Slovenija > Intervjuji
5507 ogledov

"Doživela sem zavrnitve, ki so me izučile, da morda o tem ni pametno govoriti prav z vsakim"

Jokajoča deklica Profimedia
Kako je biti posvojen? S kakšnimi občutki se posvojena oseba spopada? O vsem tem nam je pripovedovala Ela Kos, ki so jo starši pri desetih mesecih posvojili iz Zenice v Bosni.

Tema posvojitve in pričevanja posvojencev o tem, kako je biti posvojen, dolgo niso našli prostora v javnem diskurzu. Lahko bi rekli, da je problematika posvojitev bolj kot ne tabu tema. To je pred dvema letoma ugotovila tudi Ela Kos, ki se je s partnerjen nekaj časa (neuspešno) trudila zanositi in se je počasi začela zavedati, da bo mogoče treba začeti razmišljati o pregledih za neplodnost oziroma o posvojitvi.

Ela Kos | Avtor: Ela Kos Ela Kos
Ta tema njej pa njej ni bila povsem nova; njena starša sta jo kmalu po rojstvu posvojila iz Bosne. Z njo je takorekoč odraščala od malih nog in ji o njej nikoli ni bilo težko spregovoriti. Zavedala pa se je, da marsikdo s to tematiko ni tako domač in bi s svojimi zapisi lahko ovrgla vsesplošno prepričanje, da bi se tega tako kot neplodnosti morali sramovati.

"Čeprav sem si želela biološkega otroka, sem se zavedala, da je posvojitev ena izmed rešitev. Ugotovila sem, da se veliko ljudi ne strinja. Če jim ne uspe spočeti otroka, zanje to predstavlja velik problem. Kot posvojen otrok sem želela predstaviti svojo zgodbo in dokazati, da je posvojitev nekaj povsem človeškega," pove avtorica Instagram profila Posvojitev brez cenzure, kjer deli iskrene vsebine o svoji izkušnji.

Hkrati z njimi opogumlja ostale, ki delijo podobno zgodbo. Nanjo se obrača vse več ljudi; nekateri so o njej pripravljeni spregovoriti takoj, spet drugi potrebujejo leto dni, da jo kontaktirajo. Zanimanje za temo narašča, opaža. Sprva je bil njen profil v angleščini, a ker je bila deležna poplave negativnih sporočil in izkušenj posvojencev z vseh koncev sveta, se je odločila profil spremeniti. Njena izkušnja posvojitve je lepa, zaveda pa se, da vsi niso imeli te sreče.

Se spominjate dneve, ko so vam doma povedali, da ste posvojeni?

Spominjam se ga predvsem iz slik in pripovedovanja. Vem, da sem bila stara štiri leta in sva se z mami v kopalnici umivali, nakar sem jo vprašala, če sem pila mleko iz njenih dojk. Mami mi je odvrnila, da ga nisem mogla, saj me je rodila druga gospa in sta me kasneje z očijem vzela, ker gospa zame ni mogla skrbeti. To je bilo tisti trenutek zame dovolj in ni imelo veliko teže. Ključno zame je bilo, da smo skupaj.

Z leti je prišlo do več vprašanj, vsake toliko se mi je, po domače povedano, odtrgalo. Na to so me spomnili različni dogodki oziroma vsakodnevni prizori in filmi. Pomembno je, da z otrokom zgodbo gradiš počasi in mu postopoma razkrivaš, kar ga zanima. Mami bi mi lahko povedala vse že, ko sem bila čisto mala, a to ne bi imelo smisla. Otrok se mora informacij zavedati, da jih lahko sam pri sebi predela.

Temnopolt dojenček Slovenija Presenetljivo: Iz te države smo lani posvojili več otrok kot iz Slovenije

Kako ste se v otroštvu soočili z dejstvom, da ste posvojeni? Kaj je pri tem najhuje?

Kaj je najhuje, je težko ubesediti. Kar mi prvo pade na misel, je morda to, da se ti porajajo vprašanja, kdo tvoj biološki starš sploh je, kako izgleda, si mu kaj podoben … Ker sem s tem živela že od malega, mi ni bilo nič prav posebej grozno. Najslabši občutek je morda to, da te je nekdo zapustil, ti kot otrok pa na to sploh nisi imel vpliva. Danes razumem veliko stisko, ki jo je oseba doživljala, ko je morala zapustiti tako majhno štručko. Skozi leta lahko do mame gojiš tudi obsojanje, a počasi začenjaš razumeti njeno stran. Moja mama je bila stara komaj 16 let in le predstavljam si lahko, kako ji je bilo grozno. Danes sem ji lahko le hvaležna, da me je sploh rodila in sem tu, kjer sem.

Vam je bilo o tej temi z drugimi težko spregovoriti?

