Slovenija > Intervjuji
3354 ogledov

Roman Žveglič: "Fino je, če potrošnik dobi znižano, ampak ..."

razno 02.11.07 traktor, plug, oranje, delo, zemlja, njiva, kmetovanje; foto:sasa
1/6
Saša Despot
Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Roman Žveglič v intervjuju za Žurnal24 odkrito o tem, koliko nam manjka, da bi lahko bili samooskrbni.

Kmetijstvo je panoga, ki se vselej spopada s spremembami in transformacijami, v zadnjih treh letih pa je bilo zaradi epidemije novega koronavirusa in vojne v Ukrajini še posebej pod velikimi pritiski. Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Roman Žveglič je kljub temu prepričan, da je slovensko kmetijstvo eno izmed najboljših v Evropi, a vseeno potrebuje še precej izboljšav.

Roman Žveglič | Avtor: Saša Despot Saša Despot

Kakšen je trenuten položaj slovenskega kmeta? Kako se je ta položaj v zadnjih (treh) letih spreminjal?

Trenuten položaj je slab, predvsem zaradi nizkih odkupnih cen. Soočamo se z dvema oziroma tremi slabimi leti, ko se je zaradi epidemije marsikaj spremenilo. Res je tudi, da je bilo v tem času ugodno to, da smo imeli nižje vhodne stroške. V času vojne v Ukrajini pa nam je vse, kar je na vhodni strani, zblaznelo in poletelo v višave. Teh nenormalnih cen nismo navajeni, kar vpliva na naš gmotni položaj. Dejstvo sicer je, da se kmetijstvo vseskozi spreminja, tako na tehnološki ravni, na ravni organiziranosti, kot strukturni ravni. Posebej slednja je zelo problematična, saj imamo ogromno ostarelih kmetov; povprečna starost slovenskih kmetov je čez 60 let, le štiri odstotke kmetov pa je mlajših od 40 let.

Pa je Slovenija uspešno sledila vsem tem spremembam?

Poudarjam, da se spremembe v kmetijstvu stalno dogajajo, a spremembe niso možne čez noč. Kmetijstvo je kot tanker – v Piranskem zalivu ga ne moreš obrniti, za to potrebuješ veliko časa. Podobno težko je starejši generacija kmetov, ki dela več kot 30 let in vse strukturne spremembe težje udejani, saj imajo težave že pri velikosti kmetij, ki niso dovolj velike za strukturne preobrazbe. Ne smemo pozabiti niti na njihovo miselnosti: 'To delam, dokler bom zmogel. Takrat, ko ne bom več mogel, pa pač ne bom več delal.'

Uničen pridelek v Podgradu Slovenija Tako se slovenski kmetje pripravljajo na podnebne spremembe

Veliko je govora o tem, da se potomci kmetov izogibajo prevzema kmetij, veliko jih zaradi tega propade ...

V Sloveniji je registriranih 70.000 kmetij, subvencijsko vlogo pa odda okoli 56. 000 kmetij. Težava se ne skriva v zmanjšanju števila ljudi, ki kmetujejo. Pozitivno v vsem tem je, da ohranjamo poseljenost in obdelavo, posebej v težjih pridelovalnih pogojih. V zadnji 20 letih nimamo težav s tem, da bi kmetijska zemljišča izgubljali zaradi zaraščanja, ampak jih zgubljamo zaradi pozidav. Žalostno je to, da so to najboljša kmetijska zemljišča. Vsaka občina hoče imeti svojo industrijsko cono in trgovske centre. Proizvodnja se tako koncentrira, kar vidimo predvsem pri mleku, ki velja za eno najbolj organiziranih panog v Sloveniji. Če pogledamo 20 let nazaj, vidimo, da je mleko oddajalo 20.000 kmetij, sedaj je to število le še 5000, a namolzejo večjo količino mleko, kot so jo takrat.

Sorško polje, hrana, Kranj, poljedelstvo, vrtiček | Avtor: Matjaž Jerala Matjaž Jerala
Te spremembe se torej dogajajo vseskozi, kar se pa tiče mladih ljudi; nas, starejšo generacijo kmetov, so starši naučili ljubezni in odnosa do zemlje, navezanosti na zemljo, kar smo se naučili vzdrževati. Mlajša generacija kmetov pa imapred sabo drugo agendo, in sicer ekonomsko računico. Če se ekonomska računica ne izide, imajo pomisleke, zakaj bi bili sužnji kmetije in delali 365 dni v letu, posebej v živinoreji, kjer moraš biti v hlevu dvakrat na dan, zato raje počnejo kaj drugega.

