Kaj ste razmišljali v trenutku, ko ste preprečili tragedijo?
Nisem veliko razmišljal ... Želel sem si, da bi se vse skupaj čim prej končalo, da bi čim prej prišla policija. Da bi vse to minilo.
Koliko časa je trajalo, da so prišli policisti?
Kakšne pol ure ... nastala je namreč zmeda. Najprej so prišli samo reševalci, šele oni so nato poklicali policiste.
Ste reševalce poklicali vi?
Ne, poklical jih je dedek, ki je na kraj dogodka prišel malce pozneje.
Rok Vori, junak Slovenije 2010
Ah, nič. Sekiro sem mu vzel iz rok in ga podrl na tla. Sicer se sam ne spomnim, kako in kaj, ker sem takrat mislil samo na to, da bi se vse skupaj čim prej končalo.
Ste v preteklosti trenirali borilne veščine?
Ne, nikoli. Tega niti ne obvladam.
Ste se ob posredovanju pri sosedih počutili dovolj samozavestne? Ste verjeli vase, ste bili prepričani, da boste strica onesposobili?
O tem nisem niti dosti premišljeval. Nekako sem mislil, da se mi ne bo izmuznil iz rok in da mi bo uspelo.
Bi se danes odzvali kako drugače?
Ne, ne. Odzval bi se enako.
Kaj bi svetovali ljudem, ki se znajdejo v podobnem položaju?
Naj pomagajo in naj se odzovejo po svojih najboljših močeh. Naj naredijo, kar je prav.
Kako pa na dogodek gledajo starši?
Niso preveč veseli, da se je to zgodilo v naši vasi; nekako ne razumejo, zakaj je sosed to naredil. Name pa so ponosni in niti ne razumejo, kako mi je to uspelo (smeh).
Pred morebitno smrtjo ste rešili sorodnike ...
Ne, niso bili sorodniki. Jaz sem ju samo klical teta in stric, so pa le sosedje in prijatelji.
Ste se po dogodku kaj zbližali s sosedama, ki ste ju rešili?
Niti ne, saj smo bili že prej v dobrih, skoraj sorodstvenih odnosih. K nam sta vedno prihajali na obisk, na kakšno pijačo ob nedeljah, zdaj pa je ostalo enako.
Kako pa sta vam izkazali hvaležnost?
Takrat ko sta prišli iz bolnišnice, so jima pritekle solze in sem videl, da sta mi zares hvaležni.
Kaj je bilo s sosedo?
Na roki je imela veliko zarezo, iz katere je močno krvavela. Menda je manjkala še kakšna minuta, pa bi izkrvavela.
Šolanje. Sedemnajstletni Rok Vori je postal zmagovalec Žurnalovega projekta Junak Slovenije 2010, ker je preprečil dvojni umor. Junak z Velike Polane obiskuje tretji letnik dvojezične srednje šole v Lendavi, pozneje pa bi se rad vpisal na študij mehatronike ali strojništva.
Junak. Marca lani se je odpravljal v šolo, ko je slišal grozovite krike s sosedovega dvorišča. Tam je našel sosedo ležati v krvi in soseda s sekiro v roki, ki je nameraval napasti še hčer.
Rok mu je izbil sekiro iz rok in ga onesposobil do prihoda policistov. Pravi, da se mu življenje po dogodku ni kaj dosti spremenilo, naletel pa je na same dobre odzive vrstnikov, prijateljev in sovaščanov.
Kako je zdaj z obema?
Njuno zdravstveno stanje je dobro, le soseda ima malce slabšo gibčnost roke.
Kaj pa se je zgodilo z napadalcem?
V zaporu je. Sodili so mu že, ne vem pa, ali so mu že kaj dosodili.
Vam je dogodek pustil tudi kakšne travme, negativne posledice?
Ne, imel nisem nobenih travm, tisti večer sem o tem premišljeval in razčistil, potem pa je bilo v redu.
Se vam je življenje po tem dogodku kaj spremenilo?
Spremenilo se je le to, da sem bil deležen velike medijske pozornosti, drugega pa nič.
Se počutite junaka?
Da. Moram reči, da se po vseh teh priznanjih, bil sem tudi Pomurec leta, nekako počutim tako.
Kaj vam pomeni zmaga?
Nekaj več. Zagotovo nekaj velikega. Nisem je pričakoval, saj sem videl, da so tudi drugi junaki storili velika dejanja. Tako da sem tudi ponosen nase in zelo vesel.
Kako občutite medijsko pozornost?
Po dogodku sem se kar naenkrat srečal z veliko novinarji. Na začetku se mi je še malce zatikalo, zdaj pa že počasi gre.
Koliko politične pozornosti ste poleg sprejema pri predsedniku vlade prejeli v času od svojega junaškega dejanja?
Prejel sem še nagrado za hrabrost od policije, kjer sta me sprejela ministrica Katarina Kresal in generalni direktor policije Janko Goršek.
Se vam zdi, da so pohvale in priznanja, ki jih prejmete od politikov, pristni?
Meni pomenijo veliko, zanje pa ne vem, bi morali vprašati njih. So pa zanimive osebe in mislim, da to delajo s srcem.
Vas ljudje na ulici prepoznajo? Kako se odzovejo?
Ja, v Pomurju me kar prepoznajo, me pozdravijo, nekateri tudi čestitajo.
Kako so vaše junaštvo in medijsko pozornost sprejeli vaši vrstniki, prijatelji?
Od dogodka se ni nič spremenilo. Na začetku so bili malce šokirani nad tem, kaj se je z mano zgodilo. Ko so pa vse videli v časopisih in po televiziji, so se nekako pomirili. Mislim, da so tudi malo ponosni name, skupaj se na ta račun že šalimo.
Kaj pa dekleta? Ste deležni kaj več pozornosti deklet kot prej?
Pa ... morda. Sicer pa tega ne opazim.
Imate dekle?
Ne, imam boljšo prijateljico.
Kaj bi radi postali v življenju?
Morda nekaj v zvezi s strojništvom ... ali pa če bi mi uspelo še kaj narediti v nogometu.
Kateri so vaši trenutni hobiji?
Moj največji hobi je nogomet.
Kje pa igrate?
Sem srednji vezni, prednji vezni igralec, igram pa v pomurskem Nogometnem klubu Hotiza. Moram povedati, da smo trenutno prvi v pomurski ligi, tako da nam gre za zdaj kar dobro.
Kateri superjunak ste si želeli biti v otroštvu?
Superjunak morda ne toliko. Moram pa povedati, da sem oboževal nogometaše. Ko sem bil majhen, sem oboževal Zinedina Zidana.