Nerodno mi ni bilo nikoli, saj so me z dejstvom, da sem posvojena, starši soočili zelo zgodaj. Posvojitev so mi predstavili kot nekaj zelo dobrega za obe strani in sem s tem zelo lepo živela. Vseeno pa mi je bilo težko najti način, kako to povedati svojim vrstnikom. Kot kraj rojstva sem imela zapisan kraj, kjer sem odraščala. Kasneje so me sošolci začeli spraševati, zakaj je tako zapisano, in sem sprva dejala, da sem bila rojena na domu. Nato sem čakala primeren trenutek, kdaj in komu sploh povedati.

Začela sem izbirati ljudi, ki sem jim zaupala, posebej v najstniških letih, ko sam sebe še iščeš. Takrat mi je bilo to dejstvo najtežje obvladovati, pa ne v smislu, da bi mi bilo nerodno, temveč zaradi zavedanja, da imam nekje na svetu tudi biološke starše. Velikokrat sem svojim staršem pod nos vrgla, da so mogoče tisti starši bolj prijazni in bi mi pustili iti ven. Imela sem takšne in drugačne izpade, ki jih sedaj močno obžalujem. Temi sem se zato v preteklosti pogosto izogibala, saj sem se zavedala, da je druga stran ne bo razumela.

Otrok Slovenija Istospolni pari izenačeni pri posvajanju otrok, to so ključni kriteriji

Čeprav gre za povsem nepomemben podatek, ki o vas kot osebi ne pove zelo malo, če ne celo nič …

Res je. A doživela sem zavrnitve, ki so me izučile, da morda o tem ni pametno govoriti prav z vsakim. To se mi je denimo zgodilo v srednji šoli, ko sem se zaupala sošolki. Ta se od takrat dalje z mano ni več družila. Ravno zaradi takih izkušenj začneš izbirati osebe, ki bi jim bilo tako osebne podatke sploh vredno razkriti.

Na to, kako si o tej tematiki pripravljen spregovoriti, verjetno vpliva tudi odprtost za pogovor s strani staršev, kajne? Menite, da jih ta podatek veliko raje zadrži zase?

Na žalost je res tako. Le v bližini mojega doma sem bila seznanjena z dvema primeroma, v katerih starši svojim otrokom niso nikoli razkrili, da so jih posvojili. Treba se je zavedati, da otrok to slej ko prej izve. Obstaja res majhna verjetnost, da nihče drug razen staršev s tem ni seznanjen. Menim, da bo otrok v 95% primerov zvedel, da je posvojen. In prav je, da to najprej sliši od svojih staršev.

Če otrok to izve čez 15 ali 20 let, se mu bo podrl svet. Zgubil bo svojo identiteto. To ga lahko popolnoma zmede. Zvedeti kaj takega ni nikoli enostavno. Če ga v tem duhu vzgajajo od vsega začetka, je otroku precej lažje, saj lahko zastavlja vprašanja skozi različna obdobja svojega odraščanja.

Maja Štamol Droljc intervju Magazin Naša znana modna oblikovalka odkrito o posvojitvi temnopoltih hčerk

Na določeni točki verjetno skoraj vedno pride do tega, da si posvojenec svoje biološke starše želi spoznati. Ga lahko to še bolj zmede in mu poraja iluzorna pričakovanja? Ali je prav, da se mu jih omogoči spoznati?

Če si otrok želi spoznati svoje biološke starše, je prav, da se mu to omogoči. Starš mora biti pri tem pripravljen na marsikaj; morda lahko otrok z njimi postane dober prijatelj in bo stik z njimi želel vzdrževati, morda pa mu bo en obisk dovolj. Če dobiš odgovore, ki jih predvsem v najstniških letih iščeš, se mi zdi popolnoma v redu. Moraš pa imeti sam pri sebi dobro razčiščeno, kaj od tega pričakuješ in česa si želiš.

Ste sami svoje biološke starše poiskali?

Svojo biološko mamo sem našla, a osebno se nikoli nisva srečali. Slišali sva se le preko sporočil. Svoji družini ni povedala zame, zato sem sprva čakala, da se opogumi in jim pove. To, da sem bila njena skrivnost, sem razumela in bila pripravljena na to, da ima verjetno drugo družino. Bolj me je motilo dejstvo, da mi ni dala odgovorov na vprašanje o zdravstveni kartoteki ali o mojem biološkem očetu. Kontakti so se sčasoma ohladili, le še za rojstni dan si voščiva.

Slabo vest sem imela predvsem zaradi svojih staršev, ki pa so mojo odločitev, da poiščem biološko mamo, sprejeli zelo razumevajoče. Popolnoma so mi zaupali. Na to so ju pripravile številne knjige, ki sta jih prebrala pred posvojitvijo. Tudi sama nisem nikoli mislila, da je moja druga družina boljše in bi si želela iti k njim. 

