Nekoč sta sodelovala z Lady Gaga in živela v Hollywoodu, danes kmetujeta v Kungoti

Gordana Grandošek Whiddon je prva Slovenka, ki je zaplesala na Broadwayu, njen mož Trent Whiddon pa je avstralski plesalec in koreograf, ki je v karieri sodeloval tudi z velikimi imeni, kot so Lady Gaga, Tony Bennett, OneRepublic in Rod Stewart. Skupaj sta dolga leta živela v Los Angelesu, nastopala na svetovnih odrih, koreografirala, producirala, snemala in ustvarjala v mednarodnem prostoru.

A odločila sta se, da vso slavo in blišč zamenjata za štajerske griče. Kupila sta posestvo v Kungoti, kjer danes kmetujeta in oddajata nastanitve gostom, ki iščejo mir in stik z naravo. Za Žurnal24 je Gordana iskreno spregovorila o tem, zakaj sta se odločila za tako velik življenjski preobrat, kako sta se lotila prenove domačije v Kungoti in kako danes usklajujeta življenje med ustvarjalnim delom, plesom in ritmom narave. Med pogovorom pa se nam je na kratko pridružil tudi Trent.

Za seboj imata hvalevredni karieri. Lahko na kratko opišeta, s katerimi velikimi imeni sta že vse sodelovala, v katerih oddajah sta bila ...?

S Trentom sva se spoznala pred 24 leti v Biloxi, Mississippi, v avstralskem plesnem šovu Burn the Floor, s katerim sva prepotovala ves svet. Plesala sva na Broadwayu, jaz kot edina Slovenka. Skupaj sva delala na NBC televiziji, ABC, in BBC-jevi oddaji Strictly Come Dancing. Trent je bil profesionalni plesalec, plesal s Pixie Lott, jaz sem pa plesala z Ronanom Keatingom. Trent je plesal za Lady Gaga, Tony Bennett, One Republic, Take That, skupaj pa sva plesala za Backstreet Boys. Trent je tudi koreografiral za Rod Stewarta. Koreografirala in producirala sva veliko plesnih šovov za BBC za profesionalne plesalce. Producirala sva najin lasten musical Le Hotel v Mariboru leta 2017. Naredila in posnela sva kratek film Choose Love, ki je bil nominiran v North Hollywood Cinema Fest in San Jose short film Festival. Tudi trenutno snemava kratek film, ki ga želiva predstaviti na Cannes Film Festival. Doma pa me je slovensko občinstvo verjetno bolje spoznalo v kuharski oddaji Riba, raca, rak, The Real Housewives of Slovenia: Vražje dame ter Zvezde plešejo.

Magazin Vse se je začelo z Eltonom

Javno sta že povedala, da vaju je že, ko sta bila v Los Angelesu, začela klicati drugačna, mirnejša vizija življenja. Zakaj? Sta bila utrujena od tempa, od blišča in industrije, sta v vsem tem hrupu začela izgubljati stik sama s seboj ...? Je bil ta klic tih in počasen – ali pa je prišel v obliki konkretnega dogodka, po katerem ni bilo več poti nazaj?

Ko sva se preselila v Los Angeles leta 2014, naju ni gnala neka misel, da bi se ustalila in umirila, ampak je bila zgolj ideja, da bi na kmetiji naredila nek farm retreat in bi vzporedno še naprej plesala in ustvarjala. Vedno sva imela v mislih, da bova, ko bova stara nekje 60 ali 65 let, začela obnavljati kmetijo.

Kaj je bil vajin poglavitni razlog za odločitev, da se preselita v Slovenijo? Zakaj Slovenija in ne Avstralija?

