Kaj natančno izdelujete in kdo so vaše stranke?
Največje področje, ki ga pokrivamo, je avtomobilska industrija. Izdelujemo robotske celice, s katerimi naši kupci proizvajajo komponente za avto sedeže, podvozja, šasije, izpušne sisteme, …
K nam torej pride kupec z zahtevkom, na katerem piše v kolikšnem času je treba sedež zavariti, in koliko jih je treba vsak dan proizvesti. Na osnovi tega izdelamo napravo, s katero lahko to naredijo.
Sistem testiramo, damo ga v virtualno okolje, merimo čase, nato gre zadeva v proizvodnjo. Ker ponujamo rešitve na ključ, kupec nato prinese komponente, prikažemo proizvodnjo, instalacija pa se nato podre in se namesti pri kupcu.
Ima Slovenija dovolj visokotehnološkega kadra primernega za panogo, kot je vaša? Jih iščete vi, ali oni najdejo vas?
Mi se s kadrovsko politiko ukvarjamo na dolgi rok. Štipendiramo študente, ki morajo pri nas opravljati vsaj enomesečno prakso, da se spoznamo, nato se skupaj s profesorji dogovorimo za diplomsko nalogo, ki je usklajena z našimi potrebami.
Zdaj imamo zaposlenih okoli 125 ljudi, 54 od teh je inženirjev in večina je k nam prišla skozi ta proces. Zato smo zelo mlado podjetje, povprečna starost je 36 let, na vodstvenih mestih so mlajši od 30 let, ki so se pokazali za zelo odgovorne, inovativne, kooperativne in učeče.
Že desetletja poslušamo o povezovanju industrije z akademskim svetom, pa se zdi, da vedno vse ostane le na papirju? Kako to sodelovanje deluje v praksi?
Mi smo z univerzo začeli sodelovati pred približno petimi leti. Na strojni fakulteti je zdaj zelo močna skupina na področju optodinamike, kamor recimo sodi laserska površinska obdelava in to sodelovanje se je zelo lepo razvilo. Ko začne neka ekipa dobro delovati, lahko nastanejo odlične zgodbe.
Je pa dejstvo, da na Japonskem ne sodelujejo radi z ostalimi, ker je pač taka poslovna kultura. Mi smo od vodstva Yaskawe šele pred petimi letu dobili navodilo, naj se začnemo povezovati z lokalnimi inštituti. Japonci so zelo zaprta družba. Je pa Yaskawa na srečo spoznala, da je treba znanje širiti.
Finančno ministrstvo pripravlja davčno reformo, s katero bi razbremenili stroške dela za inženirje, razvijalce. Gre torej za kader, ki je tipičen za vaše podjetje … Kaj si obetate?
Že veliko krat smo poslušali razne načrte o tem, pa iz tega ni bilo nič, ali pa so se predlogi povsem spremenili. A dejstvo je, da je treba tehnično inteligenco zadržati in jo primerno nagraditi. Država te ljudi obdavči s 55 odstotki, kar je obupno.
Finančno ministrstvo se mora zavedati resnosti zgodbe. Če mi nekega inženirja nagradimo, ga s tem porinemo v višji dohodninski razred. Država mu torej pobere več, pri njegovem neto izplačilu se zato nagrada praktično ne pozna.
Naši ljudje so dnevno v kontaktu s tujino, veliko potujejo, k nam pride vsak dan vsaj pet kupcev iz tujine, ki prihajajo prevzemati stroje. In seveda dobivajo ponudbe. Mislim, da so razmere izjemno resne. Ne mora biti v Sloveniji popularno, da imajo ljudje nizke plače.
Drži predpostavka, da je robotika domena Japonske in azijskih tigrov?
Ne. V robotiki sta dva glavna igralca Japonska in Evropa, Združene države Amerike presenetljivo niso. Največji proizvajalci po številu robotov so Japonci, tehnološko pa imamo v Evropi zelo močna podjetja, ki so po proizvodnji nekoliko manjši, so pa kljub temu veliki igralci, sploh na evropskem trgu. Ta se je recimo še pred desetimi leti zelo izogibal Japonske opreme.
Yaskawa v kratkem načrtuje v Evropi večjo investicijo. Med državami, ki se omenjajo kot možne kandidatke za investiranje, je tudi Slovenija. Lahko o tem poveste kaj več?
Gre za proizvodnjo robotov. Naše osnovno poslanstvo je integracija robotov v različne naprave za različne tehnologije. Roboti pa prihajajo z Japonske. Zdaj želi Yaskawa proizvodnjo preseliti v Evropo. To bi pomenilo prenos tehnologij in povezovanje lokalnih razvojnih potencialov za nove generacije.
