Zahodna Srbija ni znana le po hiški na reki Drini, ki je v zadnjem času postala spletni hit, temveč se lahko pohvali s številnimi znamenitostmi.
Slovenija se že dolgo promovira kot "outdoor" destinacija, ki na račun prečudovite narave ponuja marsikatero znamenitost in aktivnost, ki jo turisti med obiskom "dežele na sončni strani Alp" lahko vidijo in se v njej preizkusijo. Prav neokrnjena narava je pogosto glavni razlog turistov za obisk Slovenije, ki so nad njenimi lepotami povsem očarani. V zadnjih letih je podobno strategijo ubrala tudi Hrvaška, ki si tudi preko promocije notranjega, bolj zelenega dela države na vse pretege prizadeva podaljšati sezono skozi celo leto.
Letos se je Sloveniji in Hrvaški pri oglaševanju svojih naravnih znamenitosti očitno pridružila še Srbija, ki je bila na tem področju dolgo v senci svojih "balkanskih sester". Glede na doživeto in videno, lahko potrdimo, da to povsem po krivem. Tu prednjači predvsem zahodna Srbija, kjer lahko najdemo mnogo na oko privlačnih naravnih in drugih znamenitosti.
Nekatere izmed njih smo si na petdnevni študijski turi v organizaciji Turistične organizacije Srbije ogledali tudi novinarji iz držav bivše Jugoslavije. Še enkrat se je pokazalo, da so Srbi resnično gostoljuben narod, ki zna poskrbeti, da se obiskovalci počutijo kot doma.
Matej Čepl
Verjetno nam ni treba dodati, da smo po prihodu v Slovenijo le s težavo stopili na tehtnico, saj smo se stežka uprli vsem kulinaričnim skušnjavam, ki so nam jih ponujali na vsakem koraku. Toliko različnih vrst kajmaka, kot smo jih pojedli v petih dneh, verjetno nismo zaužili v celem življenju. Da mnogoterih okusov rakije, ki jo vestno uporabljajo za "razkuževanje", niti ne omenjamo.
Matej Čepl
Če nas domačnost in gostoljubnost Srbov glede na pretekle izkušnje nista presenetili, to težje rečemo za destinacije, ki smo jih v sicer zelo zgoščenem urniku obiskali. Našo turo smo začeli z obiskom znanega kraja za zimsko in poletno središče z imenom Zlatibor.
Območje je razglašeno za naravni park. Ogledali smo si ga lahko s ptičje perspektive, saj smo se z eno izmed najdaljših gondol v Evropi povzpeli do najvišje točke hribovja, ki nosi ime Tornik. Vrh leži na nadmorski višini 1496 metrov. Pot do njega nam je vzela približno 25 minut, prevozili pa smo 9 kilometrov. Med prijetno vožnjo smo kljub kislemu vremenu lahko uživali v razgledu na bližnjo okolico, kjer v zimskem času po hribih drvijo smučarji, če le imajo srečo s snegom, ki jih v Srbiji tako kot v Sloveniji v zadnjem času preseneti le še občasno.
Matej Čepl
Pokrajina je do konca 19. stoletja slovela po prostranih pašnikih in travnikih, na katerih so prebivalci okoliških vasi pasli živino. Danes tu stoji moderno naselje in turistično središče istoimenske gore, ki vztrajno raste in se razvija.
Poleg različnih oblik namestitve je Zlatibor bogat s tematskimi parki, kavarnami in restavracijami. Na vrhu gore pogled seže vse do Jahorine v Bosni in sosednjih naselij. Vodič Vojko, ki je na naše presenečenje znal govoriti tudi slovensko, se je pošalil, da se v daljavi vidi celo slovenski Vogel. To seveda ne drži, poskrbel pa je, da smo se vsi nasmejali.
Žurnal24
Pri spustu v mesto smo se ustavili na sredini poti, kjer se poleg sredinske postaje gondole nahaja znana izletniška točka – Ribniško jezero. Nastalo je leta 1971 z zajezitvijo reke Črni Rzav pri vasi Ribnica zaradi potrebe po oskrbi naselij Zlatibor in Čajetina s pitno vodo. Poleti se je tu odvila celo modna revija.
Tik po izstopu iz gondole nas je pozdravil manjši, vidno podhranjen kužek, ki jih v Srbiji še vedno prepogosto najdemo med potepanjem po ulicah. Ker je v Sloveniji to že dolgo bolje urejeno, so nas ti prizori negativno presenetili. Če ne bi potovali z letalom, bi kateri izmed njih verjetno postal naš "slepi potnik". Ker pa to ni bilo mogoče, se je mali klatež moral zadovoljiti s tablico Frutabele, slovenski potni list pa dobi ob prihodnjem obisku.
