Študentsko delo se bo kot najbolj negotova oblika dela razširilo na brezposelne in upokojence.
Nik Rovan
Najlažje se je seveda zgražati tako nad početjem srednjih šol, ki zavestno (in legalno) prodajajo dijaške statuse, kot nad dijaki, ki to izkoriščajo. A kdo lahko z resnostjo trdi, da si mladi želijo neplačanega dopusta ali da nočejo imeti sindikalnih zastopnikov, brez katerih so na milost in nemilost prepuščeni samovolji delodajalcev? Kdo resno misli, da nočejo varne starosti, da si hočejo sami plačevati zdravstveno varstvo in nočejo rednih služb? Čas je, da prenehamo nasedati populističnim poskusom prikazovanja izkoriščevalskih študentov kot največjih pijavk te družbe. Mladi po tem, ko se nekajkrat fiktivno vpišejo na visoke in višje šole, v srednjih vidijo zadnjo rešilno bilko. Krivda leži na več koncih. Po eni strani je pri delodajalcih, ki sploh ne skrivajo, da morajo mladi, če želijo obdržati delo, v službo prinašati napotnice. V času krize je praktično edina možnost, da mladi (če nimajo res dobrih poznanstev ali neznanske sreče) dobijo delo, prav prek napotnice. Na drugi strani pa je kriva država, ki si seveda ne želi kar naenkrat na cesti videti na tisoče mladih brez služb, saj teh na trgu preprosto ni.
Kraja delavskih pravic. Študentsko delo ni zarota mladih proti delavcem. Je najbolj negotova oblika zaposlitve, v katero so prisiljeni. To stanje je želela prejšnja vlada v obliki malega dela z manjšimi pozitivnimi dodatki uzakoniti, ne odpraviti. Ta vlada ga želi pod drugim imenom razširiti še na brezposelne in upokojence, koncept začasnosti pa z mehanizmi lažjega odpuščanja podeliti še vsem preostalim.
