Manca Smrekar se je rodila drugačna, s komaj opazno razliko, a za njen svet zelo pomembno. Ima majhno anomalijo, ki se ji reče simbrahidaktilija, kar pomeni bolezen kratkih prstov. Zaradi nesrečnih zapletov pri razvoju tako nima prstov na levi roki. Prav na račun njene drugačnosti je v otroštvu velikokrat raje ostala sama. Bežala je v notranji svet, ker sveta, kjer te ljudje ne sprejmejo zaradi telesne hibe, ni razumela.
Zase pravi, da je zelo hektična in hkrati perfekcionistka, kar pa je veliko nasprotje dveh lastnosti. Velikokrat želi nekaj opraviti na hitro in včasih ji zaletavost ter trma prineseta uspehe. V obdobju manj kot dveh let od začetka profesionalnega ukvarjanja s paraplezanjam je na Svetovnem prvenstvu v Moskvi za las zgrešila stopničke in osvojila 4. mesto. Ta uspeh ji je prinesel tudi naziv Slovenska parašportnica leta 2021.
Velikokrat pa je hektika tudi krivec za nesrečo ali neuspeh. Za prihajajočo sezono je imela velike načrte, a se ji je zaradi (pre)velike vneme in zaletavosti pripetila poškodba kolena. Ta jo je od plezalne stene oddaljila za več kot pol leta. Prisilni počitek bo izkoristila za poslovno področje in urejanje življenja s svojim zaročenem iz ameriške paraplezalne reprezentance.
Kako ste se kot otrok soočili s svojo telesno hibo? Ste se zaradi nje počutili drugačno od ostalih vrstnikov?
Da, na nek način te telesna hiba naredi kot drugačnega od ostalih, saj se nekateri ne morejo poistovetiti s tabo. V vrtcu, osnovni šoli in nekje do srednje šole so nekateri izkoristili priliko za neizvirno in preveč očitno zbadanje. Nekaterim se prehitro zasmiliš, saj tvoje trpljenje skozi med odraščanjem povezujejo z njihovim. Na srečo obstajajo taki, ki jim je za mojo roko vseeno in me vidijo kot osebo.
To sem težko razumela, saj sem bila od vrtca in osnovne šole naučena, da te ljudje radi ocenjujejo zgolj in samo vizualno. Vse ostalo jim niti ni bilo pomembno. Zaradi nepopolnosti so menili, da sem lahko vesela kakršne koli družbe. Skozi otroštvo so me obdajali grozni občutki samote in kasneje nerazumevanje, zakaj narobe vidim svet.
Je prav, da starši vzgajajo na način, ko telesnih hib ne izpostavljajo, ali morajo to vseeno imeti v mislih?
Seveda je primerno, da se to izpostavi, zlasti če otroku predstavlja določen problem. Res pa je, da pri meni v osnovni in srednji šoli mnenje staršev ni imelo teže. Bilo je le kratkotrajna opora. Njihovo mnenje je bilo prvo zrcalo tega, kako moja telesna anomalija nima veze s tem, kdo sem kot oseba. Četudi starši ne razumejo otrokovih občutkov, je pomembno, da so na otrokovi strani; jim nudijo oporo in so jim pripravljeni poslušati. Moji starši so vedno govorili, da moja roka ne igra glavne vloge v mojem “filmu”, a sem do tega razumevanja morala priti sama.
Kaj svetujete staršem otrok, ki imajo kakršno koli telesno hibo?
Priporočam veliko pogovorov z otroki in čim bolj odprt odnos. Naj jih ne pustijo prepuščene sami sebi. Seveda jim morajo zaupati in jih prepustiti odraščanju, a pogovorov naj kljub temu ne opustijo. Pomembno je, da otrokovih čustev ne zanemarjajo in ne zmanjšujejo vrednosti njegovih problemov. Ne glede na to, za kak problem gre, je otroku tisti trenutek velik. Prav tako jim svetujem in jih vabim, da otrokom poskušajo najti hobije. Tudi šport, če jih ta veseli.
Se vam zdi, da je družba v Sloveniji še vedno nenaklonjena drugačnosti in drugačnim?
Težko rečem, saj sem svojo roko pred drugimi od nekdaj skrivala. Ravno zaradi tega ocenjevanja skozi otroštvo in seveda zbadljivk. Na nekoga, ki poskuša odraščati v odraslo, odgovorno in stabilno osebo, ki bo lahko gradila svoj svet, zelo vpliva mnenje ostalih. Kdo si in kaj počneš, ni pomembno, saj te vizualni kompleks razvrednoti. Sama sem vseeno želela biti v svetu 'normalnih' problemov, zato sem roko, kot mojo šibko točko, skrila. Vendar kompleksa nisem rešila. Znebila sem se ga zelo pozno.
Ste potrebovali veliko časa, da ste se sprejeli?
Od vrtca, osnovne šole, pa vse do poznih 20. let se nisem sprejemala; roko sem skrivala in prejokala celo morje solz. Proces sprejemanja je trajal. Prvi preskok sem doživela pri plezanju. Nekateri ljudje so z občudovanjem spremljali moj napredek. Kljub plezanju brez prstov in začetniški fazi sem hitro in drzno poskušala slediti njihovemu nivoju plezanja.
