Spopad med njimi se je zaostril že ob odločanju za vstop v Janševo koalicijo in nato pri poskusih, da bi sklicali izredni kongres stranke, pa pri tem, koliko sedežev bodo še imeli v parlamentu, če bodo odkrito priznali Simčičevo afero. Jasnič je bil dolgo časa glasnik levice v programsko sicer levi, a po Erjavčevem obnašanju predvsem oportunistični stranki.
Boj za penzije. Vsaj kar se tiče Erjavca, v njegovem delovanju ne moremo zaznati ničesar drugega kot večni boj za penzije. Zato vse, kar naredi, opravičuje njegov edini boj, je zgolj oportunitetni strošek. Vendar se z žrtvovanjem vsega za ta edini cilj očitno ne strinja vedno večji delež članstva stranke, ki naj bi bila v svojem bistvu socialna stranka in predvsem bolj leva kot desna. Da bi si Erjavec zagotovil mirno sobivanje v desni koaliciji, bi se moral znebiti levičarja Jasniča.
Kako bi si drugače razlagali dejstvo, da bi Jasnič moral zapustiti mesto generalnega sekretarja, domnevno zato, ker je zaradi mesta državnega sekretarja preobremenjen, Erjavec pa bo kljub ministrovanju na zunanjem ministrstvu še naprej predsednik stranke. Istočasno.
