Spustili smo se v rove zaprtega rudnika

Na običajen dopoldan pred dvajsetimi leti bi rove rudnika Trbovlje-Hrastnik zapolnili (glasni) glasovi knapov, ki bi si ob delu izmenjevali prigode iz njihovega življenja. Tudi za Trboveljčane značilni izraz "mat kurba", ki velja za pogovorno mašilo in folklorni izraz Zasavcev, bi pogosto odzvanjal v temnih rovih.

V službenih kopalnicah bi v potokih tekla voda, s katero bi se rudarji, ki so zaključili z izmeno, osvežili in s sebe sprali umazanijo. Stropi vašhave, kot v Zasavju pravijo garderobi, bi bili zapolnjeni s številnimi škornji in zaščitnimi oblekami, ki bi se sušile in zračile ter čakale na svoje lastnike. Lahko bi rekli, da bi v rudniku takrat čutili utrip življenja, česar danes žal ne moremo reči. 

Zaščitne obleke že skoraj dve desetletji zaman čakajo na svoje lastnike in so tam ostale kot spomin na pretekle dni. Objekt je včasih zaposloval oz. posredno dajal kruh več tisoč posameznikom in je poskrbel, da se je v Zasavju razvijala tudi ostala industrija. Rudnik je mestu vdahnil življenje (zagotovo tudi vonj), saj so se v povezavi z njim za dobrobit zasavskega prebivalstva gradila stanovanja, kulturni, zdravstveni, izobraževalni objekti ter ostala infrastruktura. 

Od leta 1995 je Zasavje izgubilo več kot pet tisoč delovnih mest, leta 2017 pa dosegalo tudi najnižji BDP na prebivalca – le 52,4 odstotka slovenskega povprečja. V najboljših časih, tja do 90. let prejšnjega stoletja, je v Trbovljah, v največji občini Zasavja, živelo skoraj 20.000 ljudi, danes se število ustavi pri malo več kot 16.000.

Ker je rudnik sedaj še vedno v postopnem zapiranju, vanj vstopajo le še redki. Med njimi je tudi bivši knap Anton Lisec, predsednik Društva Perkmandeljc Trbovlje, ki ga na rudnik vežejo številni lepi in tudi manj prijetni spomini, ki jih rad podeli, saj si želi, da njihovo bivše delovno okolje ne bi ostalo le obris preteklosti, temveč živ opomnik, kakšno vrednost je imel za lokalno prebivalstvo v preteklosti.

"Kot rudar se rodiš in ostaneš do smrti. Na to, da sem rudar, sem ponosen. V moji družini je bilo pet generacij rudarjev, težko si predstavljam, da bi počel kaj drugega. S 15. letom, ko sem začel obiskovati rudarsko šolo, in vse do zaprtja rudnika sem celih 35 let vsak dan preživel v jami," ponosno pove, ko nam odpre vrata v podzemlje.

Od lanskega leta nad monitoringom dogajanja pod in nad zasavskim površjem bdi nov upravljavec, Premogovnik Velenje. Za monitoring je država namenila slab milijon evrov in zajema spremljanje površin, podzemlja kot tudi odprtih rovov. Danes v podjetju ni zaposlen nihče, občasno obstoječe rove zgolj vzdržujejo in pazijo, da jih ne zalije meteorna voda.

• Država dala milijon, a se ne ve točno, za kaj

Ohranjenih je približno 10 kilometrov rovov, kar je v primerjavi s preteklostjo, ko je rudnik povezoval številne zasavske kraje, med drugim Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Dol pri Hrastniku ter Kisovec, in ga je sestavljajo več etaž, sicer le kaplja v morje.

Barva čelade ni naključna

Nadeli smo si obvezno rudarsko opremo; naglavne svetilke in čelado – te so, mimogrede, različnih barv, odvisno, katero delo v rudniku opravljaš – ter si zaželeli: "Srečno!" Ta rudarski pozdrav, v katerih so združene osnovne rudarske vrednote: Srčnost, Resnica, Enotnost, Človečnost, Načelnost in Odločnost, ni nastal kar tako. Ni bilo namreč samoumevno, da se bodo rudarji po službi iz jame tudi vrnili. 

