine. Celotna armaturna plošča je tako postavljena veliko bolj navpično in se z njo ID. buzz v notranjosti še najbolj spogleduje z daljnim prednikom, dodatki iz svetlega lesenega furnirja pa vzbujajo občutek, kot da bi sedeli v sobi s pohištvom iz švedske Ikee.
Kar sploh ni slabo. Namen pri oblikovanju ID. buzza je bil tudi, da bi se voznik in sopotniki v njem počutili dobro. Kabina je zato opremljena tudi z izrazito udobnima vsestransko nastavljivima sedežema in vzdolžno pomično klopjo, odlagalnih površin je povsod naokoli več kot dovolj, prtljažnik pa je tudi ogromen.
Škoda le, da se pri Volkswagnu niso odločili, da bi v ID. buzza vgradili posamične sedeže, saj je njegova praktičnost s tem precej okrnjena. Namesto kombija zato bolj vzbuja občutek klasičnega enoprostorca oziroma povišane kombilimuzine. Mogoče je tako tudi prav, saj ID. buzz bolj kot vsakdanji delavec deluje kot razkošni enoprostorec. Temu pa namesto praktične bolj pristoji klasična ureditev notranjosti. Ampak, da ne bo pomote. ID. Buzz je lahko tudi soliden prevoznik tovora, le nosilnosti dobre pol tone ne smete preseči. Lahko pa prevozniške zmogljivosti precej povečate, če na vlečno kljuko priklopite prikolico z maso do ene tone.
Znani pogon
Kdor pozna druge avtomobile iz Volkswagnove električne skupine ID, se bo za volanom takoj počutil domače, saj jim je ID. buzz v tem pogledu enak. Upravljanje pogonskega sklopa je zato preprosto in premočrtno zgolj z regulatorjem voznih programov ob volanskem obroču. In ko se enkrat navadite še na to, da vam ni treba pritiskati gumba za vklop ali izklop pogona, je življenje še lažje. Za lažje življenje z avtomobilom pa skrbi tudi vrsta asistenčnih sistemov, ki sicer ne omogočajo avtonomne vožnje, so pa blizu tega.
Tudi sam motor je električno odrezav in zmogljiv, zato na cestah nikoli ne boste čutili kakšne podhranjenosti. Prej nasprotno, saj ID. Buzz tudi s klanci opravi zelo silovito. Ob tem pa mu pomaga tudi učinkovito podvozje, ki mu pomaga tudi dejstvo, da je zaradi težke baterije pod dnom kabine težišče zelo nizko, zato se ID. buzz tudi skozi ostre ovinke pelje zelo suvereno. In to kljub dejstvu, da gre v bistvu za precej velik in visok kvader na kolesih.
Ki prazen tehta malce več kot poltretjo tono, obtežen pa lahko preseže celo tri tone. Kar pomeni, da je lahko poraba energije tudi višja od povprečja. Med testom se je poraba sicer gibala v okolici 22 kilovatnih ur na sto kilometrov, kar pomeni, da elektrika v bateriji s kapaciteto 77 kilovatnih ur sicer ni zadoščala za obljubljenih 425 kilometrov, vendar pa po drugi strani precej daleč pod kilometrsko štiristotico doseg tudi ni zostal. Doseg je torej v vsakem primeru povsem soliden.
Ultrahitro polnjenje
Solidne pa so tudi sposobnostjo polnjenja baterije. Če ste na poti in z malo sreče najdete ultra hitro polnilnico, lahko baterije polnite celo z močjo 170 kilovatov. V tem primeru je dobre pol ure dovolj, da baterijo napolnite do 80 odstotkov kapacitete. Solidno pa polnjenje izkoristi tudi vsakršno drugo moč hitre polnilnice in v primeru, da vam ravno ni do čakanja na polnilnici, ga lahko preko aplikacije nadzorujete tudi na daljavo. Vsekakor pa velja, da je najbolje, če baterije polnite na 11-kilovatnem priključku doma, saj se bo v tem primeru baterija čez noč napolnila do vrha in bo tudi zdržala dlje. Gotovo pa je v enem dnevu med vsakdanjimi potmi ne boste nikoli povsem izpraznili.
Volkswagen ID. buzz je torej prijetna kombinacija nostalgije, prostornosti, solidne praktičnosti, dobrih voznih lastnosti in učinkovitosti pogonskih in drugih sklopov. Žal ni najcenejši, s čimer deli usodo drugih električnih avtomobilov. Za takšnega, kot je bil testni volkswagen ID. Buzz pro, bi namreč morali odšteti skoraj 80 evrskih tisočakov. Tisti, ki bi ga rad imel, bo gotovo sprejel tudi visoko ceno, saj bo z njim gotovo dobil ne le solidnega električnega enoprostorca, ampak tudi očarljiv avtomobil z veliko starodobnega duha.
Volkswagen ID. buzz pro
Motor: električni
Največja moč: 150 kW
Največji navor: 310 Nm
Zmogljivosti: 145 km/h, 10,2 sekunde od 0 do 100 km/h
Dimenzija (D x Š x V v mm): 4.712 x 1.985 x 1.909, medosna razdalja 2.989
Baterija: li-ion, 77 kWh
Poraba: 21,3 kWh/100 km (kombinirani cikel WLTP), izpusti CO2: 0 g/km
Električni doseg (WLTP): 423 km
Cena v evrih: 79.303 (od 64.762)
Odlično, 80k za 2500kg, kot da kupuješ svinčeno trugo.