Ko sistem da, nikoli več ne vzame

“

Veste, da ste v paniko spravili 400 ljudi?” me je vprašala bralka po objavi članka, da bo ljubljanski stanovanjski sklad začel preverjati dohodke najemnikov, ki živijo v neprofitnih stanovanjih. Strah jo je bilo, da bi jo izselili ali da bi morala plačevati višjo najemnino, ker ima višje dohodke kot takrat, ko je dobila stanovanje. Kmalu sem jo lahko potolažila, naj ne skrbi, ker ji nihče ne more nič, saj je stanovanje dobila pred sprejetjem stanovanjskega zakona, zato je ne bodo preverjali.

Absurd. Seveda se mi to ne zdi logično ali pravično. Predvsem ne do tistih, ki imajo nižje prihodke, a stanovanj, ker jih je premalo, ne dobijo. Zato bi morali vsako leto (in ne vsakih pet) preverjati, kdo je do stanovanja še upravičen in kdo ne. Ker potem se lahko zgodi to, da nekdo, ki ima več tisoč evrov plače, po desetih letih še živi v neprofitnem stanovanju, ker nadzora ni ali ni mogoč. Verjamem sicer, da mnogi le tako, da dobijo neprofitno najemno stanovanje, pridejo do svojega doma. Vendar je tudi res, da večina tistih, ki so tako prišli do stanovanja, nikoli ne bo zgradila svojega doma ali se izselila, čeprav imajo neprimerljivo višje dohodke, kot so jih imeli, ko so stanovanje dobili. In zakaj bi to sploh storili? Sistem jim omogoča, da so enkrat za vselej rešili stanovanjski problem. Iz tega bi se lahko naučili, da nikar sami ne kupujte stanovanja, raje čakajte, da vam ga da občina ali država. Ta tako ali tako v več primerih nagradi tiste, ki živijo na njenih plečih, kot tiste, ki se dela in reševanja težav lotijo sami.