To bo zelo pomemben projekt, saj bo imel veliko multiplikativnih učinkov na univerze, inštitute, tudi gospodarstvo. Država, ki bi postala proizvajalec robotov, bi navsezadnje padla v zgodbo z glavnimi akterji v robotiki v Evropi.
O kakšnih številkah govoriva? Kolikšna bi bila vrednost naložbe?
Naložba je težka okoli 25 milijonov evrov, lahko bo potekala v več korakih, predvideva 100 do 150 novih delovnih mest v različnih korakih. Projekt ima zelo dobre karakteristike in učinke.
Kakšna pa je verjetnost, da pride v Slovenijo?
Slovenije z Yaskawo sodeluje že zelo dolgo. Mi smo tukaj že 25 let, poznajo nas dobro, vedo, da imamo kvaliteten kader, pa tudi poslujemo zelo dobro in imamo zelo dober ugled v skupini.
To so gotovo kamenčki v mozaiku, ki so lahko v prid tej odločitvi. Seveda so tu tudi drugi kamenčki ali pa kamni, ki lahko odločitev pretehtajo na drugo stran. Pomembna je podpora vlade, pa tudi lokalne skupnosti.
Ko govorite o kamnih … Imate v mislih gospodarsko okolje v Sloveniji?
Ekonomsko okolje je pri nas žal tako kot je. Politika govori nekaj, dela drugače. A upam, da v Yaskawi ne berejo naših časopisov ali gledajo parlamentarnega programa TV Slovenija.
Splošen vtis v javnosti je, da roboti nadomeščajo njihova delovna mesta. Robotska industrija poudarja ravno nasprotno, da lahko roboto prispevajo k ustvarjanju novih delovnih mest. Od kje ta razlika v percepciji in kako lahko roboti prispevajo k ustvarjanju delovnih mest?
To je vedno vroča tema. Robotika se je najprej začela aplicirati v avto industriji pri varjenju. Vzemiva za primer avto sedež, ki ima okoli dvesto zvarov: Če bi to varili varilci, bi gotovo pozabili narediti deset odstotkov zvarov. Sedež je seveda vitalni element, če se med vožnjo pod tabo sesuje, lahko povzročiš nesrečo. Na tem področju torej robotika ne odžira delovnih mest, ampak je nujno potrebna zaradi kasnejše varnosti produkta.
Naprej, obstajajo delovna mesta, kjer delavci z določenimi opravili oziroma gibi, denimo da dvigujejo in prelagajo deset kilogramske izdelke. Po nekaj letih se začnejo kazati poškodbe sklepov, telo se obrabi. Tukaj roboti spet ne odžirajo delovnih mest, ampak so preventiva, da se na delovnih mestih ne ustvarjajo invalidi.
Toda robotika pronica v vse pore družbe …
No, seveda se lahko to predstavi, da se na nekatera delovna mesta, ki niso težka, so pa monotona, postavi robota. Nekdo bo rekel, da roboti s tem kradejo delovna mesta. Toda to ni res. Pri monotoniji človek stagnira, smo pač v takih časih, da je dobro, če si učeč. Prihajajo mlade generacije, ki so ravno to in mislim, da zanje to sploh ne bo težava. Za tiste, ki znajo delati s pametnim telefonom in računalnikom, je upravljanje z roboti le nekakšna nadgradnja.
Uporaba robotov odpira številna etična, pravna vprašanja … Zelo aktualna so denimo avtomobili brez voznika.
Mobilnost bo čez deset let najbrž izgledala tako, kot je v Ljubljani BicikeLJ. Po mestu bodo parkirani avtomobilčki, imel boš kartico, stopil boš v avto, vnesel GPS koordinate in te bo odpeljal. Še prej pa boš to s kreditno kartico plačal. Taksisti bodo morda pa res na udaru.
Tudi pri ugotavljanju odgovornosti se bodo odpirala nova vprašanja.
To pa so stvari, ki se bodo še razvile. Ustvarilo se bo ogromno novih delovnih mest, kjer se bo vse to proučilo in bo vse delovalo kot je treba. Generirala se bodo torej delovna mesta na drugih nivojih.
Kaj bo čez dvajset let?
Ker sva ravno pri avtomobilih … Mobilnost bo gotovo šla v smer, da ne bomo mogli več dirkati. Robotika bo gotovo postala vseprisotna. Strahu o nadvladi robotov nad ljudmi pa nimam.
david.jug@zurnal24.si
kaj pa male SLO albance JJ
Še zmeraj boljše, kot male dragece. Amen.
Ma ta Kosler in njegov brat sta taka mazaca. Ta Hubert dobil goro premozenja preko denacionalizacije zdaj pa pametuje in denar lufta. Jaz bi se tudi pametnega delal ce bi dobil en kup starih bajt in samo pobiral najemnine vlagal… ...prikaži več pa nic in se malo igral z "roboti"