"Predsedniška vloga ni samo forma in video"

Milan Brglez, 55-letni evropski poslanec, ki se je po sporu z Mirom Cerarjem priključil socialnim demokratom, bi se po volitvah rad preselil v predsedniško palačo na mesto Boruta Pahorja. V pogovoru za Žurnal24 je dejal, da je predsedniški funkciji "mogoče še dodati vsebino, da ta ni samo forma in video", pokomentiral besede nekdanjega kolega Cerarja, ki ga je poimenoval v "ziheraša" in med drugim pojasnil, zakaj bi se za predsedniško odrekel dvakrat večji poslanski plači ...

V kolikšni meri je odstop Marte Kos vplival na odločitev, da se pridružite predsedniški bitki?
Popolnoma. Dejstvo je, da bi v nasprotnem primeru rušil koalicijo. Dokler se ni umaknila, ni bilo možnosti za mojo kandidaturo. Po tem se je vse spremenilo. Menim, da je le povezovanje med strankama koalicije tisto, ki lahko daje rezultate, vse drugo ne bi dalo
rezultata. Pa še dodaten zagon je s to kandidaturo dobila koalicija.

Zakaj bi kdo volil vas in ne Nataše Pirc Musar, ki ima, kot kaže, več možnosti za drugi krog in morebitno izvolitev? Sicer sta si s Pirc Musarjevo v nekaterih pogledih precej podobna …

Glavna razlika med nama je v moji zunanjepolitični in notranjepolitični kilometrini, ki je ona nima na predsedniku republike primerljivi funkciji, in v tem, da jaz svojo neodvisnost utemeljujem s tem, kar sem počel kot predsednik državnega zbora v odnosu do moje
takratne stranke. Ko pride do vprašanja ustavnosti, postane zame strankarska disciplina nepomembna, saj je ustava nad vsem. Po drugi strani bi rad poudaril, da nisem kandidat elit. Na prvi pogled bi lahko rekel, da imava različni ozadji, čeprav sva približno istih let.

Pravite, da niste kandidat elit. Lahko pojasnite?

Drugače gledava na zadeve. Za primer: ona človekove pravice razume predvsem skozi spekter političnih pravic, sam jim dodajam pomen socialne komponente, torej socialnih pravic in socialnega dialoga med delom in kapitalom. Za nas so glede na to, da je
Slovenija v ustavi definirana kot socialna država, slednje zelo pomembne. Govorimo o pravici do dostopa do javnega zdravstva, javnega šolstva … V tem je glavna razlika med nama.

Če se ne uvrstite v drugi krog, boste svoj glas še vedno namenili Pirc Musarjevi? Zdi se, da v zadnjem času nista v najboljših odnosih?

Enkrat sem to rekel, v začetku, ko sem bil še malo naiven in sem mislil, da bo predvolilna tekma fair play. Ona se do tega, komu bo namenila glas v 2. krogu, ni opredelila. Še več, sledili so udarci. Zdaj ne pojasnjujem več, koga bom volil, če ne pridem v drugi krog, ker sem prepričan, da bom sam v drugem krogu.

Vrniva se na vlogo predsednika države in tukaj ne moreva mimo aktualnega predsednika Boruta Pahorja, ki se mu je velikokrat očitalo, da se je premalo oglašal. Lahko bi rekli, da je “modro” molčal?

Ne, ni modro molčal. Ko je bila ogrožena ustavnost, ko so ljudje protestirali, ko se je ogrožalo STA, RTV, ko je šlo za delegirane evropske tožilce, bi se moral oglasiti, poskušati nekaj narediti, mogoče pokazati razumevanje protestnikov, pa tega ni storil.
Zdaj, ko se spoštujejo ustava, zakoni, ko je "mirno stanje", se oglaša. Razumevanje tega, kdaj se je treba oglasiti in kdaj ne, se med nama razlikuje. Po drugi strani je treba pozdraviti to, da je ljudem odprl predsedniško palačo in jo dal na ogled. Tudi zunanjepolitične poteze, ki jih je vlekel kot premier in pozneje kot predsednik, govorim o pobudi srečanja voditeljev Brdo–Brioni, je vsekakor treba nadaljevati.

Podpirate pobudo, da bi imeli v Sloveniji predsedniško rezidenco?

Jaz je ne potrebujem. To sem že večkrat povedal. Meni je predsedniška palača všeč takšna, kot je.

Vodja poslanske skupine SD-ja Jani Prednik je nedavno dejal, da ste izjemen šahist, kot se je izrazil: “To pomeni, da razmišlja več potez naprej.” V primeru, da postanete predsednik države, katera bo vaša prva poteza?

