"Imel sem občutek, da sem naenkrat postal zelo močan"

Kako si vedel, da se fant utaplja? Mu je med plavanjem zmanjkalo moči?
Opazil sem ga, ko je mahal z roko in mu je glava že šla pod vodo. Ko pa sem prišel zraven njega, je naenkrat roke dal dol in omagal. Ko sem ga nesel na obalo, sem mu moral glavo podpreti, ker mu je že visela dol.

Si kaj razmišljal, preden si skočil v vodo?
Ne, kar skočil sem, nič nisem razmišljal.

Koliko daleč od obale pa je bil ta fant, ki se je utapljal?
Dobrih deset metrov. Kakšne tri metre je najprej voda plitva, potem pa, kot da bi odrezal, postane globoka.

So bili na obali tudi drugi ljudje?
Ja, bila je nabito polna plaža. Moral si paziti, kam boš stopil, toliko ljudi je bilo.

Pomagal ni pa nihče?
Ne, nihče. Niti ko sem ga vlekel ven, na obalo, ni nihče prišel pomagat. Vsi so prišli le firbec past.

Zakaj, misliš, ni nihče priskočil na pomoč?
Najprej so najbrž mislili, da se fant igra. Potem ko sem ga začel reševati, pa so si rekli: saj ga bo že on rešil.

Si morda razmišljal, da bi lahko tudi tebe povlekel pod gladino, ko si ga vlekel iz vode?
Res je bila nevarna situacija. Lahko bi me zgrabil, ampak pod vodo zdržim eno minuto, tako da bi se mu že kako izvil iz prijema.

Je bil fant pri zavesti, ko si priplaval do njega?
Bil je že čisto iz sebe, skoraj nezavesten. Če ne bi prišel tisti trenutek, bi šel pod vodo.

Te je bilo kaj strah?
Ne, v tistem trenutku me ni bilo nič strah.

Kaj pa pozneje, si kaj razmišljal o tem?
Ja, ponoči sem razmišljal, da sem moral pa res nekaj dobrega narediti.

Se ti je zdelo, da vse skupaj poteka hitro, ali se ti je reševanje vleklo?
Zelo hitro je minilo. Takrat sem imel občutek, da sem poln moči, da sem naenkrat postal močan, in sem brez razmišljanja skočil v vodo.

Znaš dobro plavati?
Seveda.

Kje pa so bili dečkovi starši med tem, ko se je utapljal?
Njegov oče mi je, potem ko je opazil, da ga vlečem iz vode, prišel pomagat in ga odnesel na plažo.

Najbrž ti je bil zelo hvaležen.
Ja, zelo. Ko so ljudje odhajali, je prišel nazaj k meni in me vprašal, kje imam starše. In sem mu odgovoril, da so v apartmaju. No, potem mi je dal sto kun. Je rekel, da bom imel za sladoled.

Si dal fantu tudi umetno dihanje?
Ne, ni bilo treba dati umetnega dihanja. Le po trebuhu so ga malo pomasirali in obrnili na bok.

Kdo? Reševalci?
Ne, njegov oče je pomagal. Reševalcev sploh ni bilo.

Nihče od ljudi, ki so bili na plaži, ni poklical reševalcev?
Ne, nihče.

Si bil kdaj na tečaju prve pomoči? Znaš dati umetno dihanje?
To pa znam, seveda. Kakšnega pol leta sem hodil na krožek prve pomoči.

Torej ti je tudi to pomagalo, da si vedel, kako se odzvati?
Ja, gotovo. Tudi ko sem bil v nižjih razredih, smo imeli plavalni tečaj, kjer so nam pokazali, kako rešiti človeka iz vode.

Tvojih staršev ni bilo s tabo na plaži?
Ne, ni jih bilo.

Te kar samega pustijo k vodi?
Ne. Naš apartma je ob obali. Gredo le na balkon in vidijo, kaj se dogaja na plaži.

Bi danes ravnal kaj drugače?
Ne, če nekdo potrebuje pomoč, mu je treba pomagati.

Koliko pa je bil star fant, ki si ga rešil?
Ne vem. Niti ne vem, kako mu je ime.

Nisi imel nič več stikov z njim po tem dogodku?
Ne. Naslednji dan ne njega ne očeta ni bilo na plažo. Lahko da so starši ločeni in ga je oče imel le za nekaj časa. Ta pa ni želel povedati, kaj se je zgodilo, da mu potem ne bi še bolj omejili stikov s sinom.

Kako je bilo, ko se je začela ta zgodba vrteti po medijih? So te ljudje na ulici prepoznali?
Ja, so me kar prepoznali. So rekli, da sem junak in da sem zelo pogumno ravnal.

Kako ti gledaš na vso to medijsko pozornost okoli tebe?
Mi je kar všeč.

Kako pa je bilo v šoli? Kaj so rekli sošolci?
Nekateri so bili ljubosumni, da se oni niso znašli v takem položaju kot jaz in da oni niso tako pomembni. Drugi pa so rekli, da sem junak. Tudi učitelji so mi rekli: "Bravo, čestitamo, pogumno si ravnal."

Ti učitelji zaradi tega kaj skozi prste pogledajo v razredu?
Kaj pa vem ... Mogoče so malo manj strogi do mene.

Kaj tebi pomeni ta zmaga?
Najpomembnejše mi je, da sem prav ravnal in da bi še enkrat to naredil. To dokazuje tudi ta zmaga.

Imaš samega sebe za junaka?
Ja. Da sem tako ravnal, je gotovo malo junaško.

Kdo pa je zate junak? Imaš kakšnega vzornika?
Niti ne.

Kaj bi rad počel, ko boš odrastel?
Rad bi bil avtomehanik.

Zakaj?
Moj ati dela v avtomehanični delavnici, pa mi je zanimivo in bi tudi jaz to počel.

Torej že veš, kam boš šel v šolo po končani devetletki?
Ja, v avtomehanično srednjo šolo.

Imaš kakšen hobi?
Ja, že kakšni dve leti vozim motokros.

Si že imel kakšno nesrečo?
Ja, ampak nič hujšega. Padeš, pa se pobereš ...

S čim se še ukvarjaš? Povej nam kaj o sebi.
Končal sem šest let glasbene šole. Igram kitaro, bolj ali manj za dušo. Pa v šoli sem dober recitator, skoraj sem zmagal na tekmovanju Župančičeva frulica. Tudi živali imam rad; doma imamo ovce in koze.

Dekle že imaš?
Nekaj mi jih je všeč, ampak zaresne punce še nimam.

Jim je bolj všeč to, da igraš kitaro, ali to, da si junak?
(Smeh.) Ne vem. Tega še nisem ugotovil.

Si junak tudi pri ocenah v šoli?
Hja. Bolj tako tako. Na meji.

Kaj ti dela največ preglavic?
Matematika. Pa slovenščina (premor). Lahko povem še, s katere šole prihajam, ker mi je ravnateljica rekla, naj jo omenim?

Ja, seveda.
Obiskujem Osnovno šolo Loka Črnomelj. Je zelo v redu šola in sem z njo zelo zadovoljen. Učiteljice so zelo dobre, posebno Vida Muc in Maja Kunič.

So ti danes (intervju je bil narejen v torek, op. a.) izostanek od pouka opravičili?
Ja. Učiteljica mi je rekla, naj bom en dan doma, da se spočijem.