Pogosto rečem, da smo si kmetje in duhovščina v določenem pogledu podobni; vsi govorijo, kako smo kmeti bogati, imamo veliko strojev, traktorjev in kako bogata je duhovščina, ki naj ne bi plačevala davkov. A če pogledamo, koliko je letno novomašnikov, vidimo, da le dva ali trije, pri kmetih, ki nas je vseeno malo več, pa je v odstotku podobno kot pri duhovščini. Če se odnos do hrane in zemlje, kajti osnova pri hrani je vedno zemlja, iz katere izhaja vse, ne bo spremenil, se tudi mlajši kmetje ne bodo odločali za kmetijstvo.

Smeti, odpadki PROMO Uporabno Priložnosti in izzivi na trgu upravljanja z odpadki v Sloveniji

Vojna v Ukrajini je sicer ponudila nov pogled odnosa do hrane. A naj poudarim, da v ravninah in strnjenih površinah lahko zemljo prevzame in obdeluje nekdo drug, problem bo čez 10-15 let v hribovitih predelih, ko bo s kmetovanjem zaključila moja generacija kmetov, saj je tam težje fizično obdelati takšne površine oziroma za to potrebuješ ogromno investicij v sodobne tehnologije in moderne hribovske stroje. Sama proizvodnja na tistih območjih pa tega vlaganja ne prinese, večinoma si odvisen od investicijskega denarja iz evropskih sredstev.

Ali k temu, da se mladi ne odločajo za ta poklic, pripomore tudi dejstvo, da se ga drži slabšalen prizvok?

Tudi to, a slabšalen prizvok kmeta v javnosti ni več tako izrazit kot v preteklosti. To je bil bolj problem, ko sem bil jaz mlad in je veljalo, da so kmetje neumni. Učiteljica mi je v šoli dejala: 'Uči se, sicer boš moral biti kmet.' Problem je bolj v tem, ko pogledamo učbenik za 5. razred osnovne šole, v katerem je opisan poklic kmeta, kjer piše, da je kmet neizobražen, umazan in da smrdi.

Na začetku korona krize smo ob oteženem uvozu sprevideli, kako pomembno je samooskrbno gospodarstvo in kmetijstvo, a se zdi, da smo nato kaj kmalu pozabili in se vrnili k starim navadam nakupovanja pri trgovcih namesto pri domačih kmetih.

Kot kmet lahko prodajaš le osnovni kmetijski proizvod, če je kej predelanega, moraš imeti dopolnilno dejavnost, se moraš registrirati in v to investirati. Prav tako to, da na kmetiji prodajaš, od tebe zahteva veliko časa in energije. Poleg tega da težko pridelaš, moraš potem to še prodati. Enostavno te zmanjka, če pa hočeš nekoga zaposliti za prodajo, ali ga na dobiš ali pa se ti enostavno ne izide. Ta odnos se sicer res spreminja. Nekdo mi je enkrat dejal: 'Vsakdo vsaj enkrat v življenju potrebuje zdravnika, policaja, odvetnika, duhovnika, kmeta pa potrebuješ večkrat na dan.' Na tem moramo delati, tudi mi, ki smo največja nevladna kmetijska organizacija in združujemo vse panoge, sektorje in kmete. V javnosti moramo razširiti vest o tem, kako sta kmetijstvo in proizvodnja hrane pomembna, da se odnos do njega spremeni.

Moka in zrnje Slovenija Če bo vojna trajala, bomo imeli hude težave

Mantra evropske kmetijske politike je bila do sedaj pomembnost tega, da se je zemlja obdelala, ne pa toliko, kaj se je obdelovalo. Vrh evropske politike se je ob ruski agresiji na Ukrajino počasi začel zavedati tudi pomena proizvodnje, vendar same izvedbe tega, da bi se bolj cenila proizvodnja, v vseh dokumentnih evropske kmetije še ni moč zaznati.

Kako ljudi sploh spodbuditi k nakupovanju slovenskih proizvodov? Mnogo jih kot razlog za to navaja višje cene.

Ministrstvo za kmetijstvo | Avtor: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
To je vprašanje za milijon evrov, lahko pa se to naredi z različnimi prijemi. Cene pri kmetu so nekje višje kot v trgovini iz več razlogov. Po navadi se doma prodajata ekološka in naravi bolj prijazni proizvodnji, taki produkti pa za seboj potegnejo tudi višjo ceno. Tudi samo vlaganje v to, da sam prodajaš, zahteva čas in denar; moraš imeti prostore, blagajno in osebo, ki proizvode prodaja.