In prav tako smo se tudi odpravili v temen rov zadnjega rudnika z rjavim premogom v državi. Počasi in odločno. Da bi bila izkušnja nadvse pristna, smo za nekaj minut ugasnili svetilke in se prepustili zvoku tišine. Če bi malenkost pretiravali, bi rekli, da smo slišali bitje svojega srca. V resnici pa se je na trenutke slišalo vztrajno kapljanje vode, ki je pronicala skozi površje in na steni oblikovala zanimive podobe.

[video: 10768 / ]

Sedaj tudi razumemo, zakaj so si rudarji izmislili zgodbo o škratu Perkmandeljcu in si tako popestrili čas pod površjem. Zgodba ima sicer v različnih delih države malenkost drugačno vsebino, v Trbovljah denimo Perkmandeljc predstavlja prispodobo za podgano, v Mežici pa ponazarja bitje srce. Zanj pa Lisac nima prav lepih besed, saj mu je "večkrat pojedel malico".

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Žurnal24 (@zurnal24)

Po vstopu v rov so se nam nemudoma izostrili ostali čuti. K lažji orientaciji so seveda pripomogle naglavne svetilke, brez katerih bi bili izgubljeni. Sogovornik nam je dejal, da se je zgodilo tudi, da so rudarji zatavali, a je bilo to izjemno redko, saj so svoje delovne površine poznali do potankosti. 

"Mmm, meni vonj rudnika še vedno tako diši. Kljub intenzivnosti me čisto nič ne moti. Sklepam, da je vam verjetno neprijeten, kajne?" je bila prva misel sogovornika, ko smo po varnostnih napotkih prestopili prag rudnika RTH Trbovlje.

Sam se je na delo in (zahtevne) delovne pogoje v globinah našega planeta hitro navadil, niso pa imeli vsi take sreče. Eni so nad rudarjenjem obupali že prvi dan, nekateri malo kasneje. Tisti, ki pa so ostali, so bili tam vse do upokojitve. Ključna lastnost, ki jo mora knap imeti, je preživetveni nagon. "In čim manjša glava, saj imaš potem manjše možnosti, da se kam udariš," v šali doda Lisec.

Nato v resnejšem tonu našteje še nekaj karakteristik, ki so bile pri tem delu dobrodošle, in sicer bistroumnost, tovarištvo ter robustnost. Zagotovo pa rudar ne sme imeti težav s klavstrofobijo in temo. Čeprav je slednja negativno vplivala na poslabšanje njegovega vida, si brez nje delovnega dne bivši knap ne predstavlja. Bolj kot delovno mesto pogreša svoje "kamerade", med katerimi se je spletla prav posebna vez. Le redko se je zgodilo, da bi bili v službi slabe volje. "Veliko je bilo črnega humorja, tudi dobesedno, saj gre za zelo zanimivo in tudi umazano delo," se pošali sogovornik.

reportaža Popotnik Pa to ni res! Tudi to ponuja Slovenija

Najhuje je bilo, ko so zlovešče zatulile sirene, kar je oznanjalo, da se je v jami zgodila nesreča. Le v zadnjih 15 letih delovanja rudnika so nesreče pokopale nekaj več kot deset ljudi. Tveganje so pred podpisom pogodbe vzeli v zakup, prav zaradi njega so za slovenske standarde rudarji prejemali relativno visoko plačilo in nekatere druge ugodnosti. Rudarstvo je (bilo) sinonim za nevarno delo, a hkrati tudi za zelo zanimivo in razgibano zaposlitev.

"Misel na smrt hitro potisneš v globine spomina in se raje osredotočiš na svojo varnost. Pred odhodom v jamo o možnostih za nesrečo niti ne razmišljaš. Pri meni se je to verjetno odražalo s težavami z nespečnostjo. Nesreče so zame še vedno zelo občutljiva tema," nam sredi rova resno omeni Lisec. 