Trent se je že leta 2007 preselil v Slovenijo, tri mesece za tem pa sva našla najino psičko Buddy, ki jo je nekdo februarja, sredi zime, vrgel na ulico in bi verjetno zmrznila. Sva iskala lastnike, dala oglas na radio, vsem veterinarjem, azilu, a je nihče ni iskal. Zato sva jo obdržala in največji razlog, zakaj sva živela v Sloveniji, je bila prav ona. Sicer je z nama potovala po vsem svetu, je bila tudi v New Yorku z nama, v Angliji, na najinih turnejah, ampak v Avstralijo se nisva preselila ravno zaradi tega, ker bi morala iti v karanteno. Oba misliva, da če enkrat rešiš psa, ga potem zaradi svoje egoističnosti, službe ali drugih razlogov ne moreš preprosto pustiti tukaj. In zato sva vse prilagajala njej. Tudi veliko najinega dela sva odpovedala zaradi nje, da nisva bila preveč dolgo odsotna.

Čeprav sta že pred leti kupila kmetijo v Kungoti, pa še vedno živita v Mariboru. Kako to?

Tako je, ne živiva na kmetiji, še vedno živiva v mestu. V Mariboru živiva v stanovanju, kjer sem jaz živela že od svojega sedmega leta. Sva ob reki Dravi in imava zelo veliko zelenice pred seboj in je na nek način drugače čudovito kot na kmetiji in pa tudi isto lepo. Predvsem pa, če bi že živela na kmetiji, se bojim, da bi se vedno manj družila z ljudmi, zato je mogoče bolje za zdaj, ko sva še toliko mlada, da sva čim bolj aktivna v najinem plesu in ustvarjanju.

Kungota ni ravno samoumevna izbira – še posebej za nekoga, ki je vajen svetovnih odrov. Je zelo odmaknjena. Če tam ne bi bilo družinske domačije in osebne zgodovine, bi se za nakup kmetije v Kungoti odločila tudi sicer? 

Kmetijo v Kungoti sva kupila leta 2015. V bistvu me najina oziroma očetova kmetija nikoli ni vabila zaradi tega, ker je bila v družini. Tako da nimam neke družinske sentimentalnosti in nisem zaradi tega kupila kmetije. V bistvu je bila nekako skupna odločitev, predvsem si je to želel Trent. Zdaj, ko gledam nazaj, je bila to super odločitev, ker sem se jaz nekako tudi našla v tej ustvarjalnosti. Vse, kar delam, delam kreativno.

Hiše v Kungoti nista začela obnavljati takoj po nakupu. Zakaj ne?

Obnova te zaustavi v tem smislu, da moraš res vso energijo predati kmetiji, obnovi in urejanju okolice. Pred tremi leti sva imela požar na kmetiji in šele to naju je nekako prisililo, da sva začela obnavljati kmetijo. Požar je izbruhnil zaradi prižganega kaloriferja. Zato sva, na primer, letos večino časa preživela na posestvu, da sva lahko kurila, da sva imela vse pod nadzorom.

Sta se res prenove lotila sama, brez pomoči mojstrov? 

Tako je, vse sva obnovila sama. Oziroma v kopalnici in kuhinji nisva sama položila ploščic, pa okna nama je kolega pomagal vstaviti. Ostalo pa sva vse sama naredila, na primer tudi lesen pod v spalnici in v dnevni sobi, ker mojstri tega niso želeli narediti. So rekli, da to ni mogoče, pa ga sva naredila sama. Tudi pulte v kuhinji in mizo sva naredila sama. Pa Trent je sam naredil posteljo iz starih tramov. Večinoma sva vse reciklirala in spet uporabila. Mogoče sva kakšni dve ali tri stvari kupila nove, ostalo je vse uporabljeno s kmetije. Kmetijo sva obnavljala približno eno leto in res sva samo to delala. Sva delala par projektov ob strani, ampak najine misli so bile skoraj 100-odstotno v prenovi in sva res bila vsak dan gori in prenavljala.

Ali lahko povesta, koliko je stala prenova?

Uporabila sva tudi les iz najinega gozda, najine deske, tako ne bi znala oceniti, koliko naju je vse skupaj stalo. Na začetku sem si zapisovala, potem pa je bilo to preveč naporno, ker sva bila vsak drugi dan v Bauhausu. Tako da v Bauhausu naju zelo dobro poznajo, pa Gigi zelo rada gre tja, ker ima svoje najboljše prijatelje tam. To je najina nova psička, ki sva jo tudi rešila iz društva za bulle. Tako da ja, res sva ekonomsko in racionalno obnavljala vse in sva poskušala čim bolj uporabiti stvari, ki so bile že na kmetiji. Bila sva tudi zelo proti temu, da bi stare objekte podirala. Ker je gor v bistvu sedem hiš, nama vsi svetujejo, da bi bilo ceneje, če bi vse to podrla in na novo zgradila. Ampak midva nisva takega mnenja in ceniva staro. Meni novo ne pomeni nič. Mislim, da imajo stare stvari v nasprotju z novimi dušo. To tudi čutiš, ko prideš na kmetijo. 

Je bila kakšna odločitev pri hiši, zaradi katere sta se resno sprla?

Seveda sva se sprla, ko sva obnavljala kmetijo. To je normalno, saj se tudi spreva, ko pleševa. To je normalno v življenju. Ljudje, ki mislijo, da se s partnerjem ne skregaš, imajo problem. Sicer pa glede na to, da sva res 24 ur skupaj, se zelo malo kregava. Mislim, da je prepir zdrav za dobro razmerje.

Trent, kako ste se znašli pri delu na kmetiji v Kungoti? Kaj vam je bilo na začetku najtežje – in kaj vam je danes najbolj všeč?

Najtežji je bil jezik, ko sem delal skupaj z očetom od Gordane. Jaz takrat še nisem govoril slovensko, tako da sem moral ugotavljati, kaj je kladivo, kaj je šrauf. In na začetku sem mu nekajkrat prinesel napačne stvari. Danes pa mi je pri življenju tukaj najlepši občutek miru in varnosti. Narava, svež zrak in zemlja imajo posebno energijo. Vse, kar ustvarjava na kmetiji, je na nek način tudi izraz najine ustvarjalnosti.

Magazin Na tej kmetiji živi znana Slovenka, ki je kariero gradila tudi v tujini

Kako bi opisala vajin dom v Kungoti? Sta z njim zadovoljna? S čim najbolj, s čim najmanj? 

Z rančem v Kungoti sva v vseh pogledih zadovoljna, ni ene stvari, s katero ne bi bila zadovoljna. Na kmetiji je popolnoma drugačna energija in zelo rada prihajava tja. Najin ranč Kunguta Hills bi opisala kot raj na zemlji. Od čudovitega, bogatega, pisanega, barvitega zelenega vrta do ekoloških paradižnikov, kumar, cvetače, krompirja, peteršilja, korenčka, čilijev, mehiških paradižnikov, do najinih oziroma sosedovih krav, ki negujejo oziroma obdelujejo zemljo. Do miru, saj sva popolnoma sama na hribu, do petja ptic, do prasketanja ognja, ko si zakuriš. Posestvo je najin raj, a je treba še veliko narediti. Imava sedem stavb, trenutno sva obnovila samo eno, pa še to le približno, tako da še imava še precej za obnoviti. Delava počasi in sproti. Na kmetiji imava tudi dva Airbnb-ja. En Airbnb je velik za štiri goste, drugi je za dva gosta in oba dajeva v najem. Tako da vljudno vabljeni.

Kakšna je cena na noč za bivanje na vajinem posestvu in kaj ponujata?

Za štiri osebe mislim, da je cena približno 110 evrov na noč, plus čiščenje. Za dve osebi pa je cena 55 evrov na noč, plus čiščenje. Ponujava samo prenočišče in najin čudoviti raj zunaj iz apartmajev.

Kako sicer preživljata dneve, kaj trenutno počneta?

Opremljava kmetijo, obnavljava in urejava vrt. Trenirava vsak drugi dan in vsak drugi dan hodiva na fitnes in savno, tako da zelo skrbiva za svoje telo. Poleg tega, da pleševa, imam svojo blagovno znamko, večerne obleke GGW by Gordana Grandošek Whiddon. Te obleke sama oblikujem in šivam. Rada imam tudi blišč. Rada se uredim, rada se oblečem in grem ven, rada grem plesat. Še vedno potujeva, pleševa v Angliji. Trent se je ravno vrnil, na primer, decembra je koreografiral skupaj z Mandy Moore na BBC Strictly Come Dancing. Maja greva na filmski festival v Cannes in nato greva julija v Los Angeles, kjer bova tudi delala. 

Ali plešeta manj oziroma dobivata manj ponudb za sodelovanje, odkar sta več na podeželju? Vaju je selitev v Slovenijo oddaljila od plesnega sveta?

Ponudb je verjetno manj, v bistvu se je veliko spremenilo po covidu. Ampak je dovolj, da uspeva vse narediti. Sicer je pa v poslu vedno tako, da ko je, je veliko, ko pa ni, pa ni. 

Gordana, pred več kot desetimi leti ste v enem intervjuju na vprašanje, "kje vidite sebe v prihodnjih petih ali pa desetih letih?" odgovorili: "Nimam pojma, ne vem, kaj bom delala jutri ali naslednji teden, kaj šele čez pet ali deset let." Kako bi na to vprašanje odgovorili danes? Se vam prihodnost še vedno zdi tako neoprijemljiva?

Da, še vedno razmišljam isto, še zdaj ne vem, kaj bom delala jutri ali pojutrišnjem, ker se najino življenje ves čas spreminja. Pridejo izzivi, pride delo in sproti jih rešujeva in delava. Tako da še zdaj ne vem, kaj bom delala v življenju, čeprav sem že toliko stara. Ampak vse, kar delam, delam rada.

Kako danes definirata uspeh – in ali se današnja definicija razlikuje od vajine definicije pred desetimi ali petnajstimi leti? Je danes za vaju uspeh še vedno povezan s kariero ali bolj z notranjimi mirom oziroma drugimi vrednotami?

S staranjem definitivno gledam na uspeh malo drugače. Zdaj mi je veliko pomembnejše zdravje in mir. Seveda pa sem tudi zraven vesela, če je uspešna tudi plesna kariera ali kakšen drug projekt. Ampak na prvem mestu je definitivno zdravje. In da smo mi trije skupaj in da smo vsi zdravi.

Kaj vama je dal svet – Broadway, Londonski odri, televizija – česar v Kungoti ni? In obratno: kaj v Kungoti obstaja, česar svet ne more ponuditi?

Zagotovo nama je Broadway in delo po celem svetu dalo širino, ki jo imava, in tega se zagotovo ne bi naučila, če bi ostala v Sloveniji. Tako da sem temu zelo hvaležna. Po drugi strani pa nama Kungota daje neko drugo širino – širino, ne vem, preživetja. Midva sva v bistvu popolnoma samooskrbna. Ne potrebujeva ničesar. Če bi bilo najhujše na svetu, imava na kmetiji vse, kar potrebujeva za preživetje. Svet nama je dal tudi drugačen način razmišljanja. Zdi se mi, da danes mladi pogosto mislijo, da vse pride samo od sebe in da jim je vse položeno v roke. Pa ne, da bi zdaj bila cinična, tako kot naši stari starši, ampak v bistvu mnogi razmišljajo, da jim ni treba nič delati. Ne vem, v plesu na primer, da ni treba veliko trenirati, pa se bo kar čudež zgodil. Ko delaš s telesom, se čudež ne bo zgodil. Če nimaš kondicije in nimaš tehnike, se ne bo nič zgodilo. Boš pač zadnji.

Ali kdaj razmišljata, da bi se vrnila v Los Angeles oziroma v okolje, ki ga zaznamujejo velik tempo, industrija zabave in stalna izpostavljenost? Vas še kdaj zamika vrnitev v okolje, kjer se vse meri v hitrosti, dosegu in prepoznavnosti – ali je ta faza za vaju zaključena?

Zagotovo si želiva iti nazaj. Želiva se preseliti v Los Angeles, tam delati in se hkrati vračati v Kungoto. To je najina želja, da bi imela to možnost, da sva malo tam, malo tukaj. Ko sva živela v Los Angelesu, naju okolje ni obremenjevalo. Bila sva tam in vedela sva, zakaj. Šovbiznisa si nikoli nisva gnala k srcu in ga nisva dojemala kot preveč stresnega. Narava pa je isto lepa kot tukaj, sicer na drugačen način, a tudi to sprejemava.

nika.vajnhandl@styria-media.si