Visoka začetna naložba, potem pa visoki prihranki
Ogrevanje in hlajenje sta dejansko največji energetski sektor v EU, ki bo imel tudi pomembno vlogo pri doseganju ciljev slovenske podnebne strategije in Pariškega podnebnega sporazuma. Osnutek slovenske dolgoročne podnebne strategije do leta 2050 med drugim predvideva tudi pospešen razvoj sistemov daljinskega ogrevanja.
"Daljinsko ogrevanje ni nič drugega kot priključitev več objektov na skupni vir toplote. Potrebujemo dve cevi – po prvi pride vroča voda v objekt, ta pa potem po drugi cevi vrne ohlajeno vodo nazaj v vodni vir," je na Okoljskem srečanju v organizaciji Akademije Finance pojasnil Primož Škerl, namestnik tehničnega direktorja pri Energetiki Ljubljana.
Prednosti daljinskega ogrevanja: en vir ogrevanja, cenejše, manj onesnaževanja, lažja nadgradnja tehnologije.
Slabosti daljinskega ogrevanja: visoka začetna investicija, zahtevno umeščanje v prostor, izguba toplote v transportu.
V Ljubljani se sistem daljinskega ogrevanja razvija že od leta 1965, porabili so že 540 kilometrov cevi. Večina toplote je proizvedena v soproizvodnji z električno energijo. V prihodnje lahko pričakujemo še večjo energetsko učinkovitost sistemov daljinskega ogrevanja, je napovedal Škerl.
Velik potencial ima povezovanje z industrijo
A tudi na področju daljinskega ogrevanja nas čaka precej izzivov. Ključna je vključitev obnovljivih virov energije, poleg tega pa vsaj v urbanih območjih ne smemo prezreti potenciala odvečne toplote, ki nastaja v industrijskih procesih. Kot je dejal Škerl, so projekt, s katerim so porabili tak potencial, izvedli tik pred začetkom epidemije v Sloveniji, marca letos. Podjetje Lek je parni kondenzat, ki ga ni mogel porabiti, hladil z vodovodno vodo in ga spuščal v kanalizacijsko omrežje, zdaj pa se ta voda porablja za daljinsko ogrevanje.
Interne naprave odjemalcev so pretežno stare
Po Škerlovih besedah temperaturnih režimov ne narekujejo proizvodni viri, temveč interne naprave odjemalcev, torej radiatorji, bojlerji in podobno, pa tudi same toplotne postaje. "Če so te slabo vzdrževane, zahtevajo še višje temperature," je povedal. Interne naprave odjemalcev so pretežno stare, je dejal Škerl, z visokotemperaturnimi režimi. Če je le mogoče, svetuje talno ogrevanje.
Ključna je tudi priprava tople sanitarne vode, je opomnil Škerl, saj se v primeru prenizkih temperatur lahko namnoži legionela. Ta bakterija se namreč rada skriva v vodovodnih ceveh, pri ljudeh, ki pridejo v stik z njo, pa povzroči atipično pljučnico.
Na spletni strani lahko preverite, kako učinkoviti ste v primerjavi z drugimi
Interne naprave so vedno v lasti odjemalcev, distributerji vanje ne smejo posegati, je poudaril Škerl. Kot je dodal, imajo v Ljubljani še dodaten izziv na tem področju, saj so tudi toplotne postaje v lasti odjemalcev. Zato skušajo odjemalce motivirati za nadgradnjo internih sistemov ogrevanja na drugačne načine. S projektom PSTE (pametni sistemi toplotne energije) so toplotne števce opremili s telemetrijo in začeli zbirati podatke na spletnem naslovu https://pste.energetika-ljubljana.si/PSTE/rt/st/pste.
Tudi vsak lastnik toplotne postaje si lahko ogleda, kako potraten oziroma učinkovit je pri rabi energije glede na druge toplotne postaje.
Upoštevati je treba tiste, ki si renovacije ne morejo privoščiti
Možna je tudi uvedba sistema bonus/malus cen toplote po danskem vzoru, torej določitev referenčne temperature povratne vode (recimo pod 40 stopinj Celzija) ter računanje porabnine v skladu z njo. Če je povratna temperatura višja od referenčne, bo tudi končni strošek višji, če je nižja, pa nižji. A Škerl je opomnil, da je treba v tem primeru upoštevati tudi tiste odjemalce, ki si ne morejo privoščiti renovacije internih sistemov ogrevanja.
"Čakajo nas številni izzivi, sanacija je dolgoročen projekt. Če želimo v desetih letih sanirati sistem, bi morali vsako leto obdelati 4 tisoč stanovanj," je povedal Škerl. Zato brez finančne podpore ne bo šlo, najpomembnejšo vlogo pa bodo imeli odjemalci sami.
