Davkarji prav tako precej uživajo v posvečenem statusu, ki so si ga verjetno izborili še v časih rajnke Jugoslavije. Veseli jih, da bijejo nekakšen razredni boj s podjetniki, kapitalisti in nasploh privatniki, ki jih vidijo kot malopridne bogatune, ki komaj čakajo, da bodo državo malo na okrog prinesli. Tudi pravna norma, v skladu s katero pritožba ne zadrži izvršitve odločbe davčnega organa, je nekakšen relikt tovrstne mentalitete.
A dajmo ostati v okvirih legalizma. Slovenska finančna pismenost je nasploh na precej nizki ravni, to pa še toliko bolj velja za davčno pismenost. Marsikomu se niti sanja ne, koliko dohodnine bo plačal (ali jo bo dobil povrnjene) za tekoče davčno leto, številni le debelo gledajo, ko jim strokovnjaki razložijo, kako velike razlike med davčnimi stopnjami obstajajo med posameznimi sorodniki pri davku na dediščine in darila, ali kako zelo se razlikujejo davčne stopnje pri posameznih vrstah nepremičninskih pogodb.
Redkokdo denimo pozna davek na kapitalski dobiček, pa čeprav gre za enega pogostejših in pomembnejših davkov. Tudi številni podjetniki, ki bi morali biti davčno nekoliko bolj razgledani, ne vedo najbolje, koliko davka bodo morali plačati, če bodo nekoga zaposlili, če bodo najeli študenta, ali če bodo z nekom podpisali avtorsko pogodbo.
Je pogodba o zaposlitvi za delodjalca res tako neugodna?
Številni podjetniki se bojijo nekoga zaposliti "kot hudič križa", saj je znano, da je v Sloveniji delo precej obdavčeno. To v resnici drži. Lani je bila denimo obdavčitev dela 43,6-odstotna. Če to primerjamo s povprečjem v državah OECD, ugotovimo, da je bila tam obremenitev 34,6-odstotna, torej skoraj četrtino manj. V EU denimo imajo višjo davčno obremenitev dela od Slovenije le še Italija, Francija, Avstrija, Nemčija in Belgija. Da je obdavčitev dela v Sloveniji previsoka, meni tudi OECD.
Vendar pa tudi druge možnosti, ki jih imajo na voljo delodajalci niso davčno ugodnejše oziroma so za delodajalce še slabše. Vzemimo kar primer (nezaposlenega) podjemnika. Če bi denimo želel delodajalec podjemniku izplačati bruto honorar v višini 1000 EUR, bi moral delavec najprej plačati prispevek za zdravstveno zavarovanje v višini 6,36 odstotka, oziroma v tem primeru 63,60 evra. Prispevek naročnika za delavca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (PIZ) je 15,5 odstotka oziroma v tem primeru 155 evrov. Davčna osnova za honorar je bruto prejemek, zmanjšan za 10 odstotkov in za plačane prispevke. V tem primeru je to 1000 evrov – 100 – 63,60 evra – 155,00 evra, kar znese 681,40 evra. Akontacija dohodnine za honorar je 25 odstotkov od davčne osnovne oziroma v tem primeru 170,35 evra. Neto honorar delavca v tem primeru je torej 1000 evrov – 170,35 evra – 63,60 evra – 155 evrov = 611,05 evra.
Posebni davek naročnika na določene prejemke je 25 odstotkov od bruto zneska oziroma v tem primeru 250 evrov. Bruto obveznost naročnika za zdravstveno zavarovanje je 0,53 odstotka oziroma v tem primeru 5,30 evra. Bruto obveznost naročnika za PIZ je 8,85 odstotka oziroma 88,50 evra. Davčna obveznost naročnika na bruto honorar je v 250 evrov + 5,30 evra + 88,5 evra, kar znese 343,80 evra, celotni strošek naročnika (izplačevalca) pa 1343,80 evra.
Če ob tem upoštevamo še pomembno dejstvo, da lahko delodajalec v primeru redne zaposlitve na delavca računa 8 ur dnevno, delavec pa pri njem pridobi redni dohodek, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, možnost pridobitve kredita in nasploh polno socialno varnost, se izkaže, da je pogodba o zaposlitvi za delodajalca tako davčno kot tudi poslovno ugodnejša.
Astronomsko visoke razlike pri davku na dediščine in darila
Ko človek prebere zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD) dobi občutek, da želi država vse tiste, ki bi s strani zapustnika ali darovalca prejeli nepremično premoženje kaznovati, ker so do njega prišli brezplačno. Če so dediči prvega dednega reda tega davka oproščeni, pa nato sledijo izjemno visoke davčne stopnje za vse druge dediče, ki bi podedovali oziroma dobili v dar nepremično premoženje.
