Kako sem postala anarhistična zablojenka

osebni arhiv

Danes sem to skupino zapustila. Z veseljem sem gledala, kako se število članov v skupini povečuje, ker sem naivno verjela, da so člani tam dejansko zato, da dajo podporo človeku, ko jo potrebuje, a z neskončno grozo brala zapise, ki so sledili. Moderatorja, kot bi ne pričakovala in ne bila pripravljena na to, kar se bo v skupini zagodilo, sta prepozno spisala pogoje za članstvo in pravila obnašanja.

Skupina, ki je bila ustanovljena z namenom podpore človeku je preplavljena s sramotilnimi in globoko žaljivimi zapisi. Na vsak zapis podpore se je usulo veliko število žaljivih komentarjev in sovražnega govora. Tudi sama sem si pred dnevi drzila izreči kritiko vladi in nekaterim ministrom na FB in Twitterju. Od tedaj sem bila večkrat označena za »prasico čefursko«, »anarhistično zboljenko«, nekateri so me spraševali, kaj sploh še delam tukaj in danes (do 10ih dopoldne) za »undercultured swine«.

Ok, pa na tem mestu, da razjasnimo... kritika dela je komentar na opravljeno delo. In vlado gledamo in poslušamo. In če se s čim ne strinjamo, ker menimo, da je nekaj slabo imamo pravico to izraziti. Kritika mora biti izražena spoštljvo in z namenom, da se zadeva, ki jo kritiziramo spremeni, popravi, odpravi. Nekako tako... pridete domov in je posoda neoprana, čeprav ste svojemu najstniškemu otroku naročili, naj jo po kosilu pomije. Pokličete in mu rečete: »hej, Peter... tole pa ni bilo ok, vem, da znaš pomit posodo, čas si imel, daj naredi, kot je prav...«. Kritiziramo aktivnost (dejanje, obnašanje), ne kritiziramo osebnosti. Kritika naj bo podana na spoštljiv način z namenom spremembe obnašanja. To je kritika.

Žalitve in poniževanja pa nimajo tega namena, namen poniževanja je, da se zmanjša vrednost/pomembnost drugega - dehumanizacija. In to se dogaja v našem političnem prostoru, v ekstremni obliki pa na družbenih omrežjih, kjer je cilj »uničenje« nasporotnika.

Ljudje pa so užaljeni takrat, ko ocenijo, da jih drugi ljudje nezasluženo in nepravično podcenjujejo. Drži tudi, da je čustvo užaljenosti odziv na resničen in zamišljen prezir drugih.

Nekateri ljudje ne ločijo med kritiko in poniževanjem. Na vsako kritiko se odzovejo z užaljenostjo. Osebe, ki si izmišljajo tuj prezir, so zelo hitro užaljene. Pogosto gre za ljudi, ki imajo težave s čustvom samoprezira, prezira do sebe oziroma s kompleksom nižje vrednosti. Npr. Kritiziram nestrokovno delo referentke, na to se odzove starejša kolegica s pismom, da ni prav, da »pljuvam« po vseh javnih uslužbencih in »vse mečem v en koš«. Nisem. Pa o tem sem že pisala, ne bom tukaj ponavljala (na FB je zapis). Takšne osebe v vsakem dražljaju, ki bi bil lahko podoben omalovaževanju, zares “najdejo” podcenjevanje in se odločijo, da bodo užaljeni, nato pa tudi, da bodo branile svojo čast.

A vendar, to ni tisto, kar se dogaja na družbenih omrežjih, tam od petka naprej poteka ofenziva podpornikov vlade proti vsem drugače mislečim in borijo se z vsemi sredstvi, na vsak možen način in po vseh kanalih. Mislim, da niso številčnejši, le pravil fer vojskovanja ne upoštevajo in dovolijo si prav vse, saj, kot je brati, cilj izbira sredstvo in njihovo sredstvo so globoke žalitve. Ker je to najbolj učinkovit način, da se drugi človek umakne iz komunikacijskega polja. Z nekom, ki ne spoštuje osnovih pravil obnašanja v družbi spodobni ljudje ne želimo imeti stika. In s tem je njihov namen dosežen.

Kaj družba prepoznava kot žalitev? V večini primerov so žalitve k razčlovečenju usmerjene etikete, ki se “lepijo” na osebo in nosijo sporočilo, da tisti, ki jo nosi, ni človek. Tako žalitve, kot so “idiot”, “lažnivka” ipd., kažejo, da ima drugi zgolj obliko človeka, njegova notranjost pa je brez vrednosti. Žalitve, kot so “koza” ali “svinja” ipd., kažejo, da dotična oseba ni človek, marveč žival. V tretjo vrsto žalitev spadajo tiste, ki kažejo, da oseba ni niti žival, marveč stvar ali nedefiniran predmet, denimo “gnoj”.

Upam, da se bodo naši politiki zmogli spodobnosti in začeli razločevati med tekmeci in sovražniki. Druga politična opcija ni sovražnik, tekmec je. Tekmeca, tisti, ki se ukvarjamo s športom to dobro vemo, spoštujemo, ne pa sovražimo. In z njim tekmujejo po športnih pravilih fair-playa. Sicer smo zveri.

PhDc. Mirjana Frankovič je psihoterapevtka.