Kar se zunanje politike tiče, bo to obisk na Hrvaškem, uradno zaradi procesa Brdo–Brioni. Sosedov ne izbiraš in z njimi moraš imeti odlične odnose. Kar se notranje politike tiče, bom na pogovor povabil predsednika vlade, predsednico državnega zbora, predsednika državnega sveta ter predsednika ustavnega in vrhovnega sodišča, da začrtamo skupno pot naprej. Slovenijo lahko premaknemo na bolje le, če delamo za isti cilj. Te izkušnje imam iz časa vodenja državnega zbora. In jih želim nadaljevati.

Kučan, Drnovšek, Turk in Pahor. Kateri od teh predsednikov vam je najbolj blizu in zakaj?

Od vsakega bi vzel nekaj. Če pa moram izbrati enega, bi to bil prvi predsednik, Milan Kučan, ki je razumel razliko med molčati in govoriti. In to so ljudje zelo cenili. Drnovšek nam je pokazal, kako pomembna je na predsedniškem položaju vest, ko je na predbožični dan zaklical tisti slavni "a ste vi sploh ljudje?!". Danilo Türk je prikazal, kako pomembno je za predsednika, da pozna mednarodne odnose in mednarodno pravo. Za Boruta Pahorja pa sem že povedal.

Znano je, da je med vami in ustanoviteljem stranke SMC prišlo do razkola. Zdi se, da se z Mirom Cerarjem niste pobotali. Če povzamem njegove besede za Siol: "Osebno si za predsednika države ne želim človeka s takšnim značajem kot je Brglez." Cerar vas je poimenoval za ”političnega ziheraša”. Kako to komentirate?

Odkar so me izključili iz SMC, in to na nelegalen način, sem se odločil, da ne bom komentiral stvari, ki so se dogajale znotraj stranke. Po drugi pa ostajam ponosen na to obdobje, ker sem v SMC in na terenu srečal izjemno veliko toplih in prijaznih ljudi, ki so verjeli v stvar. Kje sva se s Cerarjem ločila? Pri Zakonu o tujcih, kjer sem sam opozarjal na neustavnost in tudi glasoval proti temu zakonu. Ustavno sodišče mi je nato dalo prav. Predsednik vlade Miro Cerar je po mojem glasovanju zahteval moj odstop z mesta podpredsednika SMC. Pozneje sva zgladila spor predvsem zaradi poslancev, ki bi v nasprotnem primeru morali izbirati med mano in Cerarjem. Vendar to ni bil edini spor, Cerar je terjal, da naj bi jaz kot predsednik državnega zbora moral slediti predvsem navodilom stranke. A to ne gre na tak način: predsednik državnega zbora je predsednik vseh poslancev in zato ne more slediti navodilom lastne stranke, ampak mora iskati čim širše soglasje.

Predsednik republike naj bi imel kot vrhovni poveljnik oboroženih sil in simbolni predstavnik države v mednarodnih odnosih jasna stališča do varnostnih vprašanj. Kako po vašem mnenju končati vojno v Ukrajini in kakšna naj bo vloga Slovenije pri tem?

Ne moremo mimo dejstva, da je Ruska federacija napadla Ukrajino. Zato moramo Ukrajini pomagati pri obrambi. Kakorkoli se odločamo, se moramo odločati vedno znotraj EU in Nata, katerih član smo. Moramo pa odločati mi, ne pa da pustimo, da drugi odločajo v našem imenu in namesto nas. Vzporedno s pomočjo za obrambo Ukrajine pa moramo storiti vse, da ustvarimo mir. Ta je vrednota, ki je zapisana v naši ustavi in mimo katere ne moremo. Torej: vzporedno pomoč pri obrambi Ukrajine in iskanje diplomatskih rešitev. Danes smo namreč že tik pred jedrsko katastrofo. Ta jedrska vojna pa je nekaj, česar si sploh ne moremo zamisliti. Tako daleč smo prišli zato, ker smo pozabili na mehanizme preprečevanja jedrskega spopada, ki so veljali v času Varšavskega pakta in Nata, tj. da naredimo vse, da Sovjetska zveza in ZDA ne bi trčili druga ob drugo. Od rdečega telefona, za katerega sicer ne vem, če še deluje, do nekih varnostnih zagotovil, ki so se znotraj Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi razvile prav zaradi tega. Vse to je s širitvijo Evropske unije in Nata nekako ugasnilo, saj je marsikdo na zlasti na vzhodu mislil, da tega ne potrebujemo. Pa temu ni tako. Vse to danes še kako potrebujemo, da ne pride do takšnih zaostritev, ki bi lahko pripeljale do jedrskega spopada, zaradi katerega bi trpel ves svet. Naj še nekaj dodam: če bo prišlo do taktičnega jedrskega spopada, bo trpela predvsem Evropa. Zato je zlasti nam v interesu, da rdeči telefon zabrni in se dogovorimo, kako rešiti nastalo situacijo. Vse našteto lahko najhitreje opravi predsednik države, v sodelovanju z vlado in parlamentom, ker dobi dostop do informacij, ki so potrebne za odločanje.

