Živih prič, ki se še spominjajo, kakšni občutki so jih prevevali 6. aprila leta 1941, torej natanko pred 70 leti ob nemški invaziji na takratno Kraljevino Jugoslavijo, je vse manj. S tem izginjajo tudi edinstvene zgodbe malih ljudi, ki so se morali po svoje bojevati proti dejstvu, da so praktično čez noč postali del druge države, ki je slovenskemu narodu tako v primeru Italije še bolj pa Nemčije podpisala smrtno obsodbo.
"Na politiko se 21-letna frklja nisem spoznala, le kar so se odrasli zgovarjali. V tistih letih mladi niti nismo smeli toliko govoriti v družbi starejših. Spominjam pa se, da smo se zelo ustrašili, in da smo se bali, da nas bodo potolkli," 70 let zatem, ko so nad slovenskim nebom zarohneli nemški bombniki, čemur je sledilo vkorakanje Nemcev in Italijanov v Dravsko banovino ter skorajšnji poraz kraljeve vojske, pove Ana Nuša Makuc.
"Še najbolj smo se bali za naše fante, ki so takrat služili vojsko. Eden od kolegov, ki je služil v enoti blizu mojega brata, nam je povedal, da je brat padel, a je mati ohranila upanje, da se to ni zgodilo. In res je nekega dne prikorakal po poti v rodne Železnike. 'Mati, zadušila me boš,' se živo spominjam njegovih besed v tesnem objemu presrečne matere."
Izdala jo je ljubosumna znanka
"Težko je bilo, hrane je primanjkovalo, bili smo se z revščino," nadaljuje z opisom takratnih, za današnji čas nepredstavljivih razmer. Ano Nušo so Nemci želeli poslati na delo v eno izmed tovarn v Berlin, a ji je uspela znanka izboriti, da se je zaposlila v kranjski izpostavi te tovarne.
"Leta '42 je celoten letnik fantov vključno z mlajšim bratom , ki so jih vpoklicali v nemško vojsko, zbežal v partizane, vaški fantje pa so čez cesto nad žandemarijo navezali oskubljeno kuro in napis: Raje sem se obesila kot da bi Nemcem zlata jajca nosila," v smehu podoživlja spomine na takratno predrzno domoljubnost mladine.
Napis na oskubljeni kokoši pred žandemarijoRaje sem se obesila kot da bi Nemcem zlata jajca nosila.
A na povračilne ukrepe ni bilo treba dolgo čakati. Viri v nemškem uradu so njeno družino v Železnikih opozorili, da jih bodo zaradi bratovega pobega vse deportirali. Mati se je pravočasno skrila pri sestri v Kranju, Ano Nušo pa so aretirali orožniki, ko se je v Železnike vrnila po nekaj nujnih stvari za mater. Sprva se ji je uspelo z avtobusa, ki so pregledovali orožniki, izmuzniti, a jo je
izdala soseda. "Ljubosumna je bila, ker je gledala za nekim orožnikom,
ta pa za mano," z nasmeškom razloži drobno zgodbo, ki pa je odločilno vplivala na njeno usodo. "Orožniki so me potem pričakali na cesti, saj so vedeli, da bom skušala priti v Kranj, kjer sem bila v službi. Eden od orožnikov je zahteval, naj me odpeljejo na gestapo, saj da imam veze z banditi - partizani, kar je bilo res. Na srečo pa je prevladalo prigovarjanje drugega, da naj me pošljejo v center za deportacijo. Zbrali so nas v današnjem "Rodetovem" dvorcu v Goričanah in nas nato v živinskih vagonih odpeljali na Bavarsko. To je bilo januarja '43."
Cenzurirala pošto
Ana Nuša se je v taborišču z iznajdljivostjo prikopala do službe pomočnice upravitelja taborišča, med drugim mu je izmaknila cenzorski žig in ga udarjala na neprebrana pisma taboriščnikov domačim.
Ob prvi priliki se je meseca maja z majhno skupino izmuznila na brzovlak proti domovini. Po dolgih mučnih urah, polnih skrivanja, je vlak ustavil na Jesenicah. "Mati, ki sem jo po vezah pred tem obvestila, da bom tega dne skušala priti domov, me je čakala v cerkvi. Vsem je naročila, naj je ne pridejo iskati, preden se njena hčerka ne vrne domov." Ubežnica Ana Nuša ob povratku ni imela veliko možnosti za življenje v javnosti. Edina realna pot je bila tista v partizane. A to je že druga zgodba, spet vredna zapisa v knjigi ...
