56-letni Aleksander Svetelj, po izobrazbi je kovinar strojnik, kandidira za župana s podporo stranke Več za Kranj. Sam sicer ni bil nikoli in tudi zdaj ni član nobene politične stranke. Rojen je bil v Nemčiji, od leta 1974 živi v Sloveniji. V Rakovici v Zgornji Besnici, kjer živi od leta 1990, je pred več kot 30 leti tudi ustanovil svoje podjetje, pred tem je delal tudi kot gasilec reševalec na Brniku. Širša javnost ga pozna po tem, da se je leta 2009 izpostavil kot nasprotnik elektronskega satelitskega cestninjenja za motorna vozila v Sloveniji, kot si tedaj zamislil Dars. Na to je, kot pravi, še danes ponosen.
Kandidirate z motom Kranj potrebuje pospešek. Med svojimi ključnimi projekti izpostavljate poslovno cono Hrastje in neprofina stanovanja. Tudi vodenje občine si predstavljate kot vodenje podjetja.
Ljudje v gospodarstvu me poznajo, kajti že vse življenje se gibljem v teh krogih. Avtoindustrija in njen razvoj sta me vedno privlačila in s podjetjem, ki se ukvarja s prodajo nadomestnih delov za gospodarska vozila, sem začel leta 1991 s čiste ničle.
Ko sem začel, sem stremel k temu, da se ne oskrbujem od trgovcev. Že takoj sem šel neposredno do proizvajalcev sestavnih delov za vozila prve vgradnje. In spomnim se, kako so me pri tem želeli ustaviti, češ da v tem ne bom uspel in da je to nemogoče. Kajti nekateri delajo s ponaredki ali neoriginalnimi deli, tam je nižja marža in višji zaslužki. In čeprav se mi je vrnilo kot bumerang, sem pri tem vztrajal, se šolal in pridobil licence proizvajalcev vozil. Zastopniki v Sloveniji so mi precej nagajali, ker jim moje delo ni bilo všeč. Le s težavo smo se prebili, zdaj zastopamo približno 15 res močnih blagovnih znamk in še mnogo več, naj temu rečem, obrobnih.
Koliko vas je zaposlenih v vašem podjetju v Hrastjah?
Trenutno nas je 20. Naj povem, da smo tu že od leta 2002 naprej, se pravi 20 let. Prej so bili tu objekti, postavljeni na črno, in prašičja farma. To je bila živa katastrofa. Na tem območju, ki smo ga odkupili deloma od banke deloma na dražbi, delujejo štiri močna podjetja, malo stran deluje Agromehanika. Ko v Kranju govorijo o vzpostavitvi poslovno-industrijske cone Hrastje, gre v resnici za razširitev in ureditev obstoječe cone, predpogoj za vse navedeno pa je cesta. Kajti cesta, ki je bila narejena še za kmečke vozove, je samo asfaltirana. Do našega podjetja pripelje na dan tudi po osem tovornih vozil, vlačilcev, do vseh podjetij, ki tu delujemo, pa skupaj zagotovo okoli 40. Vsa ta tovorna vozila morajo priti na glavno cesto in vsak, ki to želi storiti, napravi prometni prekršek, saj mora čez polno črto in potem še nasede. Cesta, ki poteka skozi gozd, pa ni primerna za gospodarska vozila.
Kot vem, si je za cono ob Agromehaniki dolga leta močno prizadevala Območna obrtno-podjetniška zbornica Kranj.
To ni bilo nič. Pa tudi na občini lahko obljubljajo, kar hočejo. Čeprav brez gospodarstva ni nič, nas gospodarstvenikov v resnici nihče ne posluša. Po drugi strani podjetniki nismo govorniki ... Številni so tako svoje prostorske težave rešili tako, da so odšli v sosednji občini Naklo in Šenčur. No, vam razložim, kako mi delamo. Priložnost moraš zagrabiti že pet minut prej, preden ti jo ponudijo. Če boš razmišljal, sploh ne boš uspel narediti nič.
Glede na to, da pravite, da si vodenje občine predstavljate kot vodenje podjetja, me zanima, kako ste organizirani v vašem podjetju.
V našem družinskem podjetju sva dva direktorja, jaz in moja nekdanja žena. Vsak od naju je tudi lastnik polovice podjetja.
Ko sem začel leta 1991, sem bil sam, potem pa, ko je bilo treba leta 1994 zaradi sprejetega zakona o dokapitalizaciji, je to postalo postalo d. n. o.s in pogoj je bil, da sta vsaj dva lastnika. In takrat sem dal polovico podjetja ženi, kar se je iz več razlogov izkazalo za zelo dobro... Pozneje sem šel na d. o. o. in mi je bilo sicer malo žal, da sem dal ženi pol, a pustimo zdaj to. Moja nekdanja žena je zelo delovna in sposobna, in tudi ko me ni, ji povsem zaupam vodenje podjetja. V podjetju je zaposlen tudi sin, ki opravlja, tako kot tudi vsi drugi, različna dela. Naš kolektiv je zelo dober, dva sodelavca sta se nedavno upokojila, in možnosti dajemo predvsem mlajšim. Kakšne ideje mladih se nam včasih zdijo malo neumne, ampak v končni fazi se izkaže, da ima vsaka generacija prav. Kajti tudi mi smo nekoč razmišljali tako razmišljali, pred tem so tako razmišljali naši starši ... Mlajše je treba poslušati.