Dolgo sem želela, da bi lahko svoje mišljenje o sebi spremenila. Rada bi tudi na ven pokazala, kako nepomembna je moja telesna anomalija. S tem bi se lahko videla drugače. Do preskoka sem prišla tudi s pomočjo določenih knjig, nekaj pa so pripomogli hormoni in prehrana. Predvsem pa zavedanje o svojih reakcijah, občutkih in čuječnost. Pripomogli so tudi ljudje, ki me obdajajo. Opustiti sem morala igro vloge žrtve.
Morda na svojo invalidnost danes gledate drugače? Jo dojemate kot prednost ali kot oviro?
Trenutno jo res vidim kot prednost in sem ji hvaležna, saj sem na njen račun v slovenski reprezentanci (smeh). Ves čas sem želela biti del neke skupnosti, nekam pripadati. Zdaj, ko mi je to uspelo, želim javnost informirati o paraplezanju in jo ozaveščati o invalidnosti v športu. Ponosna sem, da sem postala ambasadorka kampanje Postani športnik. Nikoli ne bom vedela, kakšno bi bilo moje življenje brez te majhne invalidnosti. Sedaj sem zelo hvaležna, da se je odvilo, tako kot se je; da sem našla šport, zrasla kot oseba in se končno sprejela. Biti invalid v našem svetu ni le ovira, ampak je lahko tudi priložnost.
Ste v športu našli svoje poslanstvo?
Sem, znotraj tega sem našla tudi meni pomembne ljudi, nekaj, kar me krepi, prežene dolgčas in mi hkrati odpira nove priložnosti.
Ste imeli v preteklosti težave s tem, da ste se nenehno primerjali z ljudmi, ki nimajo poškodbe ali gibalne oviranosti?
To ljudje pogosto počnemo. Tudi če nismo invalidi, se obsojamo ali obsojamo druge. Bila sem in sem še vedno zelo občutljiva oseba, hitro me prizadene obnašanje ljudi, nesramnost, škodoželjnost. Zato se z njimi velikokrat nisem želela pogovarjati in sem bila raje sama, doma na varnem. Kasneje sem v družbi začela ugajati drugim, z željo, da bi jim bila končno všeč. Težko sem sprejela, da ne moreš biti vsem všeč. Še vedno se učim, da se za družbeno sprejemanje ne potrebujem prilagajati, in da sem končno lahko to, kar sem.
K temu je verjetno pripomogel tudi vstop v svet športa in paraplezanja. Pa vendar tudi na tem področju nimate vsi enake oviranosti.
Zato se tudi ne primerjamo in sodi vsak v svojo kategorijo glede na stopnjo invalidnosti. Denimo, če nimaš nog, ali pa si slep …, gre za popolnoma drug stil plezanja. Primerjav torej ni, je pa veliko šaljenja na račun drugega (smeh), brez občutkov užaljenosti ali prizadetosti. Gre za vzajemni 'ferplej' (smeh).
Kako sami vidite paraplezalno skupnost? Se med seboj bodrite, ali pa je tudi med vami prisotna določena mera tekmovalnosti?
Kakšna podpora, opažate, je namenjena parašportnikom s strani države? Ste naproti ostalim športnikom zapostavljeni?
Sama lahko govorim le z vidika paraplezanja. Morda to ni posebej zanimivo, ker še ni na paralimpijskah igrah. Kmalu bo znano, ali se bo to spremenilo v letu 2028. Za javnost zagotovo ni tako interesantno, kar se posledično pozna pri gledanosti. Obstajajo sicer določena podjetja, ki paraplezalce podpirajo bolj kot ostale športnike. Predvsem v Združenih država Amerike so nekateri paraplezalci, ki zaslužijo dovolj za življenje samo iz tega naslova. Mi žal nismo tam.
Kakšen pa je odnos javnosti do parašportnikov?
V svetu parašporta sem šele drugo sezono in res težko ocenim. Sploh paraplezanje ni tako poznano. Nazadnje sem zbirala donacije za udeležbo na tekmi in ljudje so res hitro priskočili na pomoč. Izkazali so mi podporo. Prepoznali so osebo, željno tekmovati in zastopati barve Slovenije. Mislim, da bi storili še več, če bi lahko.
V svetu paraplezanja ste spoznali tudi svojega zaročenca, člana ameriške parareprezentance. Kako vama uspeva zveza na daljavo?
Povezuje naju skupna izkušnja odraščanja s podobnimi težavami, vezanimi na telesno okvaro oz. invalidnost. Ravno zato se bolje razumeva in soočava s podobnimi občutki. Benjamin je pravzaprav prva oseba, ki me razume. Večina invalidnih soplezalcev iz reprezentance ni invalidov od rojstva, zato so njihove zgodnje izkušnje precej drugačne od mojih.
Nihče ni popoln, vsak se mora sprijazniti s svojimi hibami in ignorirati okolico, ki mu želi slabo.