V IPCC so izračunali, da bi moral vsak posameznik izpuste ogljikovega dioksida omejiti na 2,5 tone na leto, če bi želeli rast globalne temperature omejiti na največ 1,5 stopinje Celzija. To pomeni, da bi lahko posameznik na dan proizvedel le 8,65 kilograma izpustov CO2. To pa bi od njega zahtevalo radikalno spremembo življenjskega sloga. Ali je to sploh možno, je v praksi preveril kanadski novinar Lloyd Alter.
Natančno en mesec je beležil popolnoma vse, kar je počel in jedel, ter na podlagi dostopnih podatkov o izpustih ogljikovega dioksida za posamezno dejavnost in hrano, preračunaval svoj ogljični odtis. Največji vpliv na to, koliko CO2 posameznik sprosti v okolje, imajo njegova nastanitev, prehranjevalne navade in transport, ki ga uporablja. Predstavljajo kar 75 odstotkov vseh izpustov posameznika.
Kanadski novinar rezultata ni dosegel
Se mu je pa zelo približal. To je zelo pomenljivo, če vemo, da njegov življenjski slog že tako ali tako precej odstopa od življenjskega sloga povprečnega slehernika. Prizna namreč, da ima pogoje, ki jih marsikdo drug nima.
Zaradi tega je njegov ogljični odtis že dodobra zmanjšan, tako da ga je dodatno lahko znižal le še s spremembo prehrane in nekaj malega z manj urami pred računalnikom. Pregledal je ogljične odtise posameznih najpogostejših vrst živil in ugotovil, da se mora povsem odpovedati tako rdečemu mesu kot perutnini, paradižniku, gojenim ribam, rakom, siru, mleku, jajcem in kapusnicam. Za en mesec je postal vegetarjanec.
Tako bi cilj lahko celo dosegel, potem pa je moral na nujno pot iz Ontaria v New York na službeni sestanek. Seveda je tja letel z letalom in v trenutku se je njegov cilj porušil.
Večina nima možnosti
Zaključil je, da praktično tri četrtine posameznikov na zahodu nima možnosti in ne more svojega ogljičnega odtisa znižati na raven, ki bi bila vzdržna. Vsaj do takrat ne, dokler ne bodo oblasti veliki večini zagotovile dostopen in učinkovit javni prevoz in zeleno elektrikio. Poleg tega bi morali prav vsi energijsko prenoviti svoje hiše, kar si marsikdo kljub določenim finančnim spodbudam, ki so na voljo, ne more privoščiti.
Kaj lahko naredijo na primer tisti, ki živijo v energijsko potratnih najemniških stanovanjih? Nič. Prav tako posameznik ne more vplivati na to, iz česa se proizvaja elektrika, ki jo uporablja v svojem domu.
Lahko pa veliko naredijo odločevalci s sprejemom pravih politik na državnem nivoju ali pa mestne oblasti.
Dunaj ukrepa
Dunajčanom, na primer, zagotovo ne bo treba tako korenito spremeniti življenjskega sloga, od njih se pričakuje le, da bodo avtomobile nadomestili z javnim prevozom in ustvarili manj odpadlov. Za vse ostalo bodo poskrbele mestne oblasti.
Kot lahko preberemo v poročilu Coalition for Urban Transitions ima Dunaj samo letos v mestnem proračunu eno milijardo evrov za ukrepe, s katerimi bodo blažili podnebne spremembe. Januarja so sprejeli 50 ukrepov, s katerimi bodo do leta 2050 postali ogljično nevtralno mesto.
Do leta 2030 je v načrtu izgradnja sončne elektrarne z zmogljivostjo 600 MW, ki bo z elektriko lahko oskrbovala neverjetnih 250.000 gospodinjstev. Že zdaj v mestu deluje 200 sončnih elektrarn, ki z elektriko oskrbuje 14.000 gospodinjstev.
Potrdili so tudi namestitev toplotne črpalke, ki naj bi začela obratovati leta 2026, s toploto pa bo lahko oskrbovala 106.000 gospodinjstev. Izkoriščali bodo tudi blato iz čistilne naprave, ki bo postala energijsko neodvisna in samozadostna.
Med pomembnimi ukrepi je tudi ozelenitev mesta. To pomeni ozelenitev streh, fasad, ureditev skupnostnih vrtov, spodbujanje vrtnarjenja v vrtcih, šolah in domovih za ostarele.
Več o rabi energija najdete tukaj.
Ko nas bo na Zemlji 10 in več milijard, bomo samo s prdenjem presegli svoj dovoljeni ogljični odtis. Namesto da bi kontrolirali število rojstev, se bomo raje preselili nazaj v jame.