Poglemo si le dva primera. Če bi denimo brat podedoval stanovanje, vredno 250.000 EUR, od brata bi moral zanj plačati 14.400 EUR davka, plus še 10 % vrednosti nad 200.000 EUR. Vse druge osebe (denimo sestrične, bratranci, prijatelji, znanci) pa bi morali plačati že 20.400 EUR plus še 13 % vrednosti nad 200.000 EUR.
Kupoprodajna pogodba vs. darilna pogodba
Kot smo videli, obstajajo izjemno visoke obdavčitve podarjenih nepremičnin, seveda v primeru, če obdarjenci niso dediči prvega dednega reda. Če denimo sestra od brata prejme stanovanjsko hišo v vrednosti 290.000 EUR, bo morala plačati 23.400 EUR davka, kar znese že za eno precej solidno vozilo srednjega razreda. Če pa bi tako nepremičnino prodala, bi plačala le 2 % davek na promet nepremičnin, kar bi znašalo (le) 5.800 EUR.
Zato marsikdo razmišlja, da bi pravni posel raje izpeljal v obliki fiktivne kupoprodajne pogodbe, kar pa je že precej tvegano dejanje. V primeru, če bi namreč davčni organ ugotovil, da taka pogodba ni pristna, bi zavezancu lahko izrekel globo za davčni prekršek, pogodba pa se zaradi fiktivnosti ne bi mogla obdržati v veljavi.
Nekateri zato razmišljajo o tem, da bi kupoprodajno pogodbo navidezno realizirali, tako, da bi v resnici izpeljali denarno transakcijo, plačali ta (nižji) davek, kasneje pa bi navidezni kupec prodajalcu denar povrnil. Sam take transakcije ne priporočam, saj je še vedno fiktivna in kot taka zapade sankciji ničnosti, obenem pa predstavlja davčni prekršek.
Davek na kapitalski dobiček
Še ena davčna past se skriva pri prodajah nepremičnin, in sicer davek na kapitalski dobiček. Tu Finančna uprava RS obdavči razliko med vrednostjo nepremičnine v trenutku pridobitve ter vrednostjo na dan odsvojitve. Glede na to, da cene nepremičnin (še posebej v prestolnici) izjemno hitro rastejo, je treba biti na ta davek še posebej pozoren. Od zgoraj navedene osnove se plača davek v višini 25 % osnove, ki se sicer na 5 let zmanjšuje – na 20 % po petih oziroma na 15 % po desetih letih imetništva nepremičnine. Po 15 letih se ta davek ne plača več.
A vendarle obstaja tudi izjema, ki je za lastnike stanovanj ugodna: ti namreč v primeru, če prodajajo stanovanje ali stanovanjsko hišo (ki ima največ dve stanovanji), kjer so imeli stalno prebivališče in so ga imeli v lasti ter so tam dejansko bivali najmanj zadnja tri leta pred prodajo, tega davka pri prodaji stanovanja ne bodo plačali.
Mag. Boštjan J. Turk
Ob nastanku države so nas spodbujali k davčni optimizaciji. Rečeno je bilo, če je za neko zadevo mogoče plačati različne stopnje davkov, na koncu obvelja najugodnejša za davkoplačevalca. Na začetku je vladal Demos. Zdaj je že nekaj časa obrnjeno. Davčna… ...prikaži več optimizacija je pogosto prekršek. Če obstajajo različni predpisi za različne stopnje davkov, obvelja tista, ki jo izbere Furs. Zdaj vladajo sile kontinuitete.
hm.. nekdo od komentatorjev je zapisal da je država požrešna in zato je toliko utaj.. ja hm.. kdo pa je država? je država mogoče zdravnik ki zdravi ali pacient ki rabi zdravljenje, je mogoče učitelj , ki uči ali učenec… ...prikaži več ki se uči, je mogoče policaj ki lovi prekrškarja ali prekrškar. torej kdo je požrešen? ja če bi bili vsi zdravi, ne bi rabil zdravstva, če bi vsi bili pošteni, ne bi rabili policaja in potem ne bi rabili zakonov in politikov da jih sprejemajo. torej kdo je požrešen? mi državljani.
Na Nori24tv sedaj pišejo nebuloze JJ. Ukinimo davke in takoj bomo optimizirali revščino. Janez ima vedno prav tudi takrat, ko laže in manimulira z vlado ustavnega razuma..