Prijemov, kako ljudi spodbuditi k nakupovanju pri kmetov, je sicer veliko. Ravno sedaj smo v izgradnji projekta, s katerim bi poskusili najboljše produkte slovenskih kmetij in ostalih pridelovalnih obratov v slovenski produkt predstaviti na enem mestu in bi se ta produkt lahko prodal s čim manj posrednikov direktno v roke slovenskemu potrošniku.

Res pa je, da če kupuješ pri kmetu, moraš po navadi obiskati več kmetij, v trgovskem centru dobiš vse na enem mestu. Postali smo razvajeni in 'komot'.

Kot ste že sami omenili, se vse kmetijske panoge spopadajo z neobvladljivimi skoki stroškov, na drugi strani pa nizkimi odkupnimi cenami pridelkov. Kam to vodi? S katerimi državnimi politikami bi lahko preprečili, da bi kmetje prehransko krizo v celoti prevzeli na svoja pleča?

Kmetijstvo je na svetovni ravni postalo prepuščeno neoliberalnemu trgu. Ko se enkrat vzpostavijo monopoli, tudi trg ne obstaja več. Na žalost imamo monopole; od energije, do mineralnih gnojil. Treba bo uvesti določene regulacije. Pričakujemo, da bomo s sodelovanjem z vlado Republike Slovenije vzpostavili pametna razmerja v verigi od kmetov do trgovcev in potrošnikov. Vlada bi morala z različnimi pristopi, v določenih merah zakonskimi, zaščititi najšibkejši člen v verigi – kmeta, in poskrbeti za bolj poštene prerazporeditve v verigi. Ni logično, da mora kmet pripeljati zelenjavo v trgovsko središče, torej najprej posejati, pobrati, očistiti, spakirati in še pripeljati v trgovino za recimo, če je v trgovini evro in pol, pri kmetu za 50 centov. Potem je tudi nelogično, ko da trgovina akcijo zopet na račun dobavitelja. Te stvari je treba zakonsko regulirati.

trgovina nakupovanje živila | Avtor: Profimedia Profimedia
Zavedam se, da je za potrošnika fino, če dobi določeno stvar znižano, ampak če si po drugi strani kmet dela izgubo, to ni več trg, temveč stiskanje nekoga za vrat.

Možno bi bilo na izdelkih narediti tudi razrez cen, torej koliko ima posamezen člen v verigi, na primer kmet dobi 40 centov od prodaje, predelovalec 30, trgovec 60. To pri določenih produktih v Franciji že počnejo, vse temelji na prostovoljni odločitvi in se za to ne odločijo vsi. Tisti, ki pa se, imajo določeno prednost.

Potrošnik se s svojimi očmi in zavedanjem odloča in to kupuje, vendar na žalost je na koncu zanj še vedno najbolj pomembna cena. Ni pa najnižja cena vedno najboljša cena za potrošnika. Angleži imajo dober pregovor, ki pravi, da nimajo toliko denarja, da bi kupovali poceni.

V tem primeru je velikokrat vprašljiva tudi kvaliteta …

Kvaliteto je seveda treba nadzirati. Druga stvar je nadzor nad kakovostjo in zdravo hrano. Kar se je dogajalo med korono, ko je bilo toliko produktov, ki so jih trgovci morali umakniti s polic zaradi vsebnosti, ki jih ne bi smelo biti, se prej 20 let nikoli ni zgodilo. Iščejo se poti iz vsepovsod in se potem premalo nadzira. Treba je vedeti, da so v drugih državah te razmere drugačne; v arabskem svetu se zaliva z vodami iz čistilnih naprav, da ne govorimo o fitofarmaciji, ki je v Evropski uniji prepovedana. V izdelku to ne sme biti, vsake toliko časa se pregleda, vidi in izloči, a vprašanje je, koliko je tega, ki se ni izločilo iz prodaje.

Kakšna pa je slovenska hrana po kakovosti, če jo primerjamo z ostalimi državami Evropske unije?

Z vso odgovornostjo lahko trdim, da je slovensko kmetijstvo eno najbolj trajnostno naravnanih v Evropski uniji, saj imamo izredno nizko porabo mineralnih gnojil. V zadnjih 20 letih smo prav tako prepolovili količino fitofarmacevtski sredstev na ravni države. Pri odločitvi za nakup slovenskih produktov ne pripomore le dejstvo, da je izdelek kakovosten, temveč tudi to, da se je pri njegovi pridelavi okolje obremenilo zelo malo in ima nizek ogljični odtis.