Na svoje starše niste gledali drugače, potem ko ste zvedeli, da ste posvojeni?

Nanje nisem nikoli gledala drugače. Le v času najstništva so mi ušle opazke, kot so: 'Kaj boš ti meni govoril, saj nisi moj ati/mami!'. To jih je res moralo boleti. Starševstvo ni le DNA, temveč ljubezen, in kdo te vzgaja.

Je vaša izkušnja na vas vplivala tudi na nadaljnji življenjski poti?

Ta izkušnja me je naredila zelo odprto. Nikogar, ki odstopa od povprečja, ne obsojam. 

So vas kontaktirale tudi osebe, ki s posvojitvijo niso imele najboljše izkušnje?

Da, tudi. Nekatere zgodbe so bile prav fascinantne, v negativnem smislu. Določenim posameznikom posvojitev predstavlja travmo in si jo razlagajo le kot dejstvo, da jih je mama zapustila in jih nihče noče. To razmišljanje jim je nato oteževalo vzpostavljanje vezi s posvojitelji. Meni pa so pisali, naj posvojitve ne predstavljam kot neko dobro delo. Ker to ni bil moj namen, saj je moja izkušnja dokaz, da lahko nastanejo tudi lepe zgodbe, sem profil zastavila nekoliko drugače. Zavedam pa se, da so bile izkušnje pred leti verjetno drugačne, drugače je tudi pri medrasnih posvojitvah.

Se pogosto zgodi, da pri posvojencih ostane grenak priokus zavrnitve bioloških staršev, zaradi česar ne morejo iti dalje?

Čisto odvisno od tega, kakšnega podpornega sistema so bili deležni med odraščanjem. Nekateri takrat tega niso uspeli uspešno predelati, zaradi česar imajo posledice tudi v odrasli dobi.

Ste tudi vi na kateri točki morali poiskati pomoč, ali vam je uspelo posvojitev predelati sami?

Meni je to uspelo s pomočjo družine in prijateljev, predvsem pa sami, saj tega nikoli nisem dojela kot nekaj slabega. Posvojitve nisem doživela kot problem, ki bi ga morala reševati. Do sedaj nisem potrebovala nobene strokovne pomoči, ne pravim pa, da bi bilo nič narobe, če bi jo imela.

Noseča ženska Svet Množično romanje nosečih Rusinj v Argentino. Zakaj?

Vam pri tem pomaga, da se pogovarjate s posamezniki, ki si delijo podobno izkušnjo?

Da, zelo. Sedaj, ko se mi je javilo toliko ljudi, dejansko šele vidim, koliko nas je. Pred tem sem se zavedala, da je posvojitev veliko, šele sedaj pa sem spoznala, da nas je neverjetno veliko. In to celo veliko sovrstnikov. Zdi se mi pomembno, da med seboj delimo zgodbe. S tem namenom bom spomladi organizirala druženje. Nanj bodo vabljeni tudi posvojitelji oziroma tisti, ki se odločajo za posvojitev. Že sedaj se veliko ljudi obrača name z vprašanji in to bi jim znalo marsikaj razjasniti.

Menite, da pari, ki se odločijo za posvojitev, otroka kdaj ne sprejmejo scela?

Do tega lahko pride. Situacijo lahko primerjamo z novopečeno mamico, ki potrebuje nekaj časa, da se poveže s svojim novorojenim otrokom. Ne glede na to, koliko se na posvojitev pripravljaš, ne moreš predvideti, kako se bodo možgani odzvali v tistem trenutku. Vedno pravim, da posvojitelji ne smejo takoj obupati in si morajo pustiti čas. Čas in sprejemanje sta ključna. Starši in otroci se morajo navaditi drug na drugega. Sčasoma vse steče. Nekoč mi je nekdo, ki ima tako biološke kot tudi posvojene otroke, dejal: 'Vem, da sta oba otroka posvojena, a nikoli ne vem, katere dva.' 

deklica Aja, ki so jo rešili izpod ruševin v Džindarisu po uničujočem potresu Svet To se je zgodilo z novorojenčico, ki so jo rešili izpod ruševin

Ste se kdaj soočili z občutkom, da ste bili za starše v bistvu druga možnost? 

Tega se dejansko nisem nikoli spraševala. Spraševala pa sem se, kako je življenje kdaj lahko tako nepravično. Menim, da sem z namenom tu, kjer trenutno sem, in poskušam to najbolje izkoristiti. 

Kaj bi svetovali posvojencem, ki gredo sedaj čez pestro (najstniško) fazo?

Ne bodite tako nesramni, bodite prizanesljivi (smeh). Včasih se porodijo tudi grde misli. Dokler pa ta občutek ni nekaj dolgotrajnega, z njim ni nič narobe.