Še danes ni znano, zakaj sta se v nedeljo, 5. februarja letos, v bloku v Slomškovi ulici blizu avtobusne postaje v Murski Soboti, sprla 49-letni Damir Softić iz Tuzle in 26-letni Marsel Habjanič iz Kroga, tako rekoč soseda, ki pa se niti nista dobro poznala, morda le bežno srečevala na stopnišču. Državljan Bosne in Hercegovine, v Prekmurju na začasnem delu v enem od gradbenih podjetij, se je nenazadnje tam naselil šele nedolgo pred prepirom, ki se je sprevrgel v tragedijo.
Ničesar se ne spominja
Softićeve rane očitno le niso bile hude, saj so ga hitro odpustili iz mariborskega Kliničnega centra. Pred preiskovalnim sodnikom je menda dejal, da se dogodka ne spominja.
Bil je neprišteven
Na okrožnem sodišču v Murski Soboti je bil avgusta razpisan predobravnavni narok, ki pa je bil preložen na predlog Softićevega zagovornika, odvetnika Petra Kobentarja, da naj njegovega klienta pregledajo psihiatri. Z njim sta se strinjala tožilec Matej Kučan in sodnik Stanislav Jug.
Strokovnjaki na oddelku forenzične psihiatrije mariborskega Kliničnega centra so ugotovili, da je bil Softić med dejanjem neprišteven. Tožilec Kučan je tako spremenil obtožnico za umor na grozovit ali zahrbten način in predlagal ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.
Usodna rana v prsnem košu
Za danes je bilo pričakovati izrek tega ukrepa, a se je zapletlo. Vodja enote zaforenzično psihiatrijo Miran Pustoslemšek, dr. med., spec. psih, ki je Softića pregledoval v priporu, se je opravičil za zadržanost. Tako je svoje pisno mnenje pred senatom predstavila le izvedenka patologije Tina Čakš Golec: Habjanič je po njenih besedah umrl zaradi prek 40 vbodnih ran in ureznin po vsem telesu. Smrtna je bila rana v prsnem košu, zavoljo katere je izkrvavel.
Softić, ki se brani z molkom, je danes na sodišče prišel zadnjikrat. Naslednjih obravnav, razpisanih za december, se ne želi udeležiti, njegova navzočnost pa ni obvezna.
O nečaku napisala knjigo
O svojem dragem nečaku je napisala tudi knjigo: "V zadnjih tednih, ki so bili najhujši, najdaljši in najtežji v mojem življenju, sem o Marselu napisala knjigo. O tem, kako sem ga poznala in videla jaz ter o tem, kaj sva doživljala. Pisala sem o tem, kako razmišljava, pa o tem, kar sva se pogovarjala - pred in po njegovi smrti (danes ob 18.30 bo minilo točno 42 dni…). Pišem o agoniji zadnjih tednov, ki bi jih, če bi mi dva dni po pogrebu Marsel ne naročil, da napišem knjigo, verjetno ne preživela. Knjiga mi je rešila življenje. In družino. Je moja izpoved in moja spoved. So moji spomini in moji upi. Bila je moja terapija in nemalokrat edina lučka, ki me je vodila skozi šestedensko nočno moro, neskončno bedenje, blodnjo in temo."
Itak naše Golobje sodišče ga bo spustilo na prostost.