Negativne posledice mačehovskega odnosa do našega planeta opažamo že desetletja, napovedi okoljevarstvenikov za naslednje generacije so vse bolj črne. Če ne spremenimo svojih navad in če ne začnemo takoj, ne bomo uspeli ustaviti katastrofalnih sprememb na našem planetu. K temu lahko pripomore vsako podjetje, vsaka občina, vsaka družina, vsak posameznik … Zato je naša nova misija na Žurnalovi rubriki Glas generacije: “Zmanjšaj svoj ogljični odtis”, kjer bomo glasno ozaveščali o problematiki, spregovorili z zanimivimi sogovorniki in tudi tako poskrbeli za generacije, ki pridejo za nami.

Koliko znaša število aktivnih kmetovalcev pri nas, in ali to število zadostuje, če bi želeli postati povsem samooskrbni? Kako daleč od tega smo?

V Sloveniji krožijo zelo različni podatki o samooskrbnosti in prehranski varnosti, ki sta dva različna pojma. Prehranska varnosti pomeni, da ima potrošnik po zmerni cena na voljo dovolj hrane, ne glede na to, od kod je ta prišla. Samooskrba pa pomeni to, da smo slovenski kmetje zmožni napolniti police in s tem, kar zraste v Sloveniji, zagotoviti prehransko varnost. Trendi in načini prehranjevanja se seveda razlikujejo, veliko se poje sadja, npr. agrumov, ki v Sloveniji ne bodo zrasli, tako da je o tem brezpredmetno razmišljati.

Trdim, da smo glede na majhne hektarje, saj imamo v Sloveniji čez 60% gozda in le 800 kvadratnih metrov po prebivalcu ornih površin, zelo uspešni; pri mleku 130%, pri govejem mesu perutnini in jajcih čez 100%. Smo pa slabši v sektorju zelenjave, sadja in prašičjega mesa. Z vstopom v Evropsko unijo in določenimi nespametnimi ukrepi smo slovensko prašičjerejo uničili. Imamo pa tudi drugo težavo; kljub tem slabim 40% prašičem, ki jih vzredimo, se zgodi, da kmetje niti tega ne uspejo prodati, nakar jim preraščajo in zgubljajo na ceni, potem pa prihaja uvoz, za katerega niti dobro ne vemo, kakšen je.

Pridelava hrane, poljedelstvo, njiva | Avtor: M. Ha. M. Ha.

Dejstvo je, da bi se pri zelenjavi in prašičjereji s pametnim strateškim planom lahko popravili, a za to bi bilo treba, posebej pri zelenjavi, vložiti ogromno dela. Zelenjavar ne postaneš kar tako, tega se moraš priučiti in je izredno zahtevno delo. Vsak, ki doma dela na vrtu, ve, za kako zahtevno delo gre. Kot še en problem pa lahko izpostavim delovno silo, ki jo je v Sloveniji za delo na poljih zelo težko dobiti. V Italiji in Španiji to delo opravljajo migranti v sužnjelastniškem odnosu, upam sicer, da je v novi skupni kmetijski politiki zapisana tudi t. i. socialna pogojenost in tisti, ki teh zadev ne bo imel urejenih, bo sankcioniran in ne bo mogel dobiti določenih sredstev. Prav tako bi bilo treba pri zelenjavi bolj organizirati proizvodnjo, torej določiti, kdaj kdo seje, ne pa tako kot je danes, ko ima vsak lastno distribucijo in prodajo ter so drug drugemu konkurenti. Na tak način ta panoga nikakor ne more zaživeti.

Vas navdaja optimizem za prihodnost slovenskega kmetijstva?

Da, sem optimist. Tisti, ki smo zaposleni v službah s področja kmetijstva, moramo prenašati znanje, kmete usposabljati, prikazovati dobre prakse tako iz Slovenije kot iz tujine. A zavedati se moramo, da se bodo venomer dogajale spremembe. 

Komentarjev 4
  • rd2dmk2 08:37 18.maj 2022.

    kot prvo, ukiniti status kmeta. takoj. zakaj. danes se s kmetistvom lahko ukvarja samo tisti ki ima status. zakaj nekdo ki ima službo ne more kupiti nekaj gozda, neko njivo in tam popoldan "kmetovat ? vseeno bolje kot da tam ...prikaži večam zrase magna ali pa grmovje. in drugo. kmetu omogočit da je prvi, ne zadnji. primer. čebelar lahko prodaja samo čiste čebelje proizvode, brez da odpre proizvodnjo. po drugi strani pa nek biznisman prodaja med in dodatke v medu, pa nič slovenskega. to ne gre.