Zanimivo vas je poslušati, vidi se, da ste strokovnjak za mednarodne odnose.

Moja prednost je v poznavanju ozadja, nenazadnje sem se z delom tega ozadja soočil tudi na funkciji predsednika državnega zbora. Včasih sem moral celo nadomeščati predsednika Pahorja na katerem od teh dogodkov. Vem, kako te zadeve tečejo. Tudi izkustveno, ne zgolj teoretsko.

Ste evropski poslanec. Tukaj se mi porodi vprašanje, zakaj bi se odrekli dvakrat večji poslanski plači od predsedniške?

Ker gre za to, kako Slovenijo potegniti iz brezna, kamor je padla v zadnjih dveh letih pod vlado Janeza Janše. Mednarodna situacija je tako zapletena, da mi je izziv nekaj prispevati. Še večji izziv je notranjepolitična situacija. Ta koalicija je zmagala s tolikšno
podporo tudi zato, ker so bili ljudje besni nad dotedanjo politiko. Če ta koalicija ne uspe dokončati mandata, bo razočaranje ljudi veliko in tisti, katerih volivci hodijo vedno na volitve, bodo spet zmagali ter nas potisnili v čas 4. Janševe vlade. Moj motiv je torej kot
predsednik republike pomagati, da stabiliziramo političen prostor, da ta mandat vlade poteka na optimalni način, kajti časi, ki prihajajo, bodo izjemno zahtevni. Bom pa gotovo izgubil še kak las več in še bolj posivel, kot sem zdaj.

Naj dodam še to: Imam tudi največ znanja od vseh kandidatov s področja, kako voditi politiko na formalen in neformalen način oz. kako narediti, da stvari tečejo. Mnogo stvari v politiki ne počneš javno, vsem na očeh, ker bi to vodilo v konfrontacijo z vsemi, s katerimi se ne strinjaš. Te zadeve urejaš na druge načine, s pogovori in delom v ozadju. Pomembno pa je, da imaš ob sebi oziroma v svojem kabinetu posameznike, ki ti ne kimajo in laskajo. Politika je konec koncev kolektivni »šport«, z ljudmi, ki obvladajo svoj posel. Zato bom za svetovalce imenoval ljudi, ki o določenih področjih vedo več od mene in so mi sposobni reči ne, ko je to najbolj potrebno. Seveda ne v javnosti, ampak v tistem neposrednem dialogu, ki je še kako pomemben za kakovostno opravljanje funkcij.

Na soočenjih so vam nekateri komentatorji očitali mlačnost, da vam primanjkuje tiste strasti v izražanju mnenja. Kaj jim odgovarjate?

Mogoče sem se v zadevah, ki so se dogajale, celo preveč razburil. Brez skrbi, strast je prisotna, čeprav je treba na drugi strani ljudi tudi pomirjati. Pogajanja zahtevajo spoštovanje, počasi je treba graditi konsenz tam, kjer je mogoče. Že samo dejstvo, da želim povezati socialne liberalce – od LDS-a naprej so se razen Virantove Državljanske liste vsi imeli za to – in socialne demokrate je po mojem dosežek, ki kaže na to, da sem povezovalen. Bolje bi bilo, če bi povezal oboje še z Levico, a ta ni del tega dela tekme, ker se je odločila, da bo igrala po svoje.

V primeru uvrstitve v drugi krog pričakujete glasove Levice?

Seveda, o tem sploh ni dvoma. Drugače znotraj te stranke sploh ne bi razpravljali o moji kandidaturi in bi jo avtomatsko zavrnili.

Kako usklajujete delo evropskega poslanca in kandidaturo za predsednika države?

Delam to, kar lahko. Sej v Bruslju in Strasbourgu se fizično ne morem udeleževati. Sicer je tudi v času epidemije v glavnem vse potekalo na daljavo, nekaj od tega je tudi ostalo, zato absolutna prisotnost ni povsod obvezna. Kot evropski poslanec še vedno opravim določene stvari, ob tem pa pričakujem, da se bom 23. decembra od te funkcije dokončno poslovil.