Misli na delo se je trudil pustiti za vrati rudnika, vendar mu to pogosto ni uspelo, saj mu je spomin pogosto skakal nazaj v podzemlje. Tako je tudi danes, ko se le stežka loči od krampa in lopate, ki poleg škornjev, lučke in čelade (seveda ne smemo pozabiti niti na rudarsko malico) še vedno predstavlja del obvezne rudarske opreme.

"Jama je živa materija, ki je niti za trenutek nisi smel pustiti izpod nadzora," omeni bivši knap. Delo se je zato odvijalo vse dni v letu, ne glede na praznike in proste dni. Delavci so delali v treh izmenah, zaradi dobrega plačila ob nedeljah in ponoči, pa niso nikoli imeli težav z iskanjem prostovoljcev za te termine. Še dolgo po upokojitvi so bivši rudarji z vrečko z milom in brisačo prihajali v kopalniške prostore ter se družili z nekdanjimi sodelavci. To je bilo tako kot tikanje nepisana navada oz. pravica, ki je vse do klavrnega zaprtja rudnika pripadala knapom.

Zaprtje rudnika med lokalnim prebivalstvom predstavlja boleč spomin, marsikdo se z njim še vedno ni sprijaznil. "Žalosti me, da so bile odločitve, ki so se dotikale rudarstva v Sloveniji, vselej politične in nikoli strokovne. Če bi sodila stroka, bi bil epilog drugačen. Niti v Evropi si nismo enotni, v tujini še vedno kurijo na številna fosilna goriva, mi pa smo bolj papeški od papeža", je prepričan Lisac. Sprašuje se, na kakšen način bomo v prihodnje proizvajali energijo za gretje: "Lahko je govoriti s toplo zadnjico." 

[video: 10767 / ]

Današnja podoba objekta je daleč od tiste, ki so je bili Trboveljčani vajeni v preteklosti. Vse od leta 2000, ko je bil sprejet Zakon o postopnem zapiranju RTH in razvojnem prestrukturiranju regije, postopoma izgublja sledi življenja. Takratni zakon je določil, da bodo vsa rudniška dela, povezana z zaprtjem, vključno s pregledi, oddajo dokumentacije, dokončana do konca 2019, leto kasneje pa bodo še izdali odločbo o prenehanju rudarjenja, dokončno izvedli sanacijo okolja in podjetje izbrisali iz seznama.

Kljub zagotovilom, da se bo zadnje dejanje, torej likvidacija, zgodila do 31. decembra 2023, se to do danes ni uresničilo, pa čeprav je zakon iz leta 2000 likvidacijo prvič predvideval že leta 2009. Vstop v rudnik je trenutno brez nadzora strogo prepovedan, vrata vanj pa so zapečatena.

Čeprav v njem ni več prisoten metan in ostali nevarni plini, ki bi povzročili eksplozijo, je po rudarski zakonodaji jama še vedno rudarski objekt, v katerem je treba upoštevati določena pravila in omejitve. Vselej, ko gre kdo noter in ko pride ven, je to treba sporočiti in pred vstopom prejeti dovoljenje s strani upravljavca.

Potenciala za turizem je veliko

V Društvu Perkmandeljc si prizadevajo zapuščino knapovščine predati prihodnjim generacijam in zato po rovih na ogled občasno že vodijo skupine. V Zasavskem muzeju Trbovlje pa si obiskovalci lahko pogledajo tudi razstavo na to temo ali prisluhnejo pripovedovanju bivših knapov, ki s seboj nosijo marsikatero prigodo.

Predsednik turističnega društva potencialu za turizem v rovih ne oporeka, vendar je z napovedmi previden. Opozarja, da bi moral biti pri razvoju turistične ponudbe na tem področju vselej v ospredju spoštovanje do teh objektov in njihove vrednosti. Konec koncev ima rudarstvo v Zasavju dolgoletno tradicijo, a vseh zgodb je enkrat konec, česar se zaveda tudi naš vodič.

Ozirajoč se na ostanke rudnika in opreme z nami podeli še sklepno misel in odločevalcem pošlje pomenljivo sporočilo: "Še vedno sem oziroma smo tukaj tisti, ki nam je mar za rudarstvo v Zasavju. To je moje, naše, in tega nam ne more vzeti nihče!" 

stasa.pust@styria-media.si