Gradbeništvo je izgubilo legitimnost, ko je dobičke ustvarjalo na suženjstvu migrantov.
Nik Rovan
Zdaj je že več kot jasno, da je večina bank, ki jih bomo očitno še enkrat reševali davkoplačevalci, v težave prišla predvsem zaradi lastnih slabih odločitev. Govorimo seveda o odobravanju posojil in garancij čez prste, brez resnih proučevanj tveganj. Zdaj so šle banke iz ene skrajnosti v drugo. Če so posojila in garancije prej izdajali vsepovprek, jih zdaj praktično ne. Na drugi strani seveda lahko razumemo tudi želje po varnosti s strani naročnikov, še posebno državnih in občinskih, ki morajo pogosto graditi v strogo določenih rokih zaradi sofinanciranja iz evropskih sredstev, pa se jim projekti vlečejo in vlečejo, ker vmes propade več izvajalcev. V kombinaciji to seveda vodi v postopno odmiranje domačega gradbenega sektorja, ki se na velike projekte ni več zmožen javljati in je zato prisiljen životariti na manjših ali pa biti podizvajalec. Z jasno precej manjšimi izpleni.
Akcija vseh. In čeprav lahko razumemo njihovo zaskrbljenost nad situacijo, je jasno vsaj dvoje: gradbeništvo je pri nas izgubilo legitimnost, ko je v veliki meri (vsaj največji gradbinci) dobičke ustvarjalo na račun suženjskega dela migrantskih delavcev in s postavljanjem prenizkih ponudb, ki so jih dopolnjevali številni aneksi, ki so gradnje, denimo avtocest, vse bolj dražili. Zato si bo treba naliti čistega vina: država bo morala sprejeti ustrezne strategije, kako (če) domačim gradbincem pomagati, gradbinci pa bodo morali svoje moči združiti in morebitni dobiček iskati v inovacijah, ne pa izkoriščanju delavcev in naročnikov.