Dominika Švarc Pipan Janezu Janši ni želela podati roke. Ali obstaja kdo v slovenski politiki ali sicer, ki mu ne bi podali roke?

Ko si predsednik republike, ti drugi prvi ponudijo roko. Protokolarno je zelo jasno, koga in kaj moraš pozdraviti. Če se človek želi pogovarjati, nimam nobenih težav komurkoli seči v roko. Sicer je stisk roke prvi korak k začetku dialoga, tudi če se dva ne strinjata.

Bi šli na proslavo v Kočevski Rog, bi se udeležili maše za domovino?

Kot predsednik državnega zbora sem se udeleževal maš za domovino, na povabilo Malteškega viteškega reda sem bil tudi na maši za bolnike na Brezjah. Udeleževal sem se tudi maš, ki jih je za zdravstveno osebje organiziral nekdanji minister za zdravje Janez Poklukar. Pred 1. novembrom sem tudi položil vence ob partizanskih spomenikih in ob spomenikih pobitih v izvensodnih povojnih pobojih. Osnovna civilizacijska dolžnost je, da vsi naši mrtvi dobijo svoj grob, kjer lahko svojci postavijo obeležje ali prižgejo
svečko v spomin. Na splošno v zvezi z dogodki med in po vojni pa to: lahko državno slavimo NOB brez revolucionarnega nasilja, zavračam državno obeleževanje kolaboracije, obsojam in obžalujem povojne poboje. In tukaj se zame zadeva konča. Temu ne rečem sprava v klasičnem pomenu besede, temveč pomiritev. Sam mislim storiti še kak korak v to smer. Majhen, a dobro premišljen simbolni korak, ki ne bo še dodatno razdvajal.

Kateri je vaš najljubši praznik?

Božič. Že od otroštva. Takrat se zbere družina. Običajno skuham večerjo, če sta hčerki kje blizu. V času okoli božiča si vedno vzamem čas za družino.

Kako gleda vaša partnerica na to kandidaturo? Kakšna prva dama bi bila? Aktivna, tako kot žena predsednika Turka ali Kučana?

Mislim, da se želi bolj držati v ozadju in še naprej opravljati svoj poklic. S protokolarnimi dogodki, na katerih bi bilo dobro sodelovati, pa ne bo imela težav. Če ne bi imel soglasja v družini, ne bi šel v kandidaturo. Moji hčerki Ela in Liza ter partnerka Mateja so moje največje podpornice, a sočasno tudi najbolj zahtevne kritičarke.

S čim se ukvarja vaša partnerica?

Po poklicu je defektologinja, dela z otroci z motnjami v vedenju, sicer je zaposlena kot socialni pedagog na osnovni šoli.

Kateri so vaši hobiji? Kaj počnete v prostem času?

Rad preberem kakšno knjigo, po možnosti strokovno. Seveda kdaj pa kdaj odigram partijo šaha prek interneta, s partnerko greva na sprehod v hribe.

Katero knjigo ste nazadnje prebrali?

Naslov knjige je Človeštvo: zgodovina skozi prizmo optimizma, v angleščini Humankind: A Hopeful History. Zelo jo priporočam, ker govori o tem, da ljudje v bistvu nismo slabi. Kaže tudi na to, da ni vsak, tudi ko je v konfliktu, pripravljen streljati na drugega. Da
zmoremo narediti več pozitivnih kot negativnih zadev. Takšno knjigo rabimo prav v teh težkih časih, ki prihajajo.

Dejstvo je, da se je tudi predsedniška bitka v veliki meri preselila na družbene medije. Kakšen je vaš odnos do Facebooka, Twitterja, Instagrama, Tik toka?

Tik tok ne pride v poštev. Preko Twitterja sem začel komunicirati kot evropski poslanec, saj drugače ni bilo mogoče ažurno izražati mnenj. Dejstvo je, da med takrat 751-timi poslanci na seji težko prideš do besede, pa še to je omejeno na eno minuto. Od začetka politične kariere uporabljam Facebook, v katerega so mi vdrli, zato ga znova vzpostavljam. Začel sem uporabljati še Instagram, ampak zelo pazljivo, v bistvu ga upravljamo družinsko. Želim si biti čim manj na teh omrežjih in več med ljudmi. Všečki niso prioriteta.

Ne boste torej šli po poti predsednika Pahorja in njegovih objav, tudi njegov tatu smo že videli?

Prepričan sem, da je predsedniški funkciji mogoče še dodati vsebino, da ta ni samo forma in video. 

vanda.levstik@styria-media.si