Kakšno idejo imate v načrtu?
Pogovarjal sem se s pristojnimi s centra za socialno delo. Ne glede na to, ali mi bo uspelo na volitvah ali ne, bi rad izpeljal projekt, to je dati priložnost tistim, ki so se ozdravili odvisnosti, da se vključijo v razne gospodarske družbe. Ko sem spraševal, zakaj ljudje postanejo odvisni, sem dobil odgovor, da gre v večini primerov za težave, ki so nastale v družini, doma, ker se starši niso ukvarjali z otroki. Tako sem predlagal, da bi te ljudi, ki so se ozdravili odvisnosti, vključili v gospodarske družbe. Ampak treba je zagotoviti ustrezna sredstva, saj na teh delovnih mestih ne bi delali samostojno. Dvakrat na mesec bi potem pošiljali poročilo na center za socialno delo, kaj kdo dela oziroma dnevnik. Sproti bi potem tudi ocenili, ali so dosegli napredek. Da, za to se bom zavzemal in projekt bom poskušal izpeljati na vsak način!
Kaj počnete v prostem času oziroma na dopustu? Kaj so vaši hobiji?
Ko sem se začel s svojim podjetjem, več let sploh nisem bil na dopustu, delali smo tudi na 31. december in 1. januar. Saj grem na dopust, a za zelo kratek čas.
Koliko dopusta imate na leto? Glede na to, da ste stari 56 let, verjetno malo več...
Nikoli v življenju ga nisem štel.
A v d. o. o.-jih nimate dopusta?
O, imamo, imamo, a ga ne izkoristim.
Potem ste pa kot Japonci.
Tudi približno ne vem, koliko dopusta imam in me tudi ne zanima. Za en dan ali dva dni se peljem z motorjem na morje in to je to. Pred osmimi leti sem bil na potovanju v Aziji. Meni je bil kapital vedno zadnja stvar na tej zemeljski obli. Ker zame je kapital oziroma denar največje zlo modernega sveta. Denar je namenjen za plačilo, da nimamo blagovne menjave. Tisti, ki kopiči denar, in je pohlepen, pa je po mojem mnenju odvisnik, saj si samo kupuje odvisnost.
Naše podjetje nima najetih nobenih posojil, smo finančno gledano eno boljših podjetij v Sloveniji. Denar je za to, da kam greš, poješ in popiješ, nisem pa privrženec pohlepa in kapitala. In prav to me moti pri Mestni občini Kranj. V teh štirih letih se je vložilo 70 milijonov za naložbe in to ljudje radi slišijo. A nihče se ne vpraša, v kaj je bil ta denar vložen. Ali so ti projekti res toliko vredni, ali je kakšen cenilec napravil oceno, kako kakovostni so. Kakšni so stroški vzdrževanja, če so projekti slabo izvedeni? Samo primer Kovačnice naj navedem: dobre tri milijone evrov je bilo porabljenih samo za obnovo objekta. Za ta denar bi lahko napravili vsaj še en nov objekt ali dva ... Zagovarjam, da se delo opravi hitro, odločno in absolutno s poudarkom na kakovosti. Mene je dobesedno pognalo v podjetništvo prav to nasprotovanje oziroma govorjenje, da mi ne bo uspelo. To je bil moj moto.
Sklepam, da so vam tudi glede možnosti, da bi postali župan, rekli enako, to je, da vam ne bo uspelo ...
Ja, enako.
Kaj vas še žene pri tem, da bi radi postali župan?
Ko hodim po Kranju in po okolici oziroma podeželju, vidim, kako se dela. Na primer pred mesecem dni na Golniku. Če bi jaz odločal o tem, bi dal takemu izvajalcu takoj odpoved. Slab je tudi nadzor, slabo so očitno narejeni tudi javni razpisi, saj bi morali biti odločilni kakovost in garancija, ne pa vedno cena. Vsi vemo, da je najcenejše na koncu najdražje. Tako pa se, kot rečemo, flikajo ceste po pet, deset let. Ali je kdo izračunal, koliko to stane v 10 letih? Zagotovo bi zgradili že novo, ki bi bila dobra za naslednjih 30 let.
Na občino, kot poudarjam, gledam kot na podjetje. Vem, da so eni garači in da trdo delajo v službi, a po drugi strani so tudi taki, ki ne delajo. V občini je treba ustvariti tako vzdušje, da ljudje radi pridejo v službo in da delajo kot kolektiv ... Nedavno sem si ogledal stare posnetke soočenj županskih kandidatov. In kaj sem ugotovil? Z obljubami, kaj bi vse naredili, bi moral biti Kranj boljši kot Monte Carlo. Rekel bi, da smo v Kranju pravzaprav kot Hollywood, kjer snemamo film, toda problem je, da ko ugasneš televizor, ni nič ... Če bi jaz tako počel s podjetjem, kot se dela z občino, je bolje, da sploh ne začnem.