Po slovesu od razposajenega mladička smo pot nadaljevali do naravnega fenomena, ki ga ne sme zamuditi nihče, ki se mudi v zahodni Srbiji. Pol ure od Zlatibora najdemo jamo Stopića, ki je ime dobila po bližnji istoimenski vasi. Velja za eno najznamenitejših kraških jam v Srbiji. Skoznjo teče Trnavski potok, ki je bil v času našega obiska zaradi nedavnih padavin precej vodnat.
Matej Čepl
Jama ima tudi impresiven obokan vhod, visok 18 in širok 35 metrov. Brez nedavno odkritega stranskega jamskega sistema je dolga 1.691 metra, sestavlja pa jo pet enot: Svetla dvorana, Temna dvorana, Velika dvorana, Kanal s kadmi in Rečni kanal. Jama nima veliko jamskega okrasja, ima pa velike kadi iz lehnjaka; nekatere so globoke do sedem metrov. Na stenah so kamnite tvorbe, podobne različnim živalim (slon) in predmetom. Celotna jama je lepo osvetljena, zato je sprehod po njej pravi užitek. Pazite le, da boste s seboj imeli dovolj toplih oblačil.
Prijetno utrujeni in lačni smo se zapeljali do edinega muzeja na prostem v državi, kjer smo spoznali življenje prebivalcev Zlatibora v davnih časih. Ti so do nedavnega živeli v podeželskih in družinskih skupnostih – zadrugah, ki so štele do 50 članov. Njihova bivališča so prikazana v muzeju Staro selo, ki leži v vasi Selo.
Matej Čepl
Muzej sestavljata dve enoti: prvi je sklop hiš, ki so ohranile svojo prvotno podobo in namembnost ter tvorijo stalno muzejsko zbirko, drugo skupino pa sestavljajo hiše, ki so prav tako ohranile svojo prvotno podobo, vendar so jim spremenili namembnost in so prilagojene turističnim potrebam. V eni izmed njih so nas razkošno nahranili z značilnimi srbskimi specialitetami. Pogrešali smo le opozorilo, da bo kosilo imelo več hodov in se zato ne bi tako zagnali v narezek.
Slovenija
Popotnik
Ste že obiskali ta edinstven spomenik?
Nekaj besed lahko namenimo tudi Nacionalnemu parku Tara, ki smo ga obiskali prihodnji dan. Nahaja se na planini Tara, severozahodno od Zlatibora. Tam smo doživeli neokrnjeno naravo, prostrane travnike in gozdove, ki so nas z mislimi za hip popeljali v Slovenijo. Dvignili smo se visoko nad kanjon reke Drine in jo opazovali z ene izmed razglednih točk v Banjski steni.
Matej Čepl
Na reki Drini najdemo tudi leseno hiško na skali, ki je po objavi v National Geographicu postala spletni hit. Nahaja se v mestu Bajna Bašta, ki sodi med bolj razvita srbska mesta. Hiško na skali so domačini prvič zgradili leta 1968. Uporabljale so jo številne generacije mladeničev in mladenk, ki so jo po tem, ko jo je visok vodostaj večkrat odnesel, vedno znova postavile.
Poleg reke Drine si mesto v reportaži zasluži tudi najverjetneje najkrajša reka na svetu, ki v dolžino meri le 365 metrov. To je reka Vrela, ki izvira izpod gorskega masiva planote Tara, izliva pa se v reko Drino. Domačini jo pogovorno imenujejo reka "Godina" (reka Leto). Njen mogočen kraški izvir se imenuje Perućac, ki smo si ga ogledali tudi mi. Dokaj široka struga reke Vrelo nekaj časa teče skozi gozdiček, kjer lahko obiskovalec zapazi celo vrsto različnih dreves, kot so oreh, javor, jesen, smreka, jerebika, brest in črna jelša. Njeno pot smo spremljali vse do njenega mogočnega izliva v Drino.
Matej Čepl
To je le nekaj turističnih točk, ki na tem delu države lahko pritegnejo vašo pozornost. Preostale bomo opisali v prihodnjem prispevku, da boste imeli čas napisano v miru podoživeti in si pripraviti načrt za obisk tega dela Srbije. Menimo, da odločitve ne boste obžalovali.
