Ministri so odstopili kot po tekočem traku in preostali koalicijski partnerici sta jih morali naenkrat poiskati kar pet. Mediji smo špekulirali, kandidati so se menjavali, stranki pa sta se igrali skrivalnice. Naposled sta jih izdali – junake, ki bodo morebiti zasedli ministrska mesta za slabo leto, do konca mandata.
V tem času ne bodo mogli spremeniti ničesar bistvenega, saj je časa preprosto premalo. Zdi se, da se tega zavedata tudi stranki, ki sta imena predlagali, in na to so opozorili tudi člani odborov, ki so izpeljali zagovore.
Po mrcvarjenju z imeni in zastoju dela na ministrstvih, kjer čakajo na nove šefe, pa ni pravo vprašanje, kdo so ministrski kandidati; pravo vprašanje je, kdo podpira Boruta Pahorja in kako radi imajo svoje sedeže.
Bo, ne bo, bo, ne bo? Tako nekako so videti preštevanja morebitnih glasov za zaupnico vladi Boruta Pahorja in proti njej. Ministrska imena so že ves čas v drugem planu. Pred poslance so sicer stopili iz različnih razlogov. Ali nimajo česa izgubiti, ali stopajo v politično ospredje ali pa si želijo izboljšati socialni status.
Ob ministrski plači si bodo namreč zagotovili tudi enoletno nadomestilo. Stranki sta v boj poslali kandidate, ki jim to ne bo škodilo. Kakovostnih kadrov, ki bi jim lahko neučinkoviti enoletni mandat škodil, nista žrtvovali. Poslanci bodo namreč odločali predvsem o Borutu Pahorju. In o sebi. Slabo leto ministrske plače vreči v koš pač ni kar tako.
Zato bodo poslanci prešteli tudi svoje evre na računih, preden se bodo odločili, ali so Pahorjevi prijatelji ali ne. V kapitalizmu je mogoče ljubezen tudi kupiti.
