Ljubljana: Klara je osem let mrtva ležala v stanovanju

V nadaljevanju preberite:

• Ljubljančan Anton Kovačič naj bi ZPIZ oškodoval za 92.760 evrov.
• Družinski odnosi niso bili najboljši, zato so truplo Klare Kovačič našli šele po osmih letih.
• Tudi pokojna naj bi bila nedružabna.

Prebivalcem bloka na Majaronovi 20 v Ljubljani se ni niti sanjalo, da njihova ostarela soseda Klara Kovačič že osem let mrtva leži v svojem stanovanju. Njen sin, 73-letni Anton Kovačič, je obtožen skrunitve trupla in goljufije, saj ni prijavil njene smrti, ampak je skrival truplo, da je lahko dvigoval njeno pokojnino. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je oškodoval za 92.760 evrov.

Anton Kovačič z odvetnikom Markom Makucem D. M.

Na hodniku ni bilo čudnega vonja

Iz izpovedbe prič na prejšnjih obravnavah izhaja, da tesnih medsebojnih stikov niso gojili ne stanovalci in ne Klarini svojci, zato ni tako nenavadno, da so jo našli šele po tolikem času.

"Večinoma se le pozdravljamo med sabo, sicer pa držimo bolj vsak zase. V blok z 11 stanovanji sem se priselila pred približno 15 leti in Klare nisem poznala, prav tako ne Antona, ki sem ga videla le nekajkrat na leto in šele kasneje iz medijev izvedela, kdo je. Iz svojega stanovanja v tretjem nadstropju pa vidim direktno na njihov balkon in se mi je zdelo nenavadno, da je bila metla vsa leta na istem mestu, kot da je nihče ne premakne," je povedala ena od sosed. "Celotna zgodba nas je stanovalce presenetila in ko smo se kasneje pogovarjali o tem, nas je čudilo, da nihče na hodniku ni zaznal kakšnega vonja."

Druga je dodala, da je Klaro videvala, ko je slonela na balkonu: "Pozdravili sva se, to pa je bilo tudi vse. Potem je na lepem ni bilo več tam."

Slabi družinski odnosi

Okrožni sodnik Marko Justin je doslej v razpravno dvorano povabil tudi obe Klarini vnukinji, a ene ni bilo, druga pa se je pričanju odpovedala. V preiskavi pa je razkrila, da se je njena mama s Klaro skregala že pred dvajsetimi leti in prekinila vse stike: "Vem, da vse zveni precej kaotično. Odnosi so bili pač slabi. S stricem Antonom nočejo imeti nič niti njegovi otroci."

Tudi Klara naj bi bila zelo samotarska in muhasta: če ni bila razpoložena, se ni odzivala na telefonske klice, pa tudi vrat ni odpirala. Vnukinja, ki je prišla na sodišče, jo je nazadnje videla leta 2009, ko ji je dala darilo ob rojstvu njenega tretjega otroka.

Nista imeli ključev 

Sestri sta kasneje še poskušali priti v stik z njo, vendar brez uspeha. Ključev njenega stanovanja nista imeli, Anton Kovačič pa je nazadnje vsem začel govoriti, da je njegova mama v domu za starejše. Ko sta se vnukinji pozanimali po vseh tovrstnih ustanovah v Sloveniji, babice nista našli in jo med epidemijo covida-19 prijavili za pogrešano osebo.

Policisti so 20. novembra 2020 vlomili v njeno sobo in na kavču zagledali deloma skeletizirano, deloma mumificirano žensko truplo z nekaj kosi oblačil, zlato verižico okoli vratu in zlatim prstanom na sredincu desne roke. Klara je po ugotovitvah obducenta umrla pri svojih oseminosemdesetih že leta 2012, nekje med 1. marcem in 1. majem, ki je zdaj vpisan v centralni register prebivalstva kot datum njene smrti.

Če ji je odprla, sta popili kavo

Na tokratni obravnavi je doslej še nezaslišana vnukinja pojasnila, da je bila z babico v dobrih odnosih, čeprav je bila posebna in ne preveč družabna. Kdaj jo je videla nazadnje, se ni mogla spomniti, vsekakor pa konec leta 2007 ali v začetku naslednjega leta. Imeli sta svojevrsten način komunikacije: vnukinja je pozvonila pri vhodnih vratih, in če ji je Klara odprla, je pri njej popila kavo, če ni, morda zato, ker ni mogla vstati, pa je odšla. Zgodilo se je tudi, da je babica na balkonu kadila, ona pa je stala pod njim in sta se pogovarjali.

Vnukinji se Klarina nedružabnost ni zdela čudaška, saj je imela revmo in jo je pogosto kaj bolelo, pa tudi prej ni hodila na lepše, denimo na sprehode ali izlete: "Prijateljev ni imela, je pa včasih spila kavo s kakšno sosedo."

Včasih se ji je ponudila, da ji gre po nakupih, pa jo je zavrnila, ker bo Tone vse uredil. S sinom je imela poseben odnos, kakšnega, vnukinja ni razložila.

Družinske razprtije niso njihova stvar

Vsekakor pa se je je zdelo po enem letu nenavadno, da ni več videla babice niti na balkonu. O tem se je čez nekaj časa pogovarjala s sestro in očetom, Klarinim zetom, ki je tudi poklical Antona. Ta z njim menda ni hotel govoriti, zato se je obrnil na center za socialno delo, kjer pa naj bi mu dejali, da to ni njegova stvar. Podobno so ga menda na policiji opozorili, da utegne končati celo v zaporu, če se bo izkazalo, da je podal lažno prijavo.

Čez nekaj let je očeta prepričala, da sta se vrnila na CSD, kjer so jima rekli, naj poizvedujete na domovih za starejše občane, kar ni obrodilo uspeha, in uradu za pogrešane osebe. Tam so ji povedali, da družinske razprtije niso njihova stvar.

Sosede ni več spustila v stanovanje

Seveda pa se je vnukinja obrnila tudi na Antona. Ni bila najbolj vljuden: "Rekel je, da nas to ne briga. S kakšno pravico mi je lahko dejal, da babica ni moja stvar? Vse skupaj je bilo čudno, toda kaj naj bi storila? Vlomila? Na CSD niso hoteli iti z nami."

Pričala je tudi soseda, ki je s Klaro večkrat pila kavo in preverjala, če kaj potrebuje. "Tonček tam ni živel, ji je pa nosil hrano. Ona je bila trmasta in v zadnjih letih bolna. Nazadnje me ni več spustila v stanovanje. Odklanjala je stike z drugimi ljudmi in preprosto ni odpirala vrat."

Kasneje je vprašala Antona, kje je, pa naj bi ji odvrnil, naj nič ne skrbi, ker je zanjo poskrbljeno.