Petra Kovačič: Violinistka iz Tolmina, ki se je prebila med najboljše glasbenike sveta

Kako ste pristali med dunajskimi filharmoniki? Je bilo to naključje, vas je kdo priporočil, ste dobili vabilo?
Malo je bilo naključja, malo moje želje. Pred štirimi leti sem se v Trenti prvič udeležila seminarja, ki poteka pod okriljem dunajskih filharmonikov. Moj mentor je bil takrat koncertni mojster, ki me je povprašal po ambicijah, ki jih imam. Dejala sem mu, da se vidim tudi v orkestru, če bi ta bil dober, zato me je povabil na avdicijo, prek katere bi postala substitut skupine prvih violin. 

Še istega leta sem nato naredila avdicijo, nekaj malega sem morala zaigrati za člane prvih violin, nato pa sem z njimi začela sodelovati kot nadomestni član najprej v operi, nato tudi pri filharmoničnih projektih. Lani pa sem se prijavila na razpis za prosto mesto prve violine in na avdiciji zmagala.   

Kako je potekala avdicija? Kakšna je bila konkurenca?
Pravzaprav natančno niti ne vem, koliko je bilo prijav. Mislim, da nas je bilo več kot 200. Orkester, oziroma skupina, ki ima razpisano mesto – v tem primeru violinisti – določijo dvajset kandidatov, ki bi jih želeli slišati v predavdiciji. Tukaj pa izberejo enega ali dva, mene so že poznali in so me povabili neposredno na avdicijo. Mislim, da nas je bilo na glavni avdiciji 17, a sem so povabili le tiste, ki so z orkestrom tako ali drugače v preteklosti že sodelovali, ali pa so člani drugih pomembnih oziroma dobrih orkestrov. 

Avdicija je bila izpeljana v treh delih. Je pa konkurenca kar velika, ja. 

Torej so člani orkestra tisti, ki izbirajo, kdo bo njihov nov sodelavec?
Ja. Žirija je bila sestavljena iz okoli 30 članov.  

Žrebali smo vrstni red, po katerem smo nato vsi kandidati igrali enako delo. 

Kako se potem takem prepreči, da pri ocenjevanju ne bi pretehtale osebne preference žirije?
Prvi dve fazi potekata za zaveso, šele zadnja poteka neposredno pred žirijo. Ne nazadnje je pomembno tudi, kako izgleda tehnika glasbenika, kakšen je njegov način igranja.

Osebni arhiv

Lahko rečemo, da je biti član dunajskih filharmonikov nekaj takega, kot če si v rock svetu del Rolling Stonesov?
Težko rečem. Res je, da je orkester znan in priznan. Predvsem zaradi novoletnega koncerta ga poznajo ljudje po vsem svetu. Da pa bi bila jaz ali pa kateri drugi član orkestra prepoznavni, pa ne. Konec koncev nastopamo kot orkester in ne kot posamezniki.  

Je pa res, da ime dunajski filharmoniki odpre veliko novih vrat, skozi katera prej ne bi imela vstopa, čeprav danes ne igram nič bolje, kot preden sem se jim pridružila.  

Koliko pa ste bili stari, ko ste začeli igrati violino?
Mama si je želela, da bi se naučila igrati nek inštrument, vsa družina je namreč zelo glasbeno usmerjena. Ne sicer profesionalno, pa vendar. 

Imela sem sosedo, ki je igrala violino. Kot otroka me je torej mama peljala k njej na obisk, violina mi je bila zelo in takrat sem se zanjo odločila tudi sama. Stara sem bila okoli pet let. 

So učitelji že v otroških letih v vas videli talent?
Nimam občutka, da bi me imeli za nekakšnega čudežnega otroka. Nadarjena sem gotovo bila, brez tega pač ne gre, sem pa veliko vadila. Hodila sem na tekmovanja, pogosto uspešno, pa tudi neuspešno. Zdi se mi, da sta bili takrat moji glavni vrlini vztrajnost in delavnost. Posebej od srednje šole naprej sem namreč zelo veliko vadila. To je bil po mojem mnenju ključ do uspeha. 

Sta torej bolj kot talent pomembna vaja in vztrajnost?
Ja, prav gotovo. Nadarjenost seveda mora biti. To je nekakšna predispozicija, da delo obrodi sadove, a brez vaje se ne bo zgodilo nič.   

Ali lahko v poklicu, ki ga opravljate, sploh doseže še kaj več?
Več bi denimo lahko dosegla že v samem orkestru, postala bi lahko koncertna mojstrica ali pa namestnik vodje. A zdi se mi, da na tej ravni ne gre več za to, kaj in koliko več lahko dosežeš. 

Vsak posameznik mora vedeti, kje se najde. Naj bo to kot komorni glasbenik, solist, pedagog, … Veliko ljudi recimo gleda na soliste kot na bogove, na pedagoge pa kot na drugorazredne glasbenike. Sama misim ravno nasprotno: Solist lahko slabo igra, lahko občinstvo ni zadovoljno, slab pedagog pa lahko naredi več slabega, saj gredo lahko skozi njegove roke generacije mladih talentov.  

Kakšen pa je vaš delovnik?
Čisti kaos. Nobenega reda ni. Praktično smo 24 ur na dan v pripravljenosti. 

V operi so običajno vaje dopoldne, od 11:00 do 14:00, lahko se začnejo tudi kakšno uro prej. Predstave so običajno zvečer, odvisno tudi od dolžine opere. Če je dolga štiri ure, se predstava začne ob šestih popoldne. 

Filharmonija pa deluje po načelu projektov. Za vsak projekt pride nov dirigent in pred tem koncertom so teden ali dva vaje, običajno od 10:00 do 12:30 in od 15:30 do 18:00. 

Filharmonija torej nima fiksno določnega dirigenta?
Ne. To je neke vrste zasebno združenje, ki, kot rečeno, deluje na projektni osnovi. Politika orkestra je takšna, da za vsak projekt povabimo novega dirigenta. 

Vsak član ima po treh letih, ko se mu izteče poskusna doba, možnost glasovati za ali proti dirigentu, ki se ga vabi. 

Dunajski filharmoniki je na nek način zasebno podjetje. Razen tajnic filharmoniki nimamo drugih zaposlenih. Za finance, komunikacijo z menedžerji, koncertnimi dvoranami in dirigenti so zadolženi predstavniki orkestra. Tajnice praktično urejajo le logistiko s potovanji. 

Na čisto drugačnem nivoju kot v ljubljanski filharmoniji, torej. In ker ravno omenjam Ljubljano, ste spremljali peripetije s tukajšnjimi filharmoniki?
Ja, sem spremljala, a jih ne bi komentirala.

Osebni arhiv

Koliko pa je kakovost koncerta odvisna od dirigenta in koliko na drugi strani od glasbenikov oziroma orkestra?

Od dirigenta je veliko odvisno. Predvsem od njegove energije. 

V čem je torej dodana vrednost dirigenta? Kot nekdo, ki se na vaš posel ne spozna, predvidevam, da bi lahko skupina tako profesionalnih glasbenikov, kot je vaš orkester, koncert odigral tudi brez dirigenta.
Saj včasih se zgodi, da kakšna manjša zasedba odigra brez dirigenta. Pri velikih koncertih pa brez dirigenta ne gre. Ljudi je preveč in na nekoga se je treba zanesti. Vsak dirigent ima malce drugačno dojemanje glasbe in drugačne ideje. Mene najbolj motivira način njegovega dela. Težko opišem, ampak člani orkestra energijo oziroma karizmo dirigenta čutimo. 

Vsak dirigent ima svojo osebnost in temperament. Sama sem že igrala s takimi, ki so bili zelo strogi in kritični, že na meji dobrega okusa, na koncertu pa je stvar zvenela tako, da sem lahko rekla le: šlo za moj najboljši koncert doslej. 

Je kdo v orkestru mlajši od vas?
Ja, eno dekle, solo fagotistka je leto mlajša. 

Kako pa starejši, prekaljeni člani orkestra gledajo na vas mlajše? So bolj vzvišeni, ali vas imajo za enakopravne?
Seveda so tudi kolegi, ki so ljubosumni. Tako je pač v vseh službah – gre za negativno posledico večjih kolektivov. A na drugi strani se vsi zavedajo prioritete orkestra, ki je seveda, da mora mlajšo generacijo izobraziti, da ponesejo ime dunajskih filharmonikov naprej. 

Je egov v orkestru veliko?
Ja. Velikokrat se kaj zakreše. Toda poglejte, 150 nas je in če bi se vsak ukvarjal z mnenjem drugega in s tem kaj je kdo rekel, ne bi prišli nikamor. 

Igrate pred občinstvom vsak dan?
Ja, v operi igramo vsak dan. Filharmonični koncerti pa so dva do trije na mesec. 

Dunajski filharmoniki ste najbolj znani po novoletnem koncertu, ki ga prenašajo v več ko 70 državah. Je ta koncert z vašega stališča kaj drugačen od ostalih?
Ne. Sama sicer na tem koncertu še nisem igrala. A razen tega, da se kolegi pritožujejo, da je zaradi luči zelo toplo in da po dvorani švigajo kamere, razlik praktično ni. 

Vas nastop na novoletnem koncertu morda čaka letos?
Najprej me 8. marca (intervju je bil opravljen tik pred tem, op. a.) čaka zasedanje, ko mi bodo povedali, ali sem prestala preizkusno dobo. Če je nisem, z novo sezono nimam več službe, če sem jo, imam službo za nedoločen čas. Potem pa ja, čaka nas zelo naporno poletje s številnimi koncerti. 

Kolikšen pa je honorar dunajskih filharmonikov? Koliko bi računali, če bi vas recimo povabili v Ljubljano?
Mislim, da znaša honorar med 300 in 350 tisoč evri. 

Naši urniki so sicer zelo natrpani, letošnje poletje bo sploh naporno. Vsako poletje imamo v Salzburgu festival, letos smo tam 41 dni in v tem času imamo prve violine 52 nastopov. Ne predstavljam si, da bi imela ob takem tempu družino. 

Koliko pa stane vstopnica za vaš koncert?
Vstopnice za stojišča se dobi tudi za pet, šest evrov. Sicer pa stanejo do tristo evrov. 

Abonmajske vstopnice so povsem druga zgodba. Nanje je treba čakati več let, ko njen lastnik umre, se jo proda za več tisoč evrov, običajno pa ostanejo kar v družini. To je pač Dunaj, ena sama tradicija. 

Toda ljudje z abonmajskimi vstopnicami običajno pridejo na koncert zato, da pokažejo nov plašč, o glasbi, ki jo igramo, pa ne vedo veliko. 

Na kakšen inštrument igrate?
Imam novo dunajsko violino Martina Schwalba. 

Ste kdaj igrali na Stradivarijevo ali Guarnerijevo violino?
Ne. Ima pa kar nekaj kolegov zelo stare izposojene violine. V lasti jih ima Bank Austria, ta pa jih dunajskim filharmonikom posoja. Sama sem še preveč na dnu hierarhične lestvice, da bi prišla na vrsto. 

Pred kratkim, ko sem se pogovarjala z našim koncertnim mojstrom, ki je imel doma dve stradivarki – preizkušal ju je in se moral za eno odločiti – je dejal: To ni normalno, doma v stanovanju imam enajst milijonov evrov. Ne vem, če bi jaz mirno spala. (smeh)  

Kakšno glasbo pa imate shranjeno v telefonu? Kaj poslušate v prostem času?
Nobene. Če imam kaj prostega časa, si pogledam kakšen dokumentarec in zraven kvačkam ali pletem. Če pa že, rada prisluhnem lahkotnemu jazzu ali bluesu. 

david.jug@zurnal24.si