Pri Romih, kjer je ta teden odjeknilo streljanje: Hvala državi, ker tako skrbi za nas!

V torek zvečer je v romskem naselju Mihovica na obrobju Šentjerneja odjeknilo več deset strelov, kar je seveda prestrašilo vaščane, sicer vajene tatvin in groženj sosedov. "Nikdar ne veš, kam bo priletel metek," je ob mojem obisku povedal ogorčeni kmet. Odpravil sem se še tja, k Romom, in vprašal za smer.

"Pri kapelici zavijte desno, naslednjih nekaj hiš je njihovih."

"In kaj lahko pričakujem?"

"V prvi hiši na desni so kar civilizirani. Naprej pa na lastno odgovornost."

D. M.

Eni Romi smo dobri, eni slabi

Najprej sem se čudil prometnemu znaku pred naseljem. Kot lastnik dveh psov vem, da moram skrbeti, da ne begata naokrog, sploh ne po bližnji cesti, kjer lahko povzročita prometno nesrečo. Poleg tega, da bi se kdo poškodoval, ali, predvsem kakšen motorist, celo umrl, bi, ob razumljivem obžalovanju, do konca življenja in morda še v naslednjem plačeval tudi odškodnino. No, Romom za to ni treba skrbeti. Pod opozorilno trikotno oznako piše: "Nevarnost naleta – psi brez nadzora." Tako smo pred zakonom vsi enaki.

Bojan in Lucija Jurkovič redno plačujeta položnice. D. M.

V prvi hiši na desni živita Bojan in Lucija Jurkovič. Že po urejenosti hiše in dvorišča je bilo jasno, da pripadata takoimenovani romski eliti. Petinšestdesetletni Bojan je tudi govoril izredno artikulirano, zlahka bi nastopal na televiziji: "Eni Romi smo dobri, eni slabi, tako kot pri vas, civilih, ampak nas vse mečete v isti koš. Udeležil sem se nedavnega protestnega shoda v Šentjerneju in poslušal, kako ne plačujemo položnic. Jaz jih redno. Naj po imenih povedo, kdo jih ne. V zadnjem času so Romi ukradli prašiča, zažgali avto, streljali. To ni prav in red mora biti, a nismo vsi krivi. Res je, dobivamo socialne transferje. Nekateri od tega nekaj imajo, drugi, ki prejmejo tudi 2000 evrov, pa ne. Kam je šel ta denar? To bi moral preveriti center za socialno delo."

Matjaž Strojin, predstavnik Ljudske iniciative Šentjernej D. M.

Službo dobil civil

Jurkovič je prepričan, da so Romi, ki želijo delati, diskriminirani: "Hišo sem naredil na žulje. V tistih časih ni bilo socialne podpore, za plačilo na roko smo garali pri privatnikih, nabirali zelišča. Z Lucijo imava sedem otrok in vsi so končali osnovno šolo, eden od sinov pa tudi srednjo frizersko in ima svoj salon v Ljubljani. Ostali so bili večinoma zaposleni v Revozu, dokler niso začeli odpuščati zaradi zmanjšanja proizvodnje. Zato so začeli iskati nov posel. V Šentjerneju je več tovarn, ena je  pravkar iskala nove delavce. A je problem, če si Rom. Sin je šel nazadnje k županu, če mu lahko pomaga do službe. Zgodilo se ni nič. Nato se je po telefonu že praktično dogovoril s firmo v Krškem, razgovor bi morali biti le formalnost. Ko je prišel tja, so videli, da je Rom, in je posel dobil  civil."

Pri naslednji hiši so me odslovili, njihov sosed, ki se ni želel predstaviti, pa je potožil, da nima elektrike, čeprav je že vgrajena omarica. "Problem je, ker je zemljišče last kmetijske zadruge. Ampak tukaj so živeli že tast in tašča, tudi vodo imamo. Poleg tega so nas povsem ogradili. To je zasluga dveh vaščanov, ki jima gre na živce vse, od prižganega radia do otrok, ki se igrajo na cesti. Kje pa naj se, če so mi tako blizu postavili ograjo?"

Povedal bi še kaj več, pa se je ob nama ustavil audi z namrgodenim Romom za volanom. Mojemu sogovorniku je navrgel nekaj besed v njunem jeziku in moral sem se posloviti.

V strahu pred selitvijo

Še prej pa sem izvedel, da je romsko naselje razdrobljeno, drugi, večji del, je dva kilometra naprej, v Draškovcu, in ga prav tako prištevajo k Mihovici. Tamkajšnji prebivalci naj bi povzročali največ težav in tam naj bi se v torek razlegli streli.

Ker so nekoč med službenim obiskom Žabjaka pri Novem mestu proti meni leteli kamni, sem razmišljal, če morda ne bi parkiral pred naseljem. Nisem mogel, makadamska cesta je ozka, na eni strani potok, na drugi gozd, tik pred naseljem pa kopica razbitih avtomobilov. V vsakem primeru bom moral zapeljati med hiše, če hočem obrniti, sem zaključil.

Ampak Henčko je bil prav prijazen, vzdušje je nekoliko pokvarilo le nekaj njegovih precej krepkejših sokrajanov, ki so naju obstopili po začetku pogovora. "Največja težava je zemlja, ki je last našega soseda, velikega kmeta, in ne vemo, kaj bomo, če se bo treba izseliti. Drugače je pa vse v redu. Država nam daje pomoč, s katero eni kaj naredijo, drugi pa nič," je dejal in še dvakrat ponovil: "Hvala državi, ker nam tako pomaga."

Zatrdil je še, da se ni streljalo v naselju: "Malo višje je bilo, ob potoku. To se ne bi smelo zgoditi. Tudi moji sosedje so nameravali

poklicati policijo."

Žaluje za floberico

Mimogrede, izvedeli smo, zakaj nekateri Romi od socialne pomoči nimajo veliko. Ker ne znajo z denarjem in jim ga očitno hitro zmanjka, si ga za oderuške obresti izposojajo pri svojih "višjih slojih", in zanje v zameno za odpis dolga opravijo tudi kakšen umazan posel. "Ločiti je treba med sofisticirano in primitivno ciganarijo," nam je povedal dobro obveščeni vir.

Ustavil sem se tudi pri vaščanih, ki jim Romi pravijo civili oziroma ta beli, kar pa se nanaša na belce in ne morebitno pripadnost Janševi stranki. Dina s prišleki iz naselja nima prida težav: "Kradli so nam rože in čevlje, pa smo jim rekli naj nehajo, in je že eno leto mir."

Njena soseda Marinka, ki živi sama, je izredno bojevita: "Na mizi sem sušila copate in so zmanjkali. Potem pa pride Ciganka in me vpraša, če jih imam še več. Nagnala sem jo. Ne smeš jim pokazati, da se jih bojiš. Kradejo mi tudi rože, zato jih imam zdaj manj, njihovi otroci pa rabutajo češnje. Dobijo jih z grabljami po hrbtu. Za vsak primer imam pri vratih vedno kol. Imela sem tudi puško, floberico, pa sem jo dala stran. Prav žal mi je za to."

Včasih niso dobivali socialne podpore

Po njenih besedah včasih ni bilo tako: "S starimi starši zdajšnjih Ciganov smo živeli v slogi. Delali so, pa nič kradli." Podobno je povedal njen sovaščan: "Star sem 80 let. Včasih so bili Cigani, zdaj so Romi, gospodje, vsi na sociali. No, ko so bili še Cigani, niso dobivali državne podpore in so morali delati. V Mihovico sta se po drugi svetovni vojni naselili dve družini, očeta sta hodila v službo, njuni ženi pa nista kradli, ampak fehtali. Ena od hčera se je zaposlila v Iskri, eden od sinov pa poročil s hčerko polkovnika, bili so torej mešani zakoni, integracija. Zdaj je vse drugače. Ne moreš imeti odnosov z nekom, ki te tepe."

V Mihovici živi tudi predstavnik Ljudske iniciative Šentjernej Matjaž Strojin: "Stanje je slabo. Gre za kršenje javnega reda in miru, kraje živali, orodja, pridelkov, grožnje, širjenje na tuja zemljišča, v zadnjem tednu smo bili priča streljanju z vojaškim orožjem, pri čemer bi lahko krogle koga najmanj poškodovale, in požigu avtomobila. Ljudje morda kazniva dejanja še prijavijo, ne vztrajajo pa pri sodnem pregonu, ker se nočejo izpostavljati. Vedo, da tako ali tako ne bo učinka. Romi jim zato odkrito pravijo, kaj nam pa morete. V ljudski iniciativi jih zdaj spodbujamo, naj gredo do konca."

Stopnjevali bodo pritiske

Kdo je kriv, čivkajo že ptički na veji - vlada, naj bo leva, desna, ali nekje vmes. "Problem je socialna politika, povsem nestimulativna do ustvarjanja za skupno dobro. Romski starši učijo otroke, češ, zakaj bi končal osnovno šolo, bodi tak, kot smo mi. Ker so mladoletniki praktično nedotakljivi, jih silijo v kriminalna dejanja. Prejšnji teden so jih starši peljali na Kostanjevico na Krki, kjer so vlomili v štiri avtomobile. Socialni transferji pa so neizterljivi. Obupno. Kot da se politika dela iz nas norca. Levi in desni si pod noge mečejo polena, namesto, da bi stopili skupaj in nekaj ukrenili. Zato smo hoteli, da je naš shod nestrankarski."

Na protestu sredi julija je ljudska iniciativa na vlado naslovila več zahtev, med drugim zagotovitev varnosti ljudi ter zaščito osebnega in družbenega premoženja, prenovo socialne in delovne zakonodaje, izterljivost kazni vseh kršiteljem – tudi prejemnikom socialnih transferjev ter preverjanje izvora premoženja pri prejemnikih socialnih pomoči in trajno nezaposlenih ob nakupih nepremičnin in luksuznih avtomobilov.

"Odgovore pričakujemo do 15. septembra, do zdaj odziva še ni bilo. Če ga ne bo, bomo stopnjevali naše aktivnosti in pritiske," je